Jedro

V zvezi z izpodbijanjem sodbe na podlagi odpovedi zaradi zmote je sodna praksa že izoblikovala stališča, da mora biti zmota nezakrivljena oziroma opravičljiva, da je pravna zmota neupoštevna, prav tako zmota v predstavi (oziroma motivu), neupoštevna je tudi nebistvena zmota.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo pritožnika, da bi preklic odpovedi zahtevku lahko podal vse do prejema sodbe, saj ZPP rok za preklic odpovedi veže na izdajo sodbe.

V obravnavanem primeru je sodišče o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom na podlagi sedmega odstavka 163. člena ZPP, ki v določenih procesnih situacijah, kakršna je bila tudi v tem postopku (odpoved tožbenim zahtevkom je bila podana na naroku v drugi zadevi), dopušča naknadno izdajo posebnega sklepa o stroških po poteku roka za vložitev zahteve za povrnitev stroškov. Zato sodbe na podlagi odpovedi in sklepa o stroških postopka ne gre šteti za eno odločbo, temveč gre za poseben sklep o stroških postopka. Za postopek o pritožbi zoper poseben sklep o stroških postopka pa je treba plačati takso po tar. št. 3009 ZST-1.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo na podlagi odpovedi se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 24.7.2019 se zavrne in se sklep potrdi.

III. Pritožbam tožencev zoper sklep z dne 26.3.2019 se ugodi in se ta sklep v točkah II, III in IV izreka spremeni tako, da se glasi: „ II. Ugovorom tožencev zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 2.10.2018 se ugodi, sklep o začasni odredbi z dne 2.10.2018 se razveljavi in se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.“

IV. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka drugi toženki v znesku 512,98 EUR, tretjemu tožencu pa v znesku 438,32 EUR, v primeru zamude s plačilom obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo na podlagi odpovedi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sta prva in druga toženka dolžni v roku 8 dni pisno preklicati določene navedbe, opisane v izreku sodbe, podane v: - zaprosilu sodišču za takojšnje nadaljevanje postopka z dne 16.11.2017, vloženem v postopku izključitve družbenice A. A., ki teče pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I Pg 274/2017, - odgovoru na vlogo tožeče stranke z dne 15.11.2017 in odgovoru na predlog za izrek denarne kazni z dne 13.12.2017, vloženem v postopku izključitve družbenice A. A., ki teče pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I Pg 274/2017, - odgovoru na tožbo z dne 21.12.2017, vloženem v postopku izključitve družbenice A. A., ki teče pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I Pg 274/2017, - ugovoru tožene stranke zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I Pg 274/2017, z dne 6.11.2017, z dne 13.11.2017, v postopku izključitve družbenice A. A., - tožbi na izključitev družbenika in odpoklic poslovodje z dne 20.11.2017, vloženi v postopku izključitve družbenika B. B., ki teče pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I Pg 294/2017, - obvestilu sodišču: Predlog za preklic naroka, razpisanega za dne 28.11.2017, z dne 16.11.2017, vloženem v postopku zaradi vračila posojila, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I P 186/2015, tako, da tožniku in Okrožnemu sodišču v Kranju v posameznem sodnem postopku z vlogo sodišču sporočita, da citirane navedbe niso resnične in da jih preklicujeta ter v istem roku o preklicu obvestita naslovno sodišče v tem postopku. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tretji toženec dolžan v roku 8 dni od prejema sodbe pisno preklicati celotno vsebino Ekspertne analize psihiatričnih izvedenskih mnenj o B. B. z dne 9.11.2017, izrecno pa v izreku sodbe povzete izjave tako, da tožniku in naslovnemu sodišču sporoči, da vsebina Ekspertne analize psihiatričnih izvedenskih mnenj o B. B. z dne 9.11.2017, predvsem pa citirane izjave, niso resnične in da jih preklicuje. Zavrnilo je tudi tožbene zahtevke, da so se toženci dolžni v roku 8 dni vsak zase pisno opravičiti tožniku za neresnične izjave, da morajo dopustiti objavo te sodbe in pisnih opravičil na oglasni deski družbe B. B. d.o.o., da so dolžni kot solidarni dolžniki tožniku nerazdelno plačati odškodnino v višini 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve te tožbe dalje do plačila ter tožniku plačati stroške tega postopka.

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 26.3.2019 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovora prve toženke in tretjega toženca zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 2.10.2018 (ki je prvi toženki nalagal preklic v postopkih navedenih izjav, ki so povzete v tožbenem zahtevku, tretjemu tožencu pa preklic celotne vsebine Ekspertne analize psihiatričnih izvedenskih mnenj o B. B. z dne 9.11.2017, izrecno pa v izreku sklepa povzete izjave tako, da tožniku in naslovnemu sodišču sporoči, da vsebina Ekspertne analize psihiatričnih izvedenskih mnenj o B. B. z dne 9.11.2017, predvsem pa citirane izjave, niso resnične in da jih preklicuje), delno pa je ugodilo ugovoru druge toženke v delu, kolikor ji je bilo s sklepom o začasni odredbi z dne 2.10.2018 naloženo, da prekliče sporne navedbe v postopku opr. št. I P 186/2015 Okrožnega sodišča v Kranju, saj teh navedb ni podala druga toženka.

3. Z izpodbijanim sklepom z dne 24.7.2019 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog, opr. št. I P 475/2018, z dne 4.7.2019. 4. Zoper sodbo na podlagi odpovedi v delu, ki se nanaša na drugo toženko in tretjega toženca, se je pritožil tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da odpovedi zoper drugo toženko in tretjega toženca sploh ni podal. Tožnik si je v zadnjem letu prizadeval za sklenitev sodne poravnave s prvo toženko, s katero bi bila dokončno in celovito urejena vsa pravna razmerja med strankama. Pogajanja za sklenitev sodne poravnave so tekla pred naslovnim sodiščem v postopku opr. št. I P 186/2015, kjer je tožnik nastopal kot tožnik, prva toženka pa kot zakonita zastopnica in direktorica tožene stranke, družbe B. B., d.o.o. Tožnik je z vlogo dne 5.12.2018 podal konkreten predlog sodne poravnave na štirih straneh, ki je bila predmet usklajevanja s strani pravdnih strank. Opiše, kaj so bili bistveni predmeti sodne poravnave, med drugim tudi umik tožbe v vseh odprtih sodnih postopkih med tožnikom in prvo toženko. Do razpisa naroka v postopku I P 186/2015 z dne 28.3.2019 tožnik in prva toženka nista dokončno uskladila besedila za sklenitev sodne poravnave. Ker se pooblaščenka tožnika poravnalnega naroka ni mogla udeležiti in ker je tožnik vztrajal, da ne želi zavlačevati postopka poravnavanja, pooblaščenka ni predlagala preložitve naroka in se je tožnik naroka udeležil sam. Ker je tožnik laik, je pooblaščenka tožnika na dan poravnalnega naroka sodišču po faksu posredovala sporočilo, v katerem je pojasnila razloge za odsotnost in sodišče prosila, da v kolikor stranki ne bi sklenili sodne poravnave, kakor je bilo načrtovano, naj sodišče nasprotni stranki vroči pripravljalno vlogo tožnika s prilogami in prvi narok za glavno obravnavo določi na drug termin. Na poravnalnem naroku ni bila sklenjena sodna poravnava z vsebino, kot je bila predmet pogajanj pravdnih strank, temveč je tožnik umaknil tožbe v postopkih opr. št. I P 186/2015 zaradi vračila posojila, opr. št. I P 487/2017 zaradi preklica darila, opr. št. I P 663/2017 zaradi razveljavitve sodne poravnave, opr. št. I P 475/2018 zaradi preklica navedb in plačila odškodnine in se odpovedal tožbenim zahtevkom iz teh postopkov. Na naroku dne 28.3.2019 z dejanjem tožnika nikakor niso bila rešena vsa odprta razmerja med pravdnima strankama, le tožnik se je v svojo škodo laično odpovedal večini svojih zahtevkov, čeprav tukaj prva toženka tega ni storila (pa bi glede na osnutek poravnave „morala“). V skladu z osnutkom sodne poravnave se tožbe v razmerju do drugih strank postopkov ne bi štele za umaknjene. Tudi v konkretni pravdi bi bila tožba umaknjena le v razmerju do prve toženke, ne pa do druge toženke in tretjega toženca. Tožnik je izjavo o odpovedi tožbenemu zahtevku na naroku dne 28.3.2019 podal v zmoti. Gre za zmoto v izjavi, saj se tožnik ni zavedal, da se je odpovedal tožbenemu zahtevku v celoti oziroma zoper vse tožene stranke in ne le zoper A. A. Tožnik je bil kot laik prepričan, da umik in odpoved tožbenemu zahtevku, ki ga je podal v postopku I P 186/2015, učinkuje le med njim in A. A. Prepričan je bil, da bo umik in odpoved učinkovala le med njim in prvo toženko, tako kot je bilo govora med pripravljanjem osnutka sodne poravnave ter da umik in odpoved nimata pravnega učinka proti drugim strankam v postopkih. Ta namen tožnika je bil znan tudi naslovnemu sodišču. Na naroku dne 28.3.2019 je bilo sicer govora o tem, da so v ostalih postopkih tudi druge tožene stranke (vendar ni bilo izrecnega govora o predmetnem postopku, temveč o postopku na razveljavitev sodne poravnave opr. št. I P 663/2017, kjer sta bili toženi stranki tudi sin in hči tožnika), za katere A. A. ne more podati izjave glede plačila stroškov in strinjanja glede umika, vendar je bil tožnik prepričan, da to pomeni, da umik in odpoved zoper druge tožene stranke ne more učinkovati, ker niso stranke postopka I P 186/2015 oziroma zakoniti zastopniki teh strank. Če bi tožnik vedel, da se bo z umikom tožbe in odpovedjo zahtevku odpovedal zahtevku glede vseh toženih strank, ne le zoper prvo toženo stranko, potem se zahtevku sploh ne bi odpovedal oziroma tožbe ne bi umaknil. Pooblaščenki tožnika ni znano, zakaj sodišče ni ravnalo v skladu z njenim predlogom z dne 28.3.2019 in preložilo naroka zaradi varstva procesnih pravic tožnika, če ni bilo možnosti za sklenitev predlagane sodne poravnave. Tožnik je bil kot laik v opravičljivi zmoti. Sodišče bi moralo glede na osnutek sodne poravnave na naroku 28.3.2019 izrecno vprašati tožnika, ali umika tožbo in se odpoveduje vsem svojim zahtevkom le zoper A. A. ali zoper vse tožene stranke oziroma preložiti narok zaradi varstva procesnih pravic tožnika. V konkretnem primeru naj bi bila sodba na podlagi odpovedi izdana dne 3.4.2019, tožnik pa je preko svoje pooblaščenke naslovnemu sodišču iz previdnosti dne 4.4.2019 sporočil, da se je tožbenemu zahtevku odpovedal le glede prve toženke (ne glede druge toženke in tretje toženca). Stranka lahko prekliče odpoved vse do vročitve sodbe, ki se šteje za pisno razglasitev. Datum izdaje sodbe ni „dejanski datum sodbe“, saj sodišča na sodbe zapišejo datum za nazaj. Tožnik dne 4.4.2019, ko je sodišču posredoval sporočilo o tem, da se je odpovedal zahtevku zgolj proti prvi toženi stranki, ni bil seznanjen z izdajo sodbe na podlagi odpovedi, ki naj bi bila izdana dne 3.4.2019, zato je bil njegov preklic pravočasen. Tožnik nima nobene garancije za to, da je bila sodba dejansko izdana preden je sodišče prejelo sporočilo tožnika z dne 4.4.2019. Stranke ne morejo vedeti, kdaj bo sodišče izdalo sodbo in do kdaj lahko prekličejo odpoved. Takšna ureditev strankam ne zagotavlja pravne varnosti. Sodba je bila tožniku vročena po dveh mesecih od umika tožbe in odpovedi zahtevku. Prekoračitev roka pomeni kršitev zakona. Tožnik prilaga tudi dokaze iz spisa I P 186/2015, ki jih predhodno brez svoje krivde v tem postopku ni mogel predložiti.

5. Na pritožbo so odgovorili toženci in predlagali zavrnitev pritožbe.

6. Tožnik se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tudi zoper sklep z dne 24.7.2019. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da se mora po njegovem prepričanju tarifna številka 3009 Zakona o sodnih taksah (ZST-12) tolmačiti tako, da se sodna taksa po tarifni številki 3009 plača v primeru, če se pritožnik pritoži le zoper poseben sklep o stroških postopka, ne pa tudi zoper odločbo o glavni stvari (v primeru, ko sodišče odločbo o glavni stvari in o stroških postopka izda ločeno) oziroma, ko se pritožnik pritoži le zoper odločbo o stroških, ki jo je sodišče izdalo v odločbi o glavni stvari (v primeru, ko sodišče o glavni stvari in stroških odloči z eno odločbo). V primeru pritožbe zoper odločbo sodišča o glavni stvari v celoti, se taksa po tarifni številki 3009 ne plača. Ker je tožnik vložil pritožbo zoper odločbo sodišča o glavni stvari v celoti, se tožniku sodna taksa po tarifni številki 3009 ne bi smela posebej odmeriti, saj je sodna taksa za postopek s pritožbo zoper odločbo o stroških že zajeta v sodni taksi za postopek s pritožbo zoper odločbo sodišča o glavni stvari. Vsaka drugačna odločitev bi posegla v ustavno zagotovljeno pravico do enakosti, saj bi se sicer enaki primeri obravnavali drugače (ko sodišče o stroških postopka odloči v odločbi o glavni stvari oziroma ko o stroških postopka odloči s posebnim sklepom). Če bi naslovno sodišče o stroških postopka odločilo v sodbi na podlagi odpovedi z dne 3.4.2019, potem tožniku sklepa o stroških z dne 4.6.2019 ne bi bilo treba posebej izpodbijati in mu ne bi nastali dodatni stroški s sodno takso za pritožbeni postopek zoper odločbo o stroških postopka v znesku 349,20 EUR, niti odvetniški stroški.

7. Na pritožbo tožnika je odgovorila prva toženka in predlagala zavrnitev pritožbe.

8. Zoper sklep z dne 26.3.2019, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 2.10.2018, so se pritožili vsi trije toženci.

9. Prva in druga toženka se pritožujeta zoper sklep v delu, v katerem je sodišče vzdržalo sklep o začasni odredbi v veljavi. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata razveljavitev začasne odredbe in ustavitev postopka zavarovanja, podrejeno pa razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v novo odločanje. Navajata, da takšno odločitev narekuje že izdana sodba na podlagi odpovedi. Sodišče ni zaslišalo strank in prič o tem, da se je tožnik zavezal oditi k tretjemu tožencu na pregled, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Podana je tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP. Prva in druga toženka se nista na žaljiv način sklicevali na izvedensko mnenje tretjega toženca, saj sta zgolj povzeli njegove ugotovitve kot del trditvene podlage. Sodišče v sklepu z dne 2.10.2018 ni niti navedlo, da gre za regulacijsko začasno odredbo, zato tudi ni bilo mogoče preizkusiti, ali so za to podani pogoji, sploh, ker sodišče enega od ključnih pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe (reverzibilnosti) niti ni presojalo, dejansko ga ni ugotavljalo. Izpodbijani sklep posega v ustavno zagotovljeno pravico do svobode izražanja in v obveznosti druge toženke kot odvetnice, ki jih določa Kodeks odvetniške poklicne etike. Do posega v pravice tožnika sploh ni prišlo. Za izdelavo mnenja je kot neodvisnega izvedenca psihiatrične stroke tretja, neodvisna oseba – predsednica skupščine odvetnica C. C., predlagala izvedenca D. D., s tem predlogom pa se je tožnik v celoti strinjal in ni izrazil nobenih dvomov in pomislekov. Izvedenec je svoje delo opravil strokovno in vestno, na voljo pa je imel dovolj podatkov za podajo takšne ocene, kot jo je v svojem mnenju podal, saj je bilo mnenje izvedenke psihiatrične stroke E. E. izredno izčrpno, prav tako pa je bila v mnenju izvedenke E. E. v celoti povzeta vsa razpoložljiva zdravstvena dokumentacija o duševnem stanju tožnika. Predmetna ekspertna analiza je strokovna analiza obeh mnenj o tožniku. Sklicevanje v sodnih postopkih na tako strokovno mnenje, pridobljeno izven pravde, kar pomeni del trditvene podlage stranke, pa ni in ne more biti poseg v osebnostne pravice tožnika. Navsezadnje gre le za navedbe, ki bodo šele predmet presoje sodišča v dokaznem postopku, z njimi pa se tudi ne more seznaniti nobena tretja oseba, ki ni stranka v postopku, če ne izkaže pravnega interesa. Podajanje trditvene podlage, ki nasprotni stranki ne ustreza, še ne pomeni, da gre za poseg v njeno čast in dobro ime. To je stvar tehtanja ustavno zagotovljenih pravic ene in druge stranke, ki pa ga sodišče ni opravilo, ampak je slepo sledilo le navedbam tožnika.

10. Na pritožbi prve in druge toženke je odgovoril tožnik in predlagal zavrnitev pritožbe.

11. Tretji toženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izdano začasno odredbo razveljavi in predlog tožnika zavrne, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Navaja, da se je tožnik strinjal s predlogom predsednice skupščine, da mnenje izdela tretji toženec. Zato je predsednica tožniku zaupala gsm številko tretjega toženca, slednjega pa je tudi neposredno s skupščine, v prisotnosti vseh navzočih, poklicala in ga prosila za pomoč. Tožnik ni zatrjeval, še manj pa izkazal verjetnosti terjatve, da je z mnenjem, ki ga je napravil tretji toženec, slednji posegel v njegovo osebnostno pravico. Tožnik je s sklicevanjem na lastno nesposobnost razumevanja pravnih poslov dopustil poseg v lastne osebnostne pravice, zato se na tem mestu ne more sklicevati, da ostali, ki so vpleteni v teh istih postopkih, posegajo v njegove osebnostne pravice s tem, ker preverjajo, kako je z njegovo sposobnostjo razumevanja pravnih poslov danes. Sodišče bi glede na to, da gre za regulacijsko začasno odredbo, moralo presoditi tudi o tem, ali je podana reverzibilnost. Sodno varstvo ne bi doseglo svojega namena, če bi po izdaji regulacijske začasne odredbe sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, pri tem pa stanja ne bi moglo povrniti v tisto stanje pred začasno odredbo. Torej, če bi začasna odredba tožencu nalagala storitev nečesa, česar z razveljavitvijo začasne odredbe kasneje ne bi bilo mogoče odpraviti. Začasna odredba nepravično nalaga tretjemu tožencu, da prekliče svoje strokovno mnenje, za katerim stoji s svojim strokovnim znanjem in je tako pravilno in popolno. Ker tožnik niti ni zatrjeval, da bo tudi po neuspešnem postopku mogoče oživiti preklicane izjave in strokovna mnenja, niti ni tega dokazal, sodišče ne bi smelo slediti predlagani začasni odredbi. Z njo je namreč poseglo v osebnostne pravice tožencev.

12. Pritožbi tožnika zoper sodbo na podlagi odpovedi in sklep z dne 24.7.2019 nista utemeljeni, pritožbe tožencev zoper sklep z dne 26.3.2019 pa so utemeljene.

**O pritožbi tožnika zoper sodbo na podlagi odpovedi**

13. Po določbi 3. odstavka 338. člena ZPP se sodba na podlagi odpovedi lahko izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o odpovedi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače. 14. V zvezi z izpodbijanjem sodbe na podlagi odpovedi zaradi zmote je sodna praksa že izoblikovala stališča, da mora biti zmota nezakrivljena oziroma opravičljiva, da je pravna zmota neupoštevna, prav tako zmota v predstavi (oziroma motivu), neupoštevna je tudi nebistvena zmota. Gre v bistvu za analogno uporabo določb Obligacijskega zakonika (OZ3) o napakah volje (45. do 50. člen OZ). Sklicevanje na napako volje mora biti argumentirano in konkretizirano.4

15. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da na naroku dne 28.3.2019 ni podal izjave o odpovedi tožbenemu zahtevku zoper drugo toženko in tretjega toženca (temveč le zoper prvo toženko), hkrati pa tudi, da je navedeno izjavo o odpovedi zahtevkom zoper drugo toženko in tretjega toženca podal v zmoti.

16. Iz zapisnika o naroku z dne 28.3.2019 v zadevi opr. št. I P 186/2015 izhaja, da se je tožnik odpovedal zahtevkom iz predmetnega postopka pod opr. št. I P 475/2018. Navedeno je tudi, da je A. A. izjavila, da se strinja, da sama nosi svoje stroške postopkov opr. št. I P 487/2017, I P 663/2017 in I P 475/2018. Na zapisniku je tudi zapis ugotovitve, da so v ostalih postopkih tudi druge tožene stranke, za katere A. A. ne more podati izjave glede plačila stroškov in strinjanja glede umika. Navedeno je tudi, da sodba na podlagi odpovedi izide pisno. Zapisnik o naroku je javna listina in dokazuje resničnost tega, kar je v njej navedeno (1. odst. 224. člena ZPP). Stranke imajo pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, naj se jim prebere, in ugovarjati zoper vsebino zapisnika (2. odst. 124. člena ZPP). Tožnik je zapisnik podpisal, na njegovo vsebino pa ni imel pripomb. Zato so neizkazane in posledično neutemeljene njegove pritožbene navedbe, da se na naroku ni odpovedal zahtevkom zoper drugo toženko in tretjega toženca iz postopka I P 475/2018 (predmetni postopek).

17. Glede trditve, da je bil tožnik v zmoti, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ne navaja, da ne bi bil seznanjen s tem, kdo so stranke v posameznih zadevah pred sodiščem, kjer nastopa kot tožnik. Na naroku dne 28.3.2019 je bilo celo izrecno izpostavljeno, da so v ostalih postopkih tudi druge tožene stranke. Tudi A. A. (sedanja prva toženka) ni bila stranka postopka I P 186/2015, temveč le zakonita zastopnica tožene gospodarske družbe B. B., d.o.o., pa tožnik ne trdi, da se ni odpovedal zahtevku zoper njo v pravdi I P 475/2018. Vsebina osnutka sodne poravnave, glede na to, da ta kasneje pred sodiščem nedvomno ni bila sklenjena (z njo naj bi bila urejena vsa razmerja med tožnikom, prvo toženko in družbo B. B., d.o.o), pritožbenega sodišča ne prepriča v to, da je bil tožnik v zmoti glede tega, katerim zahtevkom (zoper katere tožence) se odpoveduje. Tožnik je po prepričanju pritožbenega sodišča nedvomno vedel, da ni podpisal sodne poravnave po osnutku (v zapisniku o naroku z dne 28.3.2019 je izrecno ugotovljeno, da ni soglasja za sklenitev sodne poravnave), zato tudi ni mogel sklepati, da bodo njegove izjave na naroku učinkovale z vsebino, ki je bila v osnutku sodne poravnave. Tudi če bi bil dejansko v zmoti o tem, da odpoved zoper drugo toženko in tretjega toženca ne more učinkovati, ker nista stranki postopka I P 186/2015, pa takšna zmota ne bi bila upoštevna, saj se nanaša na pravne posledice izjave o odpovedi zahtevkom. Da je bil namen tožnika le umik zahtevka zoper A. A., prav tako ne more biti upoštevno, saj zmota v motivu pravno ni upoštevna. Dopis pooblaščenke tožnika sodišču, da naj v primeru, da stranki ne skleneta sodne poravnave, sodišče nasprotni stranki vroči pripravljalno vlogo in preloži prvi narok za glavno obravnavo, ne pomeni, da se tožnik zahtevkom ne bi mogel odpovedati. Sodišče in stranka (tožnik) namreč nista v ničemer vezani na navodila pooblaščenke tožnika. Prva toženka tudi ni bila dolžna storiti ničesar v zameno za odpoved zahtevku, saj poravnava po osnutku ni bila sklenjena. Tudi pritožbena navedba tožnika, da bi sodišče moralo izrecno vprašati tožnika, ali umika tožbo in se odpoveduje svojim zahtevkom le zoper A. A., je neutemeljena, saj ob jasni in nedvoumni izjavi tožnika, da se odpoveduje zahtevkom iz postopka I P 475/2018, ni bilo nobene potrebe po dodatnem vprašanju. Tudi pravni laik namreč lahko povsem jasno izrazi svojo voljo, zoper katero stranko želi, da se postopek zaključi z odpovedjo zahtevku ali pa se nadaljuje.

18. 5. odst. 317. člena ZPP določa, da lahko stranka odpoved tožbenemu zahtevku na naroku ali v pisni vlogi prekliče tudi brez privolitve tožene stranke do izdaje sodbe.

19. Kot izhaja iz datuma sodbe na podlagi odpovedi, je bila ta izdana dne 3.4.2019 in istega dne tudi odpravljena. Toženci so sodbo prejeli že dne 4.4.2019, le tožnik jo je prejel kasneje (28.5.2019). Sodišče s kasnejšim vročanjem sodbe tožniku ni prekoračilo roka za izdelavo sodbe ali storilo kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodba je bila izdana in odpravljena že dne 3.4.2019, zato kasnejši preklic izjave o odpovedi zahtevku (z dne 4.4.2019) ne more biti pravno učinkovit. Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo pritožnika, da bi preklic odpovedi zahtevku lahko podal vse do prejema sodbe, saj ZPP rok za preklic odpovedi veže na izdajo sodbe. Enako stališče zastopa tudi teorija.5 Zato pritožbeno sodišče ne sprejema stališča iz sodbe VSC Cp 1269/99, z dne 17.5.2000, na katero se sklicuje tožnik.

20. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (to je v delu, ki se nanaša na drugo toženko in tretjega toženca) potrdilo sodbo na podlagi odpovedi sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**O pritožbi tožnika zoper sklep z dne 24.7.2019**

21. Tožnik v pritožbi le ponavlja navedbe iz ugovora zoper plačilni nalog. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je za zavrnitev ugovora tožnika zoper plačilni nalog z dne 4.7.2019 navedlo že sodišče prve stopnje v točkah 6 in 7 obrazložitve sklepa. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre v konkretnem primeru za drugačno situacijo od primerov, v katerih sodišče v sodbi mora odločiti tudi o stroških postopka. V obravnavanem primeru je sodišče o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom na podlagi 7. odst. 163. člena ZPP, ki v določenih procesnih situacijah, kakršna je bila tudi v tem postopku (odpoved tožbenim zahtevkom je bila podana na naroku v drugi zadevi), dopušča naknadno izdajo posebnega sklepa o stroških po poteku roka za vložitev zahteve za povrnitev stroškov. Zato sodbe na podlagi odpovedi in sklepa o stroških postopka ne gre šteti za eno odločbo, temveč gre za poseben sklep o stroških postopka. Za postopek o pritožbi zoper poseben sklep o stroških postopka pa je treba plačati takso po tar. št. 3009. Načelo enakosti tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo kršeno.

22. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

**O pritožbi tožencev zoper sklep z dne 26.3.2019**

23. S sklepom z dne 26.3.2019 je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru tožencev zoper sklep o začasni odredbi z dne 2.10.2018 in ga v pretežnem delu vzdržalo v veljavi. Ker so sedaj kot neutemeljeni zavrnjeni tožbeni zahtevki tožnika zoper vse tri tožence, je pritožbeno sodišče posledično ugodilo pritožbam tožencev zoper sklep z dne 26.3.2019 in ta sklep v točkah II, III in IV izreka spremenilo tako, da je ugovorom tožencev zoper sklep o začasni odredbi z dne 2.10.2018 ugodilo, sklep o začasni odredbi z dne 2.10.2018 razveljavilo in predlog tožnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ6). Pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov namreč pomeni, da ni podana ena od predpostavk za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, to je verjeten obstoj terjatve, zaradi česar predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen in ga je treba zavrniti, že izdano začasno odredbo pa razveljaviti.

24. Tožnik s pritožbama ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).

25. Toženci so s pritožbami zoper sklep z dne 26.3.2019 uspeli. Prva toženka se je na naroku v zadevi I P 186/2015 dne 28.3.2019 strinjala, da sama nosi stroške predmetnega postopka. Zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena. Tožnik pa je dolžan v 15 dneh povrniti stroške v zvezi z vloženima pritožbama drugi toženki in tretjemu tožencu (1. odst. 154. člena in 2. odst. 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je drugi toženki priznalo stroške za sestavo pritožbe 600 točk (6. tč. tar. št. 27 Odvetniške tarife - OT7), materialne stroške 12 točk, 22% DDV 80,78 EUR, sodno takso 65,00 EUR, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša skupaj 512,98 EUR. Ostali priglašeni stroški so zajeti v sestavi pritožbe in ne gre za samostojno storitev, zato druga toženka do njihove povrnitve ni upravičena. Tretjemu tožencu je sodišče priznalo za sestavo pritožbe priglašenih 500 točk, za materialne izdatke 10 točk, 22% DDV 67,32 EUR, sodno takso 65,00 EUR, kar skupaj znaša 438,32 EUR. Ostali priglašeni stroški so zajeti v sestavi pritožbe in ne gre za samostojno storitev, zato tretji toženec do njihove povrnitve ni upravičen. Druga toženka in tretji toženec pa sama krijeta stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke, saj odgovora nista bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP). V primeru zamude s plačilom pritožbenih stroškov, bo tožnik drugi toženki in tretjemu tožencu dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami 4 O tem glej tudi Jan Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 246, 247 5 Aleš Galič v delu Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, na strani 78 navaja, da za stališče, da naj bi toženec sodbo na podlagi pripoznave (enako velja za tožnika in njegovo odpoved zahtevku) lahko preklical vse dotlej, dokler ni vročena stranki, v zakonu ni opore. Dneva izdaje sodbe ni mogoče enačiti z dnevom vročitve sodbe. Vročitev sodbe je sicer „perfekcijski akt“, ki je nujen, da sodba sploh ima kakšne učinke, ni pa tega mogoče enačiti s pojmom izdaje sodbe. Izdaja sodbe je voljno dejanje sodišča in to se logično ne sklada s stališčem, da naj bi izdaja sodbe mogla biti pogojena z ravnanji tretjih oseb (vročevalec, naslovnik). 6 Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami 7 Ur. l. RS, št. 2-24/2015