Jedro

Tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe je smiselno enak nepravnomočnemu izreku sodne odločbe oz. sodbe, izdane v tem sporu, s katero je prvostopenjsko sodišče razveljavilo pogodbo o zaposlitvi brez datuma, ki sta jo sklenili tožeča in tožena stranka in razsodilo, da ostane v veljavi pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodje službe inženiringa za skrajšani delovni čas 25 ur tedensko v skladu z dokončno odločbo ZPIZ. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v primeru, če je predlog začasne odredbe enak tožbenemu zahtevku (tako kot v obravnavanem primeru), namen zavarovanja terjatve z začasno odredbo presežen. Ne gre več le za zavarovanje terjatve, ampak za vnaprejšnjo sodbo o zahtevku, zaradi česar je takšna začasna odredba dopustna le izjemoma, kadar je možno le na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Poleg tega tožnik, čeprav je njegova terjatev res verjetno izkazana, ni verjetno izkazal posebnih pogojev za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ (zlasti pogoja, da naj bi bila začasna odredba potrebna zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode). Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ponovni tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, saj za njeno izdajo niso izpolnjeni pogoji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da sodišče za čas do pravnomočne odločitve v tem sporu odloči: - da se ne izvaja pogodba o zaposlitvi št. ... brez datuma, ki sta jo sklenili tožeča in tožena stranka; - da ostane v veljavi pogodba o zaposlitvi z dne 23. 5. 2000 za delo vodje službe inženiring s skrajšanim delovnim časom od polnega 5 ur dnevno, 25 ur tedensko, vse v skladu z dokončno odločbo ZPIZ št. ... z dne 11. 8. 2015 ter - da je tožena stranka dolžna plačevati tožeči stranki nadomestilo v višini plače z dodatki in drugimi pravicami iz dela, kot je bilo to pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper navedeni sklep iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, oziroma izda predlagano začasno odredbo.

Sodišče je dne 13. 12. 2016 izdalo sklep, s katerim je zavrnilo tožnikov predlog, pri čemer je iz sklepa mogoče razumeti, da je sodišče ugotovilo, da je tožnikov delovnopravni status ustrezno urejen oziroma da ni potrebna začasna ureditev spornega pravnega razmerja, čeprav tožnik za opravljanje del po novi pogodbi o zaposlitvi nima ustrezne izobrazbe in usposobljenosti ter kljub dejstvu, da mu opravljanje del po novi pogodbi o zaposlitvi ne dopušča dokončna odločba ZPIZ. Sodišče smiselno zatrjuje, da je tožnik dolžan opravljati dela po novi pogodbi o zaposlitvi, za katera je samo ugotovilo, da niso ustrezna. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je prvi od kumulativnih pogojev (verjetnost obstoja terjatve) izpolnjen, ne pa tudi ostali. Tožnik navaja, da z izdajo začasne odredbe (s katero bi se začasno uredil tožnikov status in nadomestilo), tudi če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, tožena stranka ne bi utrpela hujših posledic od tistih, ki brez odredbe nastajajo in bi nastale tožniku. To potrjuje tudi ugotovitev sodišča, da je tožnik še vedno prijavljen v delovnem razmerju pri toženki, čeprav brez urejenega delovnopravnega statusa, ker dokončna odločba ZPIZ ni bila izvršena.

Čeprav tožnik ni bil dolžan dokazovati nevarnosti nastanka škode (tožena stranka z odredbo namreč ne bi pretrpela znatne škode), se je v predlogu skliceval na navedbe o škodi, ki jih sodišče pri prvem predlogu ni obravnavalo. Tožnik je tudi predlagal vpogled v zdravstveno dokumentacijo, ki izkazuje škodo, ki je nastala (in nastaja) v posledici ravnanj toženke, predvsem v tožnikov dopis z dne 16. 6. 2015, vložen na ZPIZ s priloženimi izvidi in druge (dopis z dne 20. in 25. 11. 2015). Prilaga izvid z dne 26. 5. 2015, za katerega prosi (ker gre za tožnikove osebne zdravstvene podatke), da se z njim seznani toženko. Vpogled sodišča v dosje invalidskega postopka je nujen za ugotavljanje odločilnih dejstev, predvsem, ali je invalidska komisija upoštevala, da za drugo delo (po novi pogodbi o zaposlitvi) tožnik nima ustrezne izobrazbe in usposobljenosti, kot je bilo to ugotovljeno tudi v pravdi.

Tožnik se v pritožbi sklicuje na navedbe v prejšnjih vlogah o nastanku težko nadomestljive škode, zlasti na dejstvo, da mu opravljanja del po novi pogodbi o zaposlitvi ne dopuščajo omejitve iz dokončne odločbe ZPIZ in na dejstvo, da toženka tožniku z neizvršitvijo odločbe ZPIZ ne omogoča opravljanja del po stari pogodbi o zaposlitvi. Takšno stanje (brez pogodbe o zaposlitvi in statusa) lahko pripelje do novih nepotrebnih in (za tožnika kot invalida III. kategorije) obremenjujočih sporov, ter do nastanka nove nenadomestljive škode na tožnikovem zdravstvenem stanju. Takšno stanje pa mu tudi ne omogoča, da bi se (potem, ko bo 19. 4. 2017 dopolnil 40 let delovne dobe) mirno upokojil. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne tistih, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu po izdaji sodbe sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1110/2015 z dne 9. 5. 2016, s katero je sodišče v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ponovno predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje njene nedenarne terjatve. Pogoje za izdajo takšne začasne odredbe določa 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ – Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami). Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno od predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe smiselno enak nepravnomočnemu izreku sodne odločbe oz. sodbe, izdane v tem sporu, s katero je prvostopenjsko sodišče razveljavilo pogodbo o zaposlitvi št. ... brez datuma, ki sta jo sklenili tožeča in tožena stranka in razsodilo, da ostane v veljavi pogodba o zaposlitvi z dne 23. 5. 2000 za delovno mesto vodje službe inženiringa za skrajšani delovni čas 25 ur tedensko v skladu z dokončno odločbo ZPIZ z dne 11. 8. 2015. Glede na vsebino navedene sodbe ni presojalo verjetnosti obstoja terjatve, je pa presojalo verjetnost nastanka težko nadomestljive škode, ki naj bi tožniku nastala (zlasti) v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem. Ugotovilo je, da tožnik ni verjetno izkazal, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode in da škode ni konkretiziral niti ni predložil dokazil – morebitne zdravstvene dokumentacije o škodi, ki naj bi jo utrpel v posledici ravnanj tožene stranke. Poleg tega pa je presodilo, da tožnik tudi ni verjetno izkazal preostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 272. člena ZIZ – nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena in da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi tožniku nastale brez izdaje začasne odredbe.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje (ki se sklicuje na sodno prakso – sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 4418/2009 z dne 26. 1. 2010), da je v primeru, če je predlog začasne odredbe enak tožbenemu zahtevku (tako kot v obravnavanem primeru), namen zavarovanja terjatve z začasno odredbo presežen. Ne gre več le za zavarovanje terjatve, ampak za vnaprejšnjo sodbo o zahtevku, zaradi česar je takšna začasna odredba dopustna le izjemoma, kadar je možno le na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Pritrditi pa je potrebno tudi ugotovitvi, da tožnik, čeprav je njegova terjatev res verjetno izkazana, ni verjetno izkazal posebnih pogojev za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ (zlasti pogoja, da naj bi bila začasna odredba potrebna zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode). Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno zavrnilo ponovni tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, saj za njeno izdajo niso izpolnjeni pogoji, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.