Jedro

Tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila, ker v postopku ni izkazal, da bi bili njegova varnost ali fizična integriteta ogroženi ter da bi bil v primeru vrnitve v Turčiji izpostavljen nečloveškemu ravnanju, saj člani stranke "Dehap", katere član naj bi bil, ki v Turčiji delujejo legalno, niso ogroženi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 26.10.2004 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da mora v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje in citira določbe 2. in 3. odstavka 1. člena in 3. odstavka 29. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003-UPB-ZAzil).

Po proučitvi zadeve sodišče prve stopnje ugotavlja, da je s tožbo izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter izdana po pravilnem postopku, poleg tega je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče prve stopnje, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS).

Kot razlog za priznanje azila v Republiki Sloveniji je tožnik navedel, da je v izvorni državi ogrožen zaradi svoje pripadnosti in delovanja v politični stranki Dehap. Ogrožali naj bi ga državni organi Turčije - policija, ki naj bi ga zaradi političnega delovanja večkrat zaslišali in mučili. Kljub zatrjevani 4-letni pripadnosti stranki tožnik na zaslišanju ni pravilno navedel ciljev stranke, njeno organiziranost (ne na državni in ne le kurdski ravni). Tožnik prav tako ni znal povedati, kdo je predsednik stranke in dejstva, da je bila stranka H. v letu 2003 prestrukturirana v stranko D.. Kot je razvidno iz zapisnika je bila tožniku njegova izjava prebrana in mu je bila dana možnost, da svojo izjavo dopolni in pojasni, vendar tožnik tega ni storil. Sodišče prve stopnje zavrača pavšalne tožnikove tožbene ugovore, da tožena stranka ni navedla, zakaj šteje njegove izjave za neverodostojne in zakaj te izjave nimajo podlage v relevantnih poročilih, na katere se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka. Tožnik v tožbi ni navedel razlogov, ki bi vzbujali dvom v pravilnost odločitve tožene stranke.

Sodišče prve stopnje soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da obstajajo v tožnikovih izjavah številna neskladja, prav tako pa je tožnik spreminjal svoje izjave, kje je pridobil obvestilo, da ga bodo odpeljali v zapor. Subjektivno ogroženost prosilca za azil lahko tožena stranka ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda prosilec za azil v povezavi z objektivnimi okoliščinami, ki se nanašajo na razmere v prosilčevi izvorni državi. S protislovnim navajanjem razlogov za pridobitev azila po mnenju sodišča prve stopnje tožnik ni izkazal svoje subjektivne ogroženosti. Ker člani stranke D., katere član naj bi bil tožnik, v Turčiji niso ogroženi (saj ta stranka v Turčiji deluje legalno), tožnik, tudi če bi res bil član stranke D., s tem razlogom, kot razlogom za pridobitev azila, ob upoštevanju objektivnih okoliščin in stanja v Turčiji, ne bi mogel uspeti.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o preganjanju, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju ter da je tožnikov strah pred preganjanjem neutemeljen in torej tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2. odstavku 1. člena ZAzil. Prav tako po mnenju sodišča prve stopnje v konkretnem primeru tudi ni razlogov za priznanje azila na podlagi pogojev, določenih v 3. odstavku 1. člena ZAzil. Azil iz humanitarnih razlogov se prosilcu prizna le ob predpostavki, da obstajajo humanitarni razlogi, kot so ogroženost varnosti ali fizične integritete oziroma nevarnost nečloveškega ravnanja. Po mnenju sodišča prve stopnje tožnik v postopku ni izkazal, da bi bili njegova varnost ali fizična integriteta ogroženi, ter da bi bil v primeru vrnitve v Turčijo izpostavljen nečloveškemu ravnanju, saj člani stranke D., ki v Turčiji delujejo legalno, niso ogroženi. Mednarodne pogodbe, na katere se v tožbi sklicuje tožnik, pa tudi Ustava Republike Slovenije prepovedujejo izročitev oziroma izgon oseb, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju, vendar po mnenju sodišča prve stopnje takšna nevarnost v tožnikovem primeru ne obstaja.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja, da ostaja nerazjasnjeno vprašanje njegovega subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi (Turčiji), saj njegova izvorna država zanj konkretno ni varna država. Verjeti bi mu bilo treba, da bi bil v svoji izvorni državi preganjan in da bi ga celo lahko ubili. Tudi tožena stranka v svoji s tožbo izpodbijani odločbi ne obrazloži natančno, katere so tiste navedbe, ki naj bi bile tako odločilne, da bi narekovale zavrnitev njegove prošnje za azil, tudi zaradi dvoma v njegovo kredibilnost. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj ne bi predložil dokazov za svoje trditve in da naj ne bi podal verodostojne in prepričljive obrazložitve razlogov za azil, je torej po njegovi oceni preuranjena. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi in odpravi s tožbo izpodbijano odločbo ter vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru uporabilo pravilno materialno pravo, in sicer določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki določata pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Po teh določbah ZAzil je za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila, pravno pomembno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, v smislu razlogov Ženevske konvencije oziroma utemeljen strah pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca za azil v izvorno državo v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjenje s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja. Pravilno je bila uporabljena tudi določba 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, po kateri organ prve stopnje, ko prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, določi tudi rok, v katerem mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo.

Pridobitev azila temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil izvorno državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju, v povezavi z objektivnimi okoliščinami v izvorni državi.

Iz podatkov v upravnih in sodnih spisih izhaja, da je tožena stranka v postopku pridobila in vpogledala številna poročila mednarodnih inštitucij (podrobno so navedena v izpodbijani sodbi), ki se nanašajo na politično in družbeno situacijo v Turčiji ter na podlagi tako ugotovljenega stanja o razmerah v tej državi ocenila objektivno in tožnikovo subjektivno ogroženost v primeru njegove vrnitve v Turčijo. Tožena stranka je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodila, da okoliščine, ki so bile neposredni razlog za vložitev prošnje za azil (ogroženost zaradi tožnikove pripadnosti in delovanja v politični stranki D., ogroženost po policiji, ki naj bi tožnika zaradi političnega delovanja večkrat zaslišala in mučila), ki jih tožnik niti ni izkazal (na zaslišanju ni pravilno navedel ciljev stranke, niti njeno organiziranost na državni in ne le na kurdski ravni in prav tako ni znal povedati, kdo je predsednik stranke in dejstva, da je bila stranka H. v letu 2003 prestrukturirana v stranko D.), niso take, da bi se lahko čutil ogrožen. Zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen. Tožnikovo zatrjevanje o preganjanju v izvorni državi, zaradi česar naj bi pobegnil, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu. To pa je, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Ker pojem preganjanja zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje, mora takšno preganjanje tudi po presoji pritožbenega sodišča izkazovati nepretrgano in sistematično tveganje, ne pa le osamljene primere krivic. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da s protislovnim navajanjem razlogov za pridobitev azila tožnik ni izkazal svoje subjektivne ogroženosti in da člani stranke D., katere član naj bi bil tožnik, v Turčiji niso ogroženi (saj ta stranka v Turčiji deluje legalno). Tožnik, tudi če bi res bil član stranke D., s tem razlogom, kot razlogom za pridobitev azila, ob upoštevanju objektivnih okoliščin in stanja v Turčiji, ne bi mogel uspeti.

Glede na podatke v upravnih spisih tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podane osebne okoliščine na tožnikovi strani za podelitev humanitarnega azila. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik v postopku ni izkazal, da bi bili njegova varnost ali fizična integriteta ogroženi ter da bi bil v primeru vrnitve v Turčiji izpostavljen nečloveškemu ravnanju, saj člani stranke D., ki v Turčiji delujejo legalno, niso ogroženi.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno pritrdilo toženi stranki, da glede na razmere in okoliščine, ki izhajajo iz podatkov v upravnih spisih, fizična integriteta ali varnost tožnika ob vrnitvi v Turčijo ne bo ogrožena. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da mednarodne pogodbe, na katere se v tožbi sklicuje tožnik, pa tudi Ustava Republike Slovenije prepovedujejo izročitev oziroma izgon oseb, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju, vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, takšna nevarnost v tožnikovem primeru ne obstaja.

Sicer pa tožnik v pritožbi ne navaja nobenih novih dejstev in okoliščin, zaradi katerih bi pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.