Jedro

Stroškovni zahtevek je akcesorne narave in to v smislu, da se lahko uveljavlja samo v postopku, v katerem so stroški nastali v smislu 116. člena ZUP. Odločitev o stroških ni v nobeni povezavi z morebitno uporabo matične (specialne) zakonodaje, ki se za rešitev posamezne vrste upravne zadeve uporablja. Zato so glede odločitve o stroških uporabljive le določbe člena 113 in naslednjih ZUP, ki govorijo o stroških postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne 28. 6. 2005 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 82.300,00 SIT odmerjene stroške upravnega spora v 15-ih dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zahtevo tožnika za povračilo stroškov postopka zavrnila. Navaja, da se je pritožnik pritožil zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., s katerim je bil zoper njega uveden postopek prisilne izterjave dolga. O pritožbi je drugostopenjski organ izdal odločbo z dne 13. 3. 2001, s katero je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V upravnem sporu je Upravno sodišče RS dne 18. 11. 2004 izdalo sodbo, s katero je tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je drugostopenjski organ dne 10. 3. 2005 izdal odločbo, s katero je pritožbi ugodil ter sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., z dne 7. 6. 2000, odpravil. V izreku odločbe pa je odločil, da bo o stroških postopka izdal poseben sklep na podlagi 4. odstavka 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 73/04).

V nadaljevanju tožena stranka citira 2. in 5. odstavek 213. člena ZUP. Navaja, da je v danem primeru pritožnik zahteval povračilo stroškov postopka po priloženem stroškovniku. Organ druge stopnje ga je z dopisom pozval, naj v osmih dneh predloži račun o stroških postopka, iz katerega bo razviden znesek stroškov. Pritožnik se je pozivu tožene stranke odzval, vendar zahtevanih računov ni predložil, pač pa je še enkrat predložil stroškovnik.

Tožena stranka se sklicuje še na 15. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01), po katerem mora zavezanec za svoje navedbe v davčnem postopku predložiti dokaze. Navaja, da je pritožnik v danem postopku uspel. Ne glede na to pa ni uspel izkazati, da so mu in v kakšnem obsegu nastali stroški pritožbenega postopka. Pritožnik namreč ni predložil računa o nastalih stroških, kar bi moral storiti. Po mnenju organa druge stopnje namreč za priznanje stroškov postopka navedba v obliki stroškovnika ne zadostuje. Stroški bodo stranki konkretno nastali šele, ko ji pooblaščenec izstavi račun za opravljeno delo. Ker zakon govori o priznanju stroškov stranki, ki so ji že nastali, po mnenju organa druge stopnje stranki ni mogoče priznati povračilo za neko obveznost, ki bo šele nastala. Poleg tega zgolj na podlagi stroškovnika organ niti ne ve zagotovo, v kolikšnem znesku bodo stranki stroški nastali. Ob izdaji računa si bo stranka lahko dogovorila kakšen popust ali drugo ugodnost, ki pa jo je vsekakor pri povračilu stroškov potrebno upoštevati. Nedopustno bi namreč bilo stranki priznavati več stroškov, kot pa jih je dejansko s postopkom imela. Davčni predpisi pooblaščencu stranke nalagajo obveznost, da za opravljeno storitev izda račun, kar enako določa tudi 19. člen Odvetniške tarife. Po mnenju tožene stranke je račun tako edini sprejemljivi dokaz, da so stranki stroški zastopanja nastali. Glede na navedeno je tožena stranka zahtevo tožnika za vračilo stroškov zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da odločbo tožene stranke izpodbija iz vseh razlogov po zakonu, predvsem zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava, predvsem pa tudi iz razloga kršitve postopkovnih določb, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

Ker je tožeča stranka v skladu s 113. členom ZUP upravičena do povračila stroškov postopka v danem primeru, je z vlogo toženi stranki dne 15. 2. 2005 predložila svoj stroškovnik, ki zajema stroške in nagrado za zagovornika. Obrazložitev tožene stranke ne more vzdržati pravne presoje, saj je v nasprotju z določili Zakona o odvetništvu (17. člen) in s tem v nasprotju z določili Odvetniške tarife, kot tudi v nasprotju s prakso drugih državnih organov pri odločanju o stroških. Nikoli sodišče od stranke in njenega pooblaščenca ne zahteva, da ji predloži račun pooblaščenca ali potrdilo o plačilu sodnih taks. O predlogu odvetnika za priznanje in odmero stroškov zastopanja, opravljenega za določeno osebo, na zahtevo pristojnega organa ali v primeru, če je zastopana oseba po veljavnih predpisih upravičena do povrnitve stroškov zastopanja, mora sodišče oziroma drug organ odločiti v 30-ih dneh od prejema predloga v smislu 2. odstavka 17. člena. Določilo govori torej o predlogu odvetnika in ne o izstavljenem računu. Šteje se, da je odvetniška storitev opravljena najkasneje, ko odvetnik v celoti izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz pooblastilnega razmerja ali iz sklepa pristojnega organa v smislu 2. odstavka omenjenega člena. 19. člen Odvetniške tarife pa govori o obveznosti izdaje računa. Tožena stranka je določila Odvetniške tarife očitno spregledala in jih ni upoštevala, čeprav bi jih morala. Tožena stranka je tudi spregledala 17. člen Zakona o odvetništvu v zvezi z 18. členom Odvetniške tarife in s tem možnost obstoja sklenitve pogodbe o plačilu stroškov zastopanja. S svojim pooblaščencem ima tožeča stranka sklenjen dogovor o nagradi. Iz vsebine dogovora pa podobno kot iz 19. člena Odvetniške tarife izhaja, da bo pooblaščenec tožeče stranke plačan in po zaključku celotnega postopka in opravljenih vseh procesnih dejanjih, ki so potrebna za zaključek spora in za izterjavo stroškov postopka. Pred tem odvetnik ne bo zahteval nikakršnega plačila. Pooblaščenec tako do sedaj še ni imel podlage za izdajo računov, saj storitev še ni bila opravljena in bo opravljena šele, ko bo tožeča stranka dobila povrnjene stroške, ki jih je utrpela zaradi davčnega postopka. Če bi tožena stranka z izpodbijanim sklepom odmerila in priznala stroške ter jih tudi povrnila, bi se štelo, da so opravljena vsa dejanja pooblaščenca tožeče stranke in bi šele tedaj začel teči osemdnevni rok za izdajo računa. Kot je tožena stranka v svoji odločbi navedla že sama, je tožeča stranka upravičena do vračila stroškov zato, ker je v postopku uspela v smislu 113. člena ZUP. Že iz tega razloga bi morala tožena stranka njenemu predlogu ugoditi, višino stroškov pa presoditi na podlagi njenega stroškovnika ob primerjavi posebnega dela Odvetniške tarife. Stroški so tožeči stranki nastali zaradi postopka, ne pa zaradi računa odvetnika. Tožena stranka je zato zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabila materialno pravo in zato sprejela nezakonito odločitev. Če bi njena odločitev v izpodbijanem sklepu obveljala, bi to pomenilo različno obravnavanje državnih organov glede iste dejanske in pravne podlage in zato različno obravnavanje državljanov (enako varstvo iz 22. člena Ustave RS). Odločba tožene stranke zato po mnenju tožeče stranke vsebuje takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se odločitve v njej ne da preizkusiti, to pa pomeni, da bi jo moralo naslovno sodišče odpraviti.

Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, naj sodišče odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, njej pa naj povrne stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se v celoti sklicuje na navedbe, podane v izpodbijanem sklepu. Zato predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz njene odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Zakon o davčnem postopku, na katerega se tožena stranka sklicuje, ko citira njegov 15. člen, v 5. odstavku 1. člena določa, da se Zakon o splošnem upravnem postopku uporablja glede vseh vprašanj postopka, razen tistih, ki so s tem zakonom drugače urejena. Vprašanje stroškov postopka v Zakonu o davčnem postopku ni urejeno. Zato se glede slednjega vprašanja uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku in ne morda še 15. člen Zakona o davčnem postopku kot to zmotno trdi tožena stranka. Ta namreč določa, da mora davčni zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Ne more biti dvoma o tem, da se omenjeni člen nanaša na vsebinsko obravnavanje glavnih, to je davčnih stvari oziroma obveznih dajatev iz 1. člena Zakona o davčnem postopku. Stroškovni zahtevek pa je akcesorne narave in to v tem smislu, da se lahko uveljavlja samo v postopku, v katerem so stroški nastali v smislu 116. člena ZUP. Odločitev o stroških ni v nobeni povezavi z morebitno uporabo matične (specialne) zakonodaje, ki se za rešitev posamezne vrste upravne zadeve uporablja. Zato so glede odločitve o stroških uporabljive le določbe 113. in naslednjih ZUP, ki govorijo o stroških postopka. Kot izhaja iz 116. člena ZUP mora stranka stroškovni zahtevek izrecno uveljavljati. Ta mora biti specificiran. Specifikacija je razvidna iz stroškovnika, kjer so navedena posamezna procesna dejanja ter stroški za njihovo opravilo. V stroškovniku stranka opredeljeno navede stroške, za katere zahteva povračilo. Specifikacija stroškovnika je torej v tem, da stranka navede stroške za vsako posamezno procesno dejanje posebej. Preden upravni organ odloči o stroških, jih mora najprej odmeriti. Odmera stroškov je odločba o tem, ali so utemeljene posamezne stroškovne postavke po temelju (ali so torej upravičene) in po višini (ali so v skladu z npr. Odvetniško tarifo ali Zakonom o sodnih taksah). Pri tem 113. člen ZUP primeroma našteva, kaj so stroški postopka. Med njih spadajo tudi stroški za zastopanje. Naloga upravnega organa je, da presoja vsako postavko iz stroškovnika stranke. Seštevek vseh priznanih postavk pa je skupni znesek stroškov. Upoštevajo se tisti stroški, ki so v pravilnem razmerju s procesnim ciljem, o čemer odloči upravni organ s skrbno presojo vseh okoliščin po podatkih v spisu brez da bi izvajal dokazovanje in o posameznih zneskih razpravljal. ZUP namreč določbe, po katerih bi bilo glede povrnitve stroškov postopka potrebno izvajati dokazovanje, ne vsebuje.

Ker je glede na povedano odločba tožene stranke nezakonita, je sodišče na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek. Tožena stranka naj odloči o stroških postopka v skladu z napotki tega sodišča in po predloženem stroškovniku tožnika.

Pri presoji upravičenosti do povrnitve stroškov postopka je sodišče upoštevalo 16. člen Zakona o upravnem sporu, odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-68/04, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 45 z dne 28. 4. 2006 ter ZPP. O stroških strank je sodišče odločilo po predloženem stroškovniku tožeče stranke, upoštevaje Tarifo za nagrajevanje odvetnikov, Zakon o sodnih taksah, člen 155 ZPP ter dejstvo, da je na podlagi člena 154/1 ZPP tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela. Glede zamudnih obresti od stroškov sodišče še pripominja, da tečejo, če dolžnik obveznosti ne izpolni v danem paricijskem roku, to je v času, ko je z izpolnitvijo obveznosti v zamudi.