Jedro

Postopek za določitev najemnika stanovanja po 57. čl. SZ je potrebno prekiniti do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku nasprotnega udeleženca za odkup stanovanja, ki ga je postavil v pravdi, ki se je začela že poprej, ker je omenjena odločitev predhodne narave.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Prvo sodišče z izpodbijanim sklepom določilo predlagateljico za najemnico stanovanja v L. in nasprotnemu udeležencu naložilo, naj se iz tega stanovanja izseli v 90 dneh, ter zavrnilo predlog za prekinitev postopka. Ugotovilo je namreč, da je bila zakonska zveza strank razvezana 23.11.1991, da so njune gmotne razmere precej izenačene, da pa so predlagateljičine stanovanjske potrebe večje, ker je v stanovanju bivala ves čas, stanovanje pa potrebuje za svojo hčerko. Postopka ni prekinilo, ker je stanovanje še vedno v lasti Republike Slovenije. Če bo nasprotni udeleženec s tožbo za odkup stanovanja uspel, bo lahko uveljavljal pravice, ki jih bo imel kot lastnik.

Nasprotni udeleženec izpodbija ta sklep iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev. Sodišču očita, da je premalo skrbno pretehtalo vse okoliščine, saj je predlagateljica na treh stopnjah propadla s predlogom, da bi postala imetnica stanovanjske pravice. Smotrno bi bilo postopek prekiniti, saj bo stanovanje na podlagi vložene tožbe najverjetneje prodano nasprotnemu udeležencu. Predlaga vpogled spisa VI P, zaslišanje predlagateljičine hčerke in pribavo intervencijskih zapisnikov. Preveriti bi bilo potrebno, ali je nasprotni udeleženec dejansko zaposlen ali ne, ne pa mu kar verjeti. Sodišče bi moralo opraviti poizvedbe o statusu predlagateljičine hčerke pa tudi zaslišati nasprotnikovo sestro.

Predlagateljica v odgovoru na pritožbo poudarja, da nasprotnik ne živi na njenem naslovu; da bi moral že med postopkom na prvi stopnji predlagati vse dokaze; da njena hči študira, za kar predlaga potrdilo; da je predlagatelj zdaj zaposlen.

Pritožba je utemeljena.

Predlagateljica predlaga v tem postopku odločitev o tem, da postane najemnica obravnavanega stanovanja po 57. čl. Stanovanjskega zakona in ta zakon je tudi potrebno uporabiti, kot je to storilo že sodišče prve stopnje (2. točka 159. čl. v zvezi s prvim odst. 147. čl. in 141. čl. SZ), ne pa prej veljavni zakon o stanovanjskih razmerjih (drugi odst. 159. čl. SZ). Predlog je namreč vložila po 19.4.1992 kot roku za sklenitev najemne pogodbe. Določbe že citiranega 57. čl. SZ je mogoče uporabiti samo za najemniška stanovanja, ne pa tudi za tista, katerih lastnika, solastnika ali skupna lastnika sta razvezana zakonca. Nasprotni udeleženec je že pred vložitvijo predloga, ki je predmet tega postopka, vložil tožbo za sklenitev prodajne pogodbe z dosedanjim lastnikom - Republiko Slovenijo, in sicer na podlagi določb VIII. poglavja stanovanjskega zakona o lastninjenju in privatizaciji stanovanj. Ob prej omenjeni omejeni uporabi 57. čl. SZ le za najemna stanovanja se pokaže, da se rešitev v prej začetem pravdnem postopku za lastninjenje pojavlja kot predhodno vprašanje za odločitev v tem nepravdnem postopku. Če bo nasprotni udeleženec v omenjeni pravdi uspel, se bo tu podani predlog za odločitev po 57. čl. SZ izkazal kot neutemeljen, če pa v pravdi ne bo uspel, bo pač potrebno odločiti o predlagateljičinem predlogu. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava torej sodišče prve stopnje ni štelo rešitve spora v omenjeni pravdi kot predhodnega vprašanja, pa bi to moralo storiti. Zato se pokaže kot utemeljen predlog nasprotnega udeleženca in tako utemeljena tudi zadevna pritožbena trditev, da bi bilo potrebno ta postopek prekiniti do pravnomočne rešitve pravdne zadeve.

Iz opisanega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Spričo narave že začete pravde bo seveda smotrno, da bo sklenilo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (prvi odst. 12. čl. ZPP), obravnavanega v začeti pravdi, v posledici tega pa bo seveda moralo odrediti prekinitev postopka (1. točka prvega odst. 213. čl. ZPP). Če se bo po pravnomočno končani pravdi izkazalo, da je na mestu uporaba 57. čl. ZPP, bo moralo seveda med drugim odločiti tudi o potrebnosti izvedbe dokazov, ki jih je nasprotni udeleženec predlagal v pritožbi.