Jedro

Tožnik ima utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi zato, ker je že bil preganjan kot pripadnik posebne družbene skupine, ki jo predstavljajo otroci brez staršev, ki so v Afganistanu lahko podvrženi izkoriščanju ali trgovini z ljudmi.

Vsak otrok iz Afganistana, ki je brez staršev, ni nujno pripadnik posebne družbene skupine zgolj zaradi obstoja teh okoliščin, pač pa ga je možno kot pripadnika posebne družbene skupine šteti glede na okoliščine posameznega primera.

Tožnik je bil kot otrok brez kogarkoli, ki bi ga lahko zaščitil, saj staršev ni imel, prisiljen ilegalno prečkati državno mejo, nelegalno bivati v Iranu ter opravljati težka dela brez plačila, pri čemer je šlo za nezakonito delo. Vse to kaže na nečloveško ravnanje, ki ga je ugotovila tudi tožena stranka, le da je ta ravnanja napačno opredelila kot razloge za subsidiarno zaščito namesto razloge, ki opravičujejo priznanje statusa begunca.

Tožniku grozi preganjanje kot pripadniku posebne družbene skupine – otroci sirote v Afganistanu, ker je bil že podvržen izkoriščanju in obstaja bojazen, da bi se to v primeru vrnitve nadaljevalo

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-442/2016/14 (1313-14) z dne 25. 5. 2016 odpravi ter se prošnji za mednarodno zaščito prosilca A.A., rojenega dne ... 2000, državljana Islamske Republike Afganistan, ugodi in se mu prizna status begunca z dnem 25. 5. 2016. II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca učinkuje z dnem vročitve pravnomočne sodne odločbe kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite ugodi in se mu prizna status subsidiarne zaščite do 17. 2. 2018. Odločila je tudi, da odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji do 17. 2. 2018 ter da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določbami uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje tega statusa.

2. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe med drugim navaja, da je tožnik povedal, da je bil preganjan zaradi vere, ker je šiit, in tudi zato, ker je Hazar. Njegove navedbe glede preganjanja zaradi hazarske narodnosti in šiitske veroizpovedi je tožena stranka ocenila kot neprepričljive. Četudi bi bile njegove navedbe o preganjanju resnične, izpostavljeni dogodki ne dosegajo praga preganjanja. Zaključila je, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, pač pa mu je priznala subsidiarno obliko zaščite, saj je ugotovila, da tožnik v Afganistanu nima nikogar, ki bi zanj skrbel. Njegov brat, ki je zanj skrbel po tem, ko je moral zapustiti sirotišnico, se je do njega obnašal tako, da je tožnik občutil, da je nezaželen. Nelegalno ga je odpeljal v Iran, kjer je moral delati. Tožena stranka je na podlagi tožnikovih navedb in preučenih informacij o izvorni državi o slabem položaju otrok ocenila, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Afganistan soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu nečloveškega ravnanja in mu je zato podelila status subsidiarne zaščite.

3. Tožnik odločbo izpodbija le v delu, ker mu ni bil priznan status begunca. Meni, da so razlogi, zaradi katerih mu je priznana subsidiarna zaščita, prav tako razlogi za priznanje statusa begunca na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini, ki jo predstavljajo otroci sirote v Afganistanu, ki so izpostavljeni tveganju trgovine z ljudmi, nečloveškimi razmerami zaradi težaškega dela, ki ni primerno njihovi starosti, ter pomanjkanju oskrbe in prepuščenosti samemu sebi v boju za preživetje. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi v delu, kjer mu ni bil priznan status begunca in mu ta status prizna, oziroma podrejeno, naj vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišča predložila upravne spise ter odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

5. Sodišče je v obravnavani zadevi najprej s sodbo št. I U 982/2016-6 z dne 24. 8. 2016 tožbi ugodilo in odločbo odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Po presoji sodišča je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do izjave, ker mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, zlasti, ko se je sklicevala na informacije o izvorni državi, ki jih je sama pridobila, ne da bi jih posredovala tožniku v izjavo.

6. Zoper zgoraj citirano sodbo se je pritožila tožena stranka, Vrhovno sodišče RS je pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo s sklepom št. I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016 ter vrnilo zadevo Upravnemu sodišču RS v ponovni postopek. Po mnenju Vrhovnega sodišča RS je prvostopenjsko sodišče odločilo izven meja tožbenega predloga, saj navedenih kršitev tožnik s tožbo ni uveljavljal in ni oporekal dejanskemu stanju, kot ga je ugotovila tožena stranka. Tožnik je opredelil obseg sodne presoje tako, da bi moralo sodišče presojati, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini - otroci sirote v Afganistanu. Poleg tega je Vrhovno sodišče RS v tem sklepu opozorilo še na tožnikov pravni interes za tožbo, saj je treba ugotoviti, ali status subsidiarne zaščite tožniku omogoča iste pravice in koristi kot status begunca.

7. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku s sodbo št. I U 1810/2016-13 z dne 2. 2. 2017 tožbi ponovno ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Pri tem je najprej ugotovilo, da tožnik ima pravni interes za vložitev tožbe in pojasnilo, zakaj je status begunca ugodnejši od subsidiarne oblike zaščite. Med drugim je v tej sodbi tudi pojasnjevalo, zakaj bi lahko bil tudi otrok, ki je sirota v Afganistanu, pripadnik posebne družbene skupine. Sodišče je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje z namenom, da se ugotovi, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, ki je preganjan zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini.

8. Zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1810/2016-13 se je pritožila tožena stranka, Vrhovno sodišče RS je pritožbi ugodilo in s sklepom št. I Up 77/2017 z dne 10. 5. 2017 sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Navedlo je, da je potrebno izhajati iz tožnikovih konkretnih okoliščin in ugotoviti, ali se pravice, ki izvirajo iz statusa subsidiarne zaščite, razlikujejo od pravic, ki bi mu bile priznane, če bi imel status begunca.

9. Prvostopenjsko sodišče je nato s sklepom št. I U 1221/2017-26 z dne 23. 8. 2017 tožbo zavrglo. Razlog za zavrženje je bil v tem, ker upravni akt očitno ne posega v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika, saj mu je status subsidiarne oblike zaščite priznan, status begunca pa ne bi v ničemer izboljšal njegovega položaja, saj bi lahko razlogi za tak status trajali le do njegove polnoletnosti, torej do istega dne, kot mu je bil podeljen status subsidiarne zaščite.

10. Zoper sklep Upravnega sodišče RS št. I U 1221/2017-26 z dne 23. 8. 2017 se je pritožila tožeča stranka, Vrhovno sodišče RS je s sklepom št. I Up 224/2017 z dne 28. 11. 2018 sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. V tem sklepu je Vrhovno sodišče RS med drugim navedlo, da iz tožbene podlage izhaja, da tožnik uveljavlja status begunca zaradi svoje mladoletnosti, saj trdi, da pripada posebni družbeni skupini, ki jo predstavljajo otroci sirote v Afganistanu. V zvezi z navedeno zadevo je pritožbeno sodišče postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU, ki je s sodbo C-662/17 z dne 18. 10. 2018 razsodilo, da status subsidiarne zaščite, ki se priznava z zakonodajo države članice, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ne omogoča „istih pravic in koristi kot status begunca po pravu Unije in nacionalnem pravu“ v smislu te določbe, tako da sodišče te države članice pravnega sredstva zoper odločbo, s katero je ugotovljena neutemeljenost prošnje za priznanje statusa begunca, vendar se z njo prizna status subsidiarne zaščite, ne more zavreči kot nedopustnega zaradi nezadostnega interesa prosilca za nadaljevanje postopka, če se izkaže, da te pravice in koristi, ki izhajajo iz teh dveh statusov mednarodne zaščite, dejansko niso enake. Takega pravnega sredstva ni mogoče zavreči kot nedopustnega, tudi če se glede na konkretni položaj prosilca ugotovi, da ta s priznanjem statusa begunca ne bi pridobil več pravic in koristi kot s priznanjem statusa subsidiarne zaščite, ker ne uveljavlja ali še ne uveljavlja pravic, ki se priznavajo na podlagi statusa begunca, ki pa se na podlagi statusa subsidiarne zaščite ne priznavajo oziroma se priznavajo v manjši meri. Sodišče EU je poudarilo, da mora imeti prosilec, če bi se izkazalo, da pogoj v zvezi z dejansko enakostjo pravic in koristi, ki izhajajo iz obeh oblik mednarodne zaščite, ni izpolnjen, možnost, da zoper odločbo, s katero mu je zavrnjen status begunca, priznan pa status subsidiarne zaščite, vloži pravno sredstvo, čeprav ta prosilec ne uveljavlja oziroma še ne uveljavlja ene od pravic, ki se na podlagi teh dveh statusov mednarodne zaščite različno priznavajo. Vrhovno sodišče je v zgoraj navedenem sklepu prišlo do zaključka, da je tožniku treba priznati pravni interes za tožbo. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče navedlo, da odstopa od stališča v zadevi I Up 77/2017. V navedenem sklepu je dalo prvostopenjskemu sodišču navodilo, naj presodi, ali so podani pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije in nato skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 opravi ex nunc presojo dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj. Če bo prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da po kriterijih iz 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v obravnavani zadevi sploh ne gre za preganjanje, nadaljnja presoja utemeljenosti strahu ni potrebna in je pritožniku ni mogoče priznati.

11. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku s sodbo I U 2438/2018-36 z dne 13. 2. 2019 tožbo zavrnilo. Izhajalo je iz ugotovitve, da je datum tožnikovega rojstva ... 2000 in je torej najkasneje ... 2018 dopolnil 18 let. Torej je postal polnoleten in ga zato v nobenem primeru ni mogoče šteti v posebno družbeno skupino, kot jo v tožbi sam navaja, to je skupina otrok sirot v Afganistanu, saj ni več mladoletna oseba. Ker tožnik glede na svojo polnoletnost ne more biti pripadnik posebne družbe ne skupine kot jo navaja v tožbi, mu sodišče ni moglo priznati statusa begunca in zato ni razlogov za odpravo odločbe.

12. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka, pritožbeno sodišče pa je s sklepom I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 pritožbi ugodilo in zadnjo sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek. Pritožbeno sodišče je izhajalo iz stališča, da izpodbijana odločitev tožene stranke temelji na dejanskem stanju tožnikove mladoletnosti in ne polnoletnosti. Polnoletnost ni bila del dejanskega stanja, na katerega se nanaša presoja tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Sodišče zakonitost upravnega akta presoja po trenutku izdaje prvostopenjskega akta s strani upravnega organa. Zato nastop polnoletnosti med sodnim postopkom ne odvezuje sodišča prve stopnje, da se tožniku, ki je vložil tožbo zoper odločbo tožene stranke o priznanju mednarodne zaščite v obliki statusa subsidiarne zaščite kot mladoletni prosilec, zagotovi polna oziroma celovita presoja zakonitosti te odločbe. Zgolj zaradi tožnikove polnoletnosti ni mogoče odreči pravnega interesa za sodno varstvo izpodbijane odločitve o priznanju subsidiarne oblike zaščite. Pritožbeno sodišče v tej sodbi še pojasnjuje, da je odločba o priznanju mednarodne zaščite ugotovitveni upravni akt, ki posega v tožnikov pravni položaj. Status begunca ne preneha zaradi spremembe razlogov, ki so bili podlaga za priznanje statusa, ampak mu preneha oziroma se mu ga odvzame v posebnem postopku, ki ga uvede pristojni organ, če zve za okoliščine, ki kažejo, da v konkretnem primeru obstajajo razlogi iz prvega odstavka 67. člena ZMZ-1 ali prvega ali drugega odstavka 68. člena ZMZ-1. Glede na navedeno bi v obravnavanem primeru morebitno priznanje statusa begunca vsekakor pomenilo, da tožniku ta status še ni prenehal, saj ta preneha po postopku za prenehanje ali odvzem statusa. Morebitna presoja, da je odločba o priznanju statusa subsidiarne zaščite nezakonita, ker bi mu moral biti ob dejanskem in pravnem stanju ob njeni izdaji priznan status begunca, pomeni, da bi mu moral biti ta status priznan že ob izdaji odločbe tožene stranke.

K točki I izreka:

13. Sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožba utemeljena.

14. Po vpogledu v upravni spis in vse vloge strank, vložene v sodnem postopku, sodišče ugotavlja, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so subjekti preganjana po tem zakonu lahko država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ali pa nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (torej država in politične stranke ali organizacije) vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Dejanja preganjanja morajo biti v skladu s 26. členom ZMZ-1 dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti ali pa morajo ta dejanja predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. V drugem odstavku 26. člena ZMZ-1 so primeroma našteta nekatera dejanja preganjanja v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije. Med drugim se med taka dejanja šteje tudi dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja, pravni, upravni, policijski ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način, pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna, pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kaznivo dejanje ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Po 6. alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ-1 so dejanja preganjanja tudi dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke. Med razlogi preganjanja se v skladu s 27. členom ZMZ-1 med drugim šteje tudi pripadnost posebni družbeni skupini. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, izhaja, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi zato, ker je že bil preganjan kot pripadnik posebne družbene skupine, ki jo predstavljajo otroci brez staršev, ki so v Afganistanu lahko podvrženi izkoriščanju ali trgovini z ljudmi.

15. Sodišče v navedenem upravnem sporu ugotavlja, da dejansko stanje glede tistih razlogov, zaradi katerih je bila tožniku priznana subsidiarna zaščita, med strankama ni sporno, zato je sodišče pri tej svoji odločitvi izhajalo iz tega dejanskega stanja in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo svojo odločitev. Sodišče tako ugotavlja, da med strankama niso sporne ugotovitve tožene stranke v odločbi o tem, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Afganistan soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu nečloveškega ravnanja. Ni sporno, da bratova ravnanja s tožnikom v preteklosti kažejo na veliko verjetnost, da bi se takšna ravnanja ponovila. Prav tako med strankama ni sporno, da siljenje tožnika v ilegalen prehod meje in kasnejše nelegalno delo v Iranu, kamor je vstopil ilegalno, pri čemer brat tožniku ni bil pripravljen za delo plačati, kažejo na nečloveško ravnanje. Kot ugotavlja tožena stranka, že samo to, da je šlo za nezakonito delo in nelegalno bivanje, kaže na veliko ranljivost, iz preučenih informacij pa izhaja, da so otroci, ki delajo v Iranu, pogosto podvrženi delu v nevarnih pogojih, zlorabam in izkoriščanju, oblasti v Iranu pa niso dovolj učinkovite pri eliminiranju teh pojavov. Upoštevajoč okoliščino, da je tožnik mladoletnik in kot tak v veliki meri odvisen od dejanj in odločitev svojega brata, je tožena stranka ocenila, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi vrnitev tožnika v bratovo oskrbo prinašala soočenje z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Kot je navedla tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve odločbe, pa iz informacij tudi izhaja, da tožnika država Afganistan kljub nekaterim pozitivnim poskusom in določenemu napredku v smeri boljšega varovanja pravic otrok v tem trenutku pred takšnimi ravnanji ne bi bila sposobna zaščiti oziroma mu zagotoviti primerne oskrbe (str. 19 odločbe). Vsa našteta dejstva med strankama niso sporna, sporna je le pravna opredelitev teh dejstev in sicer, ali opisana ravnanja upravičujejo podelitev statusa subsidiarne zaščite ali statusa begunca.

16. To, da dejansko stanje med strankama ni sporno, zatrjuje tudi tožena stranka v svoji pritožbi z dne 28. 2. 2017, ki jo je vložila zoper sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1810/2016-13 z dne 2. 2. 2017. Na predzadnji strani pritožbe je namreč navedla, da niti tožena stranka niti sodišče ne trdita, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, pri čemer so bile uporabljene tudi informacije o izvorni državi in te iste informacije so v konkretnem primeru relevantne tudi za presojo, ali je tožnik pripadnik posebne družbene skupine. Tožena stranka v tej pritožbi sama navaja, da gre v konkretnem primeru zgolj zato, da tožena stranka meni, da v konkretnem primeru ne gre za utemeljen strah tožeče stranke zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini, medtem, ko tožnik in sodišče menita, da je temu tako. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da gre torej za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava oziroma subsumbcijo ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo. Iz razloga, ker dejansko stanje med strankama ni sporno, sodišče v tej zadevi tudi ni razpisoval glavne obravnave in je odločilo na nejavni seji.

17. Sodišče je v tej zadevi že zavzelo stališče, da se tožnika glede na konkretne okoliščine v tem primeru lahko šteje kot pripadnika posebne družbene skupine in je to svoje stališče že pojasnilo v sodbi I U 1810/2016-13 z dne 2. 2. 2017. V tej sodbi je navedlo (točka 13 obrazložitve), da se skladno s petim odstavkom 27. člena ZMZ-1 šteje kot posebna družbena skupina tudi skupina, katere članom je skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se oseba ne sme prisiliti, naj se mu odreče in ki ima v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno. Nadalje je navedlo, da je ob vsem tem treba upoštevati, kot to navaja že tožba, tudi smernice UNHCR za mednarodno zaščito št. 8: Prošnje za azil otrok na podlagi člena 1(A)2 in 1(F) Konvencije o statusu beguncev in Protokola 1967 z dne 22. 12. 2009. Te smernice v 49. in 51. odstavku navajajo, da strogo gledano starost ni niti prirojena niti stalna, ker se ves čas spreminja, vendar biti otrok je v svojem bistvu nespremenljiva značilnost v danem trenutku. Očitno je, da se otrok ne more ločiti oziroma odpovedati tej značilnosti zato, da bi se izognil preganjanju. Dejstvo, da bo otrok slej kot prej odrasel in ostal starejši, je nerelevantno za identifikacijo posebne družbene skupine, saj je pomemben obstoj dejstev času obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito. Biti otrok je posredno pomembno za identiteto osebe tako v očeh družbe kot z vidika posameznega otroka. Ob tem gre pri posebni družbeni skupini, kot je definirana zgoraj, tudi za skupno značilnost otrok sirot in sicer to, da so bili zlorabljeni, zapuščeni oziroma izkoriščeni. Ne glede na to pa pripadnost posebni družbeni skupini, ki temelji na mladosti, nujno ne preneha zgolj zato, ker se mladost oziroma otroštvo konča. Posledice, ki jih že imajo pripadniki posebni družbeni skupini, se lahko tudi ne končajo, kljub temu, da ključni element identitete (v tem primeru otroštvo) ni več uporabljiv.

18. V zvezi z citiranimi ugotovitvami iz navedene sodbe se je do vprašanja, ali so otroci sirote iz Afganistana lahko pripadniki posebne družbene skupine, opredelilo tudi Vrhovno sodišče RS v tej zadevi v sklepu I Up 77/2017 z dne 10. 5. 2017, kjer je sicer sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo iz drugih razlogov, vendar pa je v točki 26 obrazložitve navedlo, da se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na smernice UNHCR, iz katerih je razvidno, da trgovina z otroki pomeni preganjanje, pri čemer dejstvo, da bo otrok odrasel, ne vpliva na pripadnost posebni družbeni skupini, dokler je otrok mladoleten. Nadalje je navedlo, da je v primerljivi sodni praksi držav članic prav tako najti stališče sodišč, da je mladoletni otrok v Afganistanu brez spremstva staršev v državi članici Evropske unije lahko pripadnik določene družbene skupine.

19. Nadalje sodišče opozarja, da je tudi že v sodbi I U 42/2012 z dne 15. 2. 2012 zavzelo stališče, da je otrok v Afganistanu lahko pripadnik določene družbene skupine, kajti biti mladoletnik v Afganistanu brez stika s starši je značilnost, ki je tako temeljnega pomena za identiteto, da se take osebe ne samo ne sme prisiliti, da se tej identiteti odreče, ampak se v tej identiteti v celoti ni mogoče odreči, poleg tega pa ima nedvomno omenjena skupina v Afganistanu posebno identiteto, saj jo kot tako za vojaško politične namene dojemajo Talibani ali jo kot tako za druge prepovedane namene, kot je trgovina z ljudmi, spolno nasilje, trgovina z drogami ali drug kriminal, dojemajo kriminalne skupine (tč. 63 obrazložitve).

20. Sodišče v zvezi s tem tudi opozarja, da vsak otrok iz Afganistana, ki je brez staršev, ni nujno pripadnik posebne družbene skupine zgolj zaradi obstoja teh okoliščin, pač pa ga je možno kot pripadnika posebne družbene skupine šteti glede na okoliščine posameznega primera. V konkretnem primeru je bil tožnik v preteklosti že deležen preganjana, na kar kažejo dejstva, da je moral v otroških letih zapustiti sirotišnico in iti živeti k bratu, kjer so mu dali vedeti, da je nezaželen. Brat je dvakrat organiziral sprovajalca, ki je tožnika ilegalno odpeljal v Iran, kjer je moral brez plačila delati v gradbeništvu, kar po oceni sodišča predstavlja delo v težkih razmerah. Tudi tožnik se v tožbi strinja s tem, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil deležen nečloveškega ravnanja. Sodišče se strinja s tožbeno navedbo, da obstaja velika verjetnost, da bi tožnika brat ob vrniti v Afganistan ponovno ilegalno poslal v Iran, kjer bi bil izpostavljen težaškemu delu ali pa bi moral težaško delo opravljati v Afganistanu, saj je tudi tam otroško delo sistematično in problem po celi državi.

21. Sodišče meni, da dejanja preganjana, kot jih je utrpel tožnik in so opisana na strani 19 izpodbijane odločbe, vsebujejo tiste elemente preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Tožnik je bil kot otrok brez kogarkoli, ki bi ga lahko zaščitil, saj staršev ni imel, prisiljen ilegalno prečkati državno mejo, nelegalno bivati v Iranu ter opravljati težka dela brez plačila, pri čemer je šlo za nezakonito delo. Vse to kaže na nečloveško ravnanje, ki ga je ugotovila tudi tožena stranka, le da je ta ravnanja napačno opredelila kot razloge za subsidiarno zaščito namesto razloge, ki opravičujejo priznanje statusa begunca. V obravnavani zadevi je šlo za preganjane s strani nedržavnega subjekta (tretja alineja 24. člena ZMZ-1), pri čemer pa država otrokom brez staršev, ki so v Afganistanu izkoriščani, ni sposobna ponuditi zaščite, kar je ugotovila tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tako tožena stranka na strani 18 izpodbijane odločbe navaja, da iz Unicefove analize v letu 2014 izhaja, da človeški in ekonomski razvoj v Afganistanu ovira zelo razširjeno pomanjkanje. Fantje so v Afganistanu bolj podvrženi tveganju trgovine z otroci zaradi spolnega izkoriščanja in prisilnega dela kot dekleta. Kljub zakonom, politikam in inštitucijam, ki so bile ustanovljene in razvite, je zaščita otrok v Afganistanu še vedno premajhna. Čeprav je vlada in pristojno ministrstvo v Afganistanu zavezano zagotoviti socialne pravice za vse otroke in mlade, pri čemer se mora osredotočati na ranljive skupine, pa za sedaj ni poročil, da bi aktivnosti tega ministrstva zagotavljale enak dostop otrok do socialnih storitev. Tožena stranka v odločbi sama ugotavlja, ja otroško delo sistematično in problem po celi državi in je pshično, fzično, socialno ali moralno nevarno in škodljivo za otroke in moti njihovo izobraževanje (str. 19 odločbe).

22. Po vsem navedenem sodišče zaključuje, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem s strani nedržavnega subjekta, ki se po 3. alineji 24. členu ZMZ-1 šteje kot subjekt preganjanja, ker mu izvorna država ni sposobna nuditi zaščite, kar je bilo podrobneje že pojasnjeno v tej sodbi. Preganjanje, ki ga je bil že deležen, pa tudi dosega lastnosti preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. Kot je bilo že rečeno, dejansko stanje glede tega, kaj se je tožniku dogajalo, med strankama ni sporno.

23. Sodišče meni, da tožniku grozi preganjanje kot pripadniku posebne družbene skupine – otroci sirote v Afganistanu, ker je bil že podvržen izkoriščanju in obstaja bojazen, da bi se to v primeru vrnitve nadaljevalo. Gre torej za preganjane po četrti alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 (pripadnost posebni družbeni skupini).

24. Sodišče je iz vseh navedenih razlogov izpodbijano odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava na podlagi četrte točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo.

25. V obravnavani zadevi sodišče ocenjuje, da narava stvari dopušča, da lahko odloči v sporu polne jurisdikcije, saj lahko tudi samo prizna tožniku status begunca. Za tako odločitev dajo zadostno podlago podatki postopka. Dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka v upravnem postopku, med strankama ni sporno glede obstoja razlogov, zaradi katerih je tožena stranka priznala tožniku zgolj subsidiarno zaščito. Sodišče je torej glede na vse navedeno ocenilo, da so podani pogoji za priznanje statusa begunca iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, zato je sodišče odločbo tožene stranke, ki je tožniku priznala le subsidiarno zaščito, odpravilo in samo odločilo o tožnikovi prošnji tako, da mu je priznalo status begunca. Za odločanje o sporu polne jurisdikcije so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, ki določa, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je tožniku podelilo status begunca za čas od izdaje izpodbijane odločbe dalje, ker bi moral biti že takrat priznan tak status, pri čemer je sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS iz zadnjega sklepa I Up 62/2019 (točka 19 obrazložitve).

26. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj je ugotovilo, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga tako za izdajo izpodbijanega akta (podelitev subsidiarne zaščite) kot tudi za to sodbo, med tožnikom in tožencem ni sporno, ampak je sporna le pravna opredelitev, ali ravnanja preganjanja, ki jih je bil tožnik deležen, predstavljajo razlog za podelitev subsidiarne zaščite ali razlog za podelitev statusa begunca. Torej so podane okoliščine iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1, da lahko sodišče odloči tudi brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

27. Odločitev v II. točki izreka te sodbe temelji na določbi prvega odstavka 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določbi tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujca v Republiki Sloveniji.