Jedro

Preiskava je namenjena predvsem odločitvi državnega tožilca o vložitvi obtožnice, ni pa namenjena ocenjevanju posameznih dokazov v povezavi s presojo drugih oziroma nasprotnih dokazov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je ob vložitvi obtožnice na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženemu I. R. na predlog okrožne državne tožilke s sklepom z dne 13. 11. 2015 podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki je bil zoper obdolženega odrejen 19. 5. 2015 s sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 25. 11. 2015 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je obdolženčev zagovornik 8. 12. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter odloči, da se zoper obdolženca pripor ne podaljša in se ga izpusti na prostost. Navaja, da je sodišče, ki mu očita vodenje kazenskega postopka zoper obdolženca v nasprotju s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), v preiskavi zavrnilo vse dokazne predloge obrambe, razen zaslišanja prič, in s tem kršilo obdolženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave. Obramba je predlagala postavitev enega ali več intenzivistov tretje stopnje, ki bi pomagal sodišču pri razjasnitvi pomembnih dejstev pri zaslišanju obdolženca in drugih preiskovalnih dejanjih. Predlagala je tudi postavitev izvedenca psihiatrične stroke, a je preiskovalna sodnica izbrala sodnega izvedenca dr. A. F., ki ga je predlagala državna tožilka, ki je izvedencu postavila nedopustna vprašanja, do česar se preiskovalna sodnica sploh ni opredelila. Imenovani izvedenec je pri svojem mnenju uporabil projekcijske teste, ki so bili popolnoma neustrezni oziroma neprimerni za izobraženega zdravnika, in je svoje mnenje izdelal na podlagi uradnih zaznamkov policistov in zapisnikov, ki mu jih je posredovalo sodišče. Obramba je predlagala tudi zaslišanje klinične psihologinje dr. A. S., a sodišče o tem predlogu obrambe sploh ni odločilo. Zagovornik sodišču tudi očita, da je izvedenca intenzivne medicine dr. W. K., ki je podal načelno mnenje, ki je v korist obdolžencu, angažiralo šele tri mesece po odreditvi pripora in dela še ni uspel dokončati. Sodišče tega mnenja sploh ni prebralo, saj če bi ga, bi ugotovilo, da je zdravljenje potekalo skladno z doktrino. Kršitev obdolženčeve pravice do obrambe pa zagovornik povezuje tudi z odločitvijo sodišča druge stopnje, ki, kot navaja zagovornik, o pritožbi sploh ni odločilo. Presoja sodišča druge stopnje namreč temelji na obtožnici, ne pa na vsebini pritožbe in podatkov spisa, iz katerih je razvidno, da je bilo na zgolj pogojno izvedensko mnenje psihologa danih veliko pripomb, da je bilo predlagano njegovo zaslišanje in da je bila angažirana strokovnjakinja psihološke stroke, ki je samostojno in neodvisno podala mnenje. S tem je sodišče druge stopnje poseglo v obdolženčevo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. V zvezi s kršitvijo obdolženčeve pravice do obrambe je tudi nadaljnji zagovornikov očitek, da je sodišče s prelaganjem odločanja o odločilnih dejstvih iz faze v fazo ter z zavračanjem dokazov, ki so obdolžencu v korist, kršilo 23. člen Ustave, torej pravico do sodnega varstva, ker obdolžencu v kazenskem postopku ni omogočeno, da bi dokazal svojo nedolžnost. Sodišče je namreč zavrnilo predlog obrambe, da osebe, za katere se zatrjuje, da naj bi uživale prepovedane droge, čeprav zdravila, ki jim jih je predpisal obdolženec, niso narkotiki, pregleda izvedenec in analizira njihove kartone. Sodišče je prav tako zavrnilo predlog, da se opravi vpogled v računalnik, čeprav je obdolženec pojasnil, da je fotografije in videoposnetke pacientov posnel v izobraževalne namene. Slednje so potrdili oziroma dopustili tudi strokovnjaki, med njimi izvedenec dr. K. Sodišči prve in druge stopnje pa sta, kot nadaljnje trdi zagovornik, ob napačnem razumevanju odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-234/2013 z dne 27. 11. 2014, kršili tudi 15. člen ter drugi odstavek 200. člena ZKP, ker nista upoštevali, da načelo ekonomičnosti postopka in pravica obdolženca do izvajanja dokazov v svojo korist ter do zaslišanja obremenilne priče, ne veljajo zgolj za glavno obravnavo, temveč jih je sodišče dolžno upoštevati tudi v fazi preiskave. Zagovornik v zahtevi opozarja tudi na nezakonitost preiskave in navaja, da je okrožna državna tožilka vložila obtožnico, kljub temu, da preiskava še ni bila zaključena. Po njegovem stališču gre za nedopustno stanje, ko pred istim sodiščem zoper istega obdolženca teče preiskava in je vložena obtožnica. Nadalje navaja, da sodišče v tem kazenskem postopku ne upošteva podatkov spisa in zgolj nekritično sledi obtožnici. Poudarja, da je vsebina sklepa sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora zoper obdolženca identična obtožnici (od 27. do 232. točke obrazložitve sklepa), da gre torej le za dobesedni prepis obtožnice, ki se razlikuje zgolj v izreku izpodbijanega sklepa. Zato je po stališču zagovornika podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Nadalje obtožnica temelji na mnenju zdravnikov z Inštituta za sodno medicino, čeprav so ti zdravniki povedali, da niso izdelali mnenja za javnost, da torej ne gre za izvedensko mnenje, ter da nihče ni ugotavljal vzroka smrti oseb, ki naj bi jim obdolženec vzel življenje iz morilske sle. Ker izpodbijani sklep ne vsebuje odločilnega dejstva, kdo je ugotovil vzrok smrti bolnikov, in ker so ti razlogi popolnoma nejasni, je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev pa je tudi podana iz razloga t. i. protispisnosti, ker državno tožilstvo trdi, da komatozni pacienti ne potrebujejo morfija, medtem ko iz izpovedb dr. M. N., dr. M. F., dr. B. Ž., dr. J. B. in dr. V. Š. ter iz mnenja izvedenca izhaja ravno nasprotno.

V zvezi s ponovitveno nevarnostjo obdolženca zagovornik trdi, da subjektivne okoliščine, ki bi kazale na realno in konkretno nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, niso podane ter pri tem polemizira z izvedenskim mnenjem izvedenca psihološke stroke, na katerem presoja ponovitvene nevarnosti temelji in na katero obdolženec ni mogel dati pripomb oziroma izvedenca zaslišati. Zato zagovornik trdi, da je sodišče v škodo obdolženca kršilo tudi 29. člen Ustave. Mnenje izvedenca temelji na uradnih zaznamkih policistov, katerih vsebina ni skladna z izpovedbami kasneje zaslišanih prič. Ob tem je po stališču zagovornika sodišče napravilo logično napako, ker je izvedensko mnenje ocenjevalo v luči tistega, kar o mnenju piše tožilstvo, in ne na podlagi mnenja samega, iz katerega je razvidno, da je bilo podano zgolj pogojno, in sicer, da če sodišče obdolžencu dokaže, da je storil očitana mu kazniva dejanja, potem ima obdolženec narcistično osebnostno motnjo. Mnenja glede ključnih vprašanj izvedenec ni podal, zato njegovo mnenje ne more biti podlaga, da je pri obdolžencu prisotna morilska sla.

3. Vrhovni državni tožilec, ki je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril 31. 12. 2015, meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o odgovoru izjavil 31. 12. 2015 in v katerem izpostavlja, da sodišče obdolžencu ni omogočilo, da bi se zoper očitke mogel braniti, in navaja, da ponovitvena nevarnost pri obdolžencu ni podana.

B.

5. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice Vrhovno sodišče v okviru navedb v zahtevi presoja, ali je bil pripor zoper obdolženca z izpodbijanim sklepom zakonito podaljšan. Kot izhaja iz utemeljitve prvostopenjskega sklepa o podaljšanju pripora, je verjetnost, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, še vedno večja od verjetnosti, da teh dejanj ni storil. Sodišče je torej presodilo, da je utemeljen sum, da je obdolženec storil vsako od očitanih mu kaznivih dejanj, še vedno podan, in sicer ne glede na to, da sodni izvedenec iz tujine, univ. prof. dr. W. K., spec. anesteziologije in intenzivne medicine, mnenja za tri paciente še ni podal. Sodišče pa presoje utemeljenosti suma ni oprlo le na izvedensko mnenje slednjega, temveč tudi na izpovedbe zaslišanih prič ter na ugotovitve doc. dr. A. B., dr. med., ki je kot strokovnjak pregledal zdravniško dokumentacijo pacientov, in na izvedensko mnenje izvedenca klinične psihologije dr. A. F. Do ugotovitev sodnih izvedencev in strokovnjaka se je senat sodišča prve stopnje opredelil ter jih pri presoji utemeljenosti suma in ponovitvene nevarnosti tudi upošteval. Kolikor pa zagovornik nasprotuje njihovim ugotovitvam oziroma podlagi za njihove ugotovitve, pa uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ker ima izpodbijani sklep o podaljšanju pripora razumne razloge, zagovornikovemu očitku o kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče pritrditi. Podane niso niti zatrjevane kršitve 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP, saj bo obdolženčeva obramba v nadaljnjih fazah kazenskega postopka imela možnost predlagati izvedbo tudi tistih dokazov, ki so bili v fazi preiskave zavrnjeni. Preiskava je namreč namenjena predvsem odločitvi državnega tožilca o vložitvi obtožnice, ni pa namenjena ocenjevanju vrednosti posameznih dokazov v povezavi s presojo drugih oziroma nasprotnih dokazov. Zato bo tudi strokovno mnenje klinične psihologinje dr. A S. predmet dokazovanja na glavni obravnavi, pri čemer ga bo moralo sodišče, glede na njegovo vsebino, tudi čim prej oceniti. Glede na povedano zagovornik z navedbami, da obdolžencu pravica do obrambe ni bila zagotovljena, ne more uspeti. Prav tako pa je neutemeljen tudi zagovornikov očitek sodišču, da je napačno razumelo odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-234/2013 z dne 27. 11. 2014, ki se, kot je pojasnilo sodišče druge stopnje, nanaša na drugačen pravni položaj. Sodišče druge stopnje je tudi sicer v izpodbijanemu sklepu odgovorilo na vse pritožbene navedbe zagovornika, zato kršitev 25. člena Ustave ni podana.

6. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je v izpodbijanem sklepu tudi presodil, da je pri obdolžencu nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj še vedno podana. Med objektivnimi okoliščinami je izpostavil, da se obdolžencu očita storitev raznovrstnih kaznivih dejanj, med njimi šest kaznivih dejanj umora, za katerega je za vsakega predpisana kazen najmanj petnajst let zapora. Med subjektivnimi okoliščinami pa je senat dal posebno težo ugotovitvam izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. A. F., da je pri obdolžencu podana narcistična osebnostna motnja, in da rezultati psiholoških testov kažejo na prisotnost resnih vedenjskih motenj ter težnjo k neposrednemu motoričnemu odzivanju, ob duševni neprilagojenosti pa sadizem, izzivalno bojevitost ali destruktivno impulzivnost. Kot ugotavlja izvedenec, iz teh obdolženčevih lastnosti izhaja večja verjetnost, da bo obdolženec do drugih nasilen, testi pa so pri obdolžencu pokazali na prisotnost impulzov sovražnosti, destruktivnosti in sadizma, ki jih je zmožen izražati povsem neposredno. Senat sodišča prve stopnje je med subjektivnimi okoliščinami izpostavil tudi obdolženčevo nekritičnost do svoje odvisnosti ter okoliščino, da glede na količino zdravil, ki naj bi si jih predpisoval, ni vzpostavil trajnejše abstinence. Senat sodišča prve stopnje je torej s konkretnimi razlogi utemeljil ponovitveno nevarnost obdolženca. Kot razumno pojasni sodišče druge stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, te presoje ne more ovreči niti dejstvo, da je obdolženec 3. 9. 2015 vrnil licenco za delo na področju interne medicine, saj povedano ne izključuje možnosti, da bi bil obdolženec ob kakšni drugi priložnosti oziroma v kakšni drugi situaciji sposoben kazniva dejanja ponoviti. Zato gre pritrditi presoji nižjih sodišč, da je podaljšanje pripora zoper obdolženca za zagotovitev varnosti ljudi neogibno potreben in sorazmeren ukrep, ki ga z milejšim ukrepom ni mogoče nadomestiti.

C.

7. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

8. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.