Jedro

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uspešno uveljaviti le v primerih in pod pogoji, določenimi z zakonom. Pravnomočnost je ustavna kategorija, ki zagotavlja nespremenljivost pravno urejenih razmerij. Glede na 158. člen Ustave RS3 (Ustava) je razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Tudi v konkretnem primeru le, če bi bile izpolnjene vse predpisane predpostavke iz ZUP.

Torej, če bi bil predlog vložen v subjektivnem roku enega meseca, v objektivnem roku treh let (263. člen ZUP) in izkazan vsaj eden od obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP-a. Glede na 1. točko 260 člena ZUP-a, če se izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem upravnem postopku. Gre za stara nova dejstva, ki so obstajala že v času pravnomočno končanega postopka, a tedaj niso bila uporabljena, ker stranka zanje ni vedela ali jih ni mogla uporabiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 18. 6. 2018 in sklepa št. ... z dne 11. 1. 2018 ter dovolitev obnove postopka glede sorazmernega dela vdovske pokojnine (I. tč. izreka). Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta o zavrženju predlagane obnove postopka pravilna in zakonita. Tožbo v delu zahtevka za priznanje sorazmernega dela vdovske pokojnine je zavrglo (II. tč. izreka), ker ni procesne predpostavke za meritorno sojenje.

2. Sodno odločbo izpodbija tožnica zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku za obnovo predsodnega postopka v zvezi s spremenjenim zdravstvenim stanjem, izkazanim z medicinsko dokumentacijo.

Povzema izpodbijana upravna akta in opisuje postopke, oz. izdane upravne akte leta 2013 in 2016 o sorazmernem delu slovenske vdovske pokojnine. Vse odločitve je toženec izdal na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Ponavlja, da jo je pokojni mož vzdrževal s svojim dohodkom, da je zbolela, kar dokazuje z zdravniškimi izvidi in da tega tožena stranka ni upoštevala. Zdravi se pri NPS od leta 1999, INT od 2004, ščitnico od 2004, osteoporozo od 2013 in dermatološko od leta 2017. Očita kršitev 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodna odločba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem ter procesnem pravu. V postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zavrnilna sodba na odpravo upravnih aktov o zavrženju predloga za obnovo upravnega postopka in sklep o zavrženju tožbe za zahtevano pravico do sorazmernega dela vdovske pokojnine je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi.

Pri zakoniti razsoji zadeve ni prišlo niti moglo priti do kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena in prepovedi diskriminacije iz 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah2 (EKČP), kot povsem pavšalno očita tožnica in se pritožbenemu sodišču do tega že zato vsebinsko ni mogoče niti opredeljevati.

5. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uspešno uveljaviti le v primerih in pod pogoji, določenimi z zakonom. Pravnomočnost je ustavna kategorija, ki zagotavlja nespremenljivost pravno urejenih razmerij. Glede na 158. člen Ustave RS3 (Ustava) je razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Tudi v konkretnem primeru le, če bi bile izpolnjene vse predpisane predpostavke iz Zakona o splošnem upravnem postopku4 (ZUP).

Torej, če bi bil predlog vložen v subjektivnem roku enega meseca, v objektivnem roku treh let (263. člen ZUP) in izkazan vsaj eden od obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP-a. Glede na 1. točko 260 člena ZUP-a, če se izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem upravnem postopku. Gre za stara nova dejstva, ki so obstajala že v času pravnomočno končanega postopka, a tedaj niso bila uporabljena, ker stranka zanje ni vedela ali jih ni mogla uporabiti.

6. Navedeni obnovitveni razlog v konkretni zadevi ni izkazan niti ga tožnica z medicinskimi izvidi novejšega datuma ne more dokazati. Listinska medicinska dokumentacija, ki ni iz obdobja nastanka zavarovanega primera, torej bodisi iz časa življenja tožničinega soproga ali najpozneje iz obdobja enega leta po njegovi smrti, ne more predstavljati obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP-a, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje in je bilo že izrecno pojasnjeno v enem od prejšnjih sodnih postopkov.5

7. Predlog za obnovo je v predsodnem postopku vložen 20. 11. 2017 zaradi domnevne nepravilnosti posamičnih upravnih aktov z dne 23. 11. 2007 in 2. 4. 2013 ter poslabšanja zdravstvenega stanja, pravica do vdovske pokojnine pa je bila vsebinsko pravnomočno zavrnjena že z odločbo z dne 23. 11. 2007. Tedaj je bilo namreč ugotovljeno, da tožnica kot zavarovani družinski član ni izpolnjevala z zakonom predpisanih pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Ob moževi smrti 3. 5. 1992 je dopolnila le 31 let starosti, po 72. členu ZPIZ-92 pa je lahko vdova pravico do vdovske pokojnine pridobila, če je bila stara 50 let ali vsaj 45 let ob dopolnjenih 50 letih starosti oz. je bila do moževe smrti popolnoma nezmožna za delo, ali je to postala v enem letu po njegovi smrti.

8. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta izpodbijana akta o zavrženju predloga za obnovo postopka pravilna in zakonita, je tožbeni zahtevek na njuno odpravo na podlagi 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih6 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnilo, tožbo v delu zahtevka na priznanje sorazmernega dela vdovske pokojnine pa zakonito zavrglo, saj ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje v tem delu tožbe. Preostala pritožbena izvajanja, od zatrjevanja nezakonitosti posamičnih upravnih aktov procesne narave, kot npr. sklepa z dne 2. 4. 2013 in nekatera druga, pravno niso relevantna, saj ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane.

9. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodno odločbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS (13. 6. 1994) MP, št. 7-41/1994 (RS 33/1994). 3 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami. 5 V sodni odločbi opr. št. Psp 307/2017 z dne 12. 10. 2017 o potrditvi prvostopenjske sodne odločbe XII Ps 254/2017 z dne 14. 6. 2017, s katero je bil že tedaj zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb o zavrženju predlagane obnove predsodnega postopka. 6 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.