Jedro

Osmi odstavek 10. člena ZOPDA jasno določa, da je izvršilni naslov za plačilo odškodnine zgolj sporazum o odškodnini, in ne morebiti izdana odločba komisije. Ta ima v obravnavanem primeru za tožnika zgolj naravo predloga vsebine sporazuma in zato z njo ni bilo odločeno o nobeni njuni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi.

Izrek

Upravna spora pod opr. št. I U 1341/2011 in I U 1355/2011 se združita v skupno obravnavanje in se zadeva naprej vodi pod opr. št. I U 1341/2011. Tožbi se zavržeta.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z v izreku izpodbijano odločbo je toženka odločila, da je A.A. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu – mezoteliom plevre v znesku 43.887,76 EUR (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je odločila, da Republika Slovenija na podlagi doseženega sporazuma prizadeti stranki izplača znesek odškodnine v višini 26.332,65 EUR, s 3. točko izreka pa, da tožnika (delodajalca) prizadeti stranki na podlagi doseženega sporazuma izplačata odškodnino v višini 17.555,10 EUR. S 4. točko izreka izpodbijane odločbe je odločila, da se prizadeti stranki v določenem roku iz državnega proračuna povrnejo določeni stroški za delo pooblaščenega zdravnika.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata.

Prvotožnica meni, da je izpodbijana odločba izdana brez pravne podlage, ni pa tudi jasno, kakšen naj bi bil sploh njen namen, saj je njena izvršitev odvisna od bodočega negotovega dejstva (doseženega sporazuma). Tudi če bi za izdajo izpodbijane odločbe obstajala pravna podlaga, pa njena vsebina presega zakonske okvire, saj bi lahko bila zgolj ugotovitvena, v nobenem primeru pa ne oblikovalna ali dajatvena. Poleg tega je v nasprotju z namenom Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (v nadaljevanju ZOPDA), saj ta zakon ureja le postopek sporazumevanja med strankami. Odločba zato ne more in ne sme imeti nobenih pravnih in dejanskih učinkov za stranke, v kolikor do sporazuma ne pride. Uveljavlja tudi nezakonito izveden upravni postopek in nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar podrobneje pojasni. Meni, da 186. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede na ugotovljeno dejansko stanje ne daje razloga za vzpostavitev solidarne odgovornosti. Glede tega odločbe tudi ni mogoče preizkusiti. Ne strinja pa se tudi z odmerjeno odškodnino. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v celoti razveljavi, toženki pa naloži, da ji je dolžna povrniti stroške postopka.

Drugotožnica v tožbi navaja, da je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, posledično pa tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Navaja, da nikoli ni predelovala, skladiščila, vgrajevala ali odstranjevala azbesta oziroma azbestnih izdelkov v smislu določb ZOPDA. Dodaja, da ji je toženka obenem z izpodbijano odločbo posredovala v podpis tudi sporazum o odškodnini, ki pa do dne vložitve predmetne tožbe ni bil podpisan, ker se tako prvo kot tudi drugotožnica nista sporazumeli o višini odškodnine, ki naj bi bila plačana upravičencu. Predlaga, da naslovno sodišče opravi narok za glavno obravnavo, na katerem bo dovolilo in izvedlo vse predlagane dokaze, nato pa sprejme sodbo, s katero bo izpodbijano odločbo spremenilo tako, da drugotožnica ne bo več navedena kot zavezanka v 3. točki izreka odločbe oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne toženki v ponovni postopek in odločitev. V obeh primerih pa naj toženka drugotožnici povrne stroške postopka.

Toženka v odgovorih na tožbo prereka tožbene navedbe ter predlaga, da sodišče tožbi zavrne in potrdi izpodbijano odločbo. Glede na naravo odločitve sodišče podrobneje ne povzema navedb iz odgovorov na tožbo.

K I. točki izreka Sodišče lahko s sklepom združi v skupno obravnavo in odločanje več odprtih postopkov o istem predmetu, ki se vodijo pri oddelku sodišča (prvi odstavek 42. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ker sta tožbi v postopkih, navedenih v 1. točki izreka, vloženi zoper isti upravni akt, v isti upravni zadevi in s katerim je bilo odločeno o istem zahtevku prizadete stranke in je bila tožnikoma naložena ista obveznost, je sodišče zadevi združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.

V skladu s prvim odstavkom 249. člena Sodnega reda, po katerem se spisi združijo tako, da se kasnejši spis vloži v prejšnjega, je sodišča odločilo, da se združena zadeva vodi naprej pod starejšo opravilno številko I U 1341/2011. K II. točki izreka Tožbi nista dovoljeni.

Po 1. odstavku 36. člena ZUS-1 je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko predmet upravnega spora. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 je sodno varstvo v upravnem sporu strankam zagotovljeno le zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko – meritorno odločitev o materialno pravni določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

Po presoji sodišča z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi ZOPDA, ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnikov.

Namen ZOPDA je omogočiti upravičencem, da dosežejo odškodovanje zaradi okvare zdravja, nastale kot posledica izpostavljenosti azbestu, s plačilom pavšalnega zneska (glej 1. in 6. člen ZOPDA), ki ni nujno enak znesku polne odškodnine po načelih OZ. Pripadajoči znesek ugotovi komisija v poenostavljenem postopku (odloči na podlagi mnenja interdisciplinarne komisije, ki ga predloži upravičenec), kar omogoča, da upravičenec do plačila pride v krajšem času. Gre za postopek sporazumevanja o odškodnini, ki se izplača dejansko na podlagi podpisanega sporazuma med zavezancem in upravičencem. Osmi odstavek 10. člena ZOPDA jasno določa, da je izvršilni naslov zgolj sporazum o odškodnini, in ne morebiti izdana odločba komisije. To pa jasno izhaja tudi iz izreka izpodbijane odločbe, ki določa izplačilo odškodnine na podlagi doseženega sporazuma in ne na podlagi izpodbijane odločbe. Navedeno pomeni, da je zavezanec zavezan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi odločbe komisije, kot je izpodbijana. Ta ima v obravnavanem primeru za tožnika zgolj naravo predloga vsebine sporazuma in zato z njo ni bilo odločeno o nobeni njuni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi.

Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da gre pri postopkih, vodenih po ZOPDA, zgolj za ureditev sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini, izven pravdnega postopka (II Ips 212/2008, II Ips 825/2007). Ni pa nobenih ovir, da upravičenci, ki sporazuma o izplačilu odškodnine po ZOPDA ne dosežejo, ne vložijo samostojne tožbe v pravdnem postopku po določilih OZ. Ker se ugotovljeni pogoji za izplačilo odškodnine po ZOPDA nanašajo zgolj na navedene postopke in so različni od pogojev za obstoj odškodninskega delikta po OZ (nastanek škode, da ta izvira iz protipravnega dejanja (opustitve), vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem (opustitvijo) ter odgovornost povzročitelja škode (krivda)), izpodbijana odločba tudi v morebitnem civilnem postopku ne bi mogla vplivati na ugotavljanje tožnikove odškodninske odgovornosti in višine škode. Da bi bilo z izpodbijano odločbo poseženo še v kakšne druge njune pravice, obveznosti ali pravne koristi, pa tožnika ne navajata.

Sodišče je tako v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo zavrglo v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, brez presoje tožbenih navedb.

K III. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.