Jedro

Kdaj se delodajalec seznani z razlogom za redno odpoved je dejanska ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje.

Minimalna dolžina odpovednega roka je določena v 92. členu ZDR, vendar je lahko s pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo dogovorjen daljši rok.

Tako trajanje odpovednega roka kot višina odpravnine nista obvezni sestavini odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 25. 8. 2006 in za ugotovitev, da tožniku na podlagi te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje ni prenehalo, zaradi česar ga je dolžna tožena stranka sprejeti nazaj na delo in mu izplačati nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače do plačila. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 1. točke 1. odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji), zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodbi sodišča prve in druge stopnje nimata razlogov o tem, zakaj naj bi se tožena stranka z vsemi okoliščinami, da je tožnikovo delo postalo nepotrebno, dokončno seznanila šele na seji izvršilnega odbora društva dne 25. 8. 2006, na kateri je bila sprejeta odločitev, da se delovno mesto hišnika ukine. Tožena stranka je sama navajala, da je delo hišnika postalo nepotrebno pred sedmimi ali osmimi leti. Takrat naj bi telovadnico društva prenehala uporabljati osnovna šola in takrat naj bi tudi prenehala potreba po kurjaču zaradi prehoda ogrevanja na trdo gorivo na ogrevanje z avtomatsko regulacijo. Iz tega sledi, da je tožena stranka za ta odpovedni razlog vedela več kot 30 dni pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, oziroma da je odpovedala pogodbo o zaposlitvi po šestih mesecih od nastanka razloga. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi po mnenju revizije sodišče moralo šteti kot relevantni dan za začetek 30-dnevnega roka iz petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002) tisti dan, ko je delodajalec prejel dopis Zavoda za šport M. z dne 3. 7. 2006, s katerim je bil obveščen, da zavod ne more zagotoviti sredstev za financiranje hišnika in ne dan, ko je tožena stranka na seji izvršilnega odbora dne 25. 8. 2006 sprejela sklep, da se delovno mesto ukine. Nejasni so razlogi izpodbijane sodbe glede tega ali sodišče šteje, da prične rok iz petega odstavka 88. člena ZDR teči šele takrat, ko delodajalec ugotovi, da delavcu ne more zagotoviti drugega ustreznega dela, saj bi ta logika pomenila zlorabo instituta odpovedi iz poslovnega razloga. Odpoved pogodbe o zaposlitvi nima določila o odpovednem roku in določila o odpravnini. Tudi zaradi tega revident meni, da je sodišče napačno štelo, da je zakonita.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Iz revizijskih navedb smiselno izhaja, da tožnik zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevana kršitev ni podana. Izpodbijano sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, svojo odločitev pa je sodišče tudi jasno in razumljivo obrazložilo. Zato očitek bistvene kršitve določb postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, ostalih kršitev pa tožnik ni podrobneje opredelil, zaradi česar revizijsko sodišče z vidika teh revizijskih navedb sodbe ni moglo preizkusiti.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. V skladu s petim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi (subjektivni rok) in najkasneje šest mesecev po nastanku razloga (objektivni rok). Kdaj se delodajalec seznani z razlogi za redno odpoved (podobno za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 110. člena ZDR) je dejansko vprašanje; zaključek sodišča o tem predstavlja dejansko ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) (1).

9. Revizijske navedbe o poteku šestmesečnega objektivnega roka (da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal že pred sedmimi ali osmimi leti) predstavljajo nedovoljeno novoto, ki jo tožnik prvič omenja šele v reviziji. Ker ne gre za nova dejstva v smislu 372. člena ZPP, teh navedb revizijsko sodišče ni upoštevalo.

10. Minimalna dolžina odpovednega roka je določena v 92. členu ZDR, vendar je lahko s pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo dogovorjen daljši rok. Odpravnino ureja 109. člen ZDR, vendar pa ima delavec pravico do ugodnejše odpravnine, če je tako dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo. Tako trajanje odpovednega roka kot višina odpravnine nista obvezni sestavini odpovedi pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 86. člena ZDR). Dejstvo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi nima določila o odpovednem roku in določila o odpravnini ne more vplivati na njeno zakonitost. 11. Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. sodbe VS RS VIII Ips 82/2007 z dne 26. 6. 2007, VIII Ips 18/2008 z dne 5. 10. 2009, VIII Ips 30/2008 z dne 17. 11. 2009