Jedro

Tožnik v postopku izdaje zahtevanega potrdila o sodelovanju pri obrambi države ne more izpodbijati resničnosti podatkov v uradni evidenci. Če v evidenci ni vpisano, da je bil v času od 1. do 9. 7. 1991 udeležen v neposrednih obrambnih aktivnostih, je to stvar posebnega postopka (glej 180. člen ZUP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 31. 3. 2003, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo potrdila o sodelovanju pri obrambi države v času od 1. 7. 1991 do 9. 7. 1991, ki ga potrebuje v postopku za pridobitev statusa vojnega veterana.

2. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno odločila, ko je tožnikov zahtevek za izdajo potrdila zavrnila in se pri tem sklicevala na 179. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in na dejstvo, da upravni organ za tožnika v uradni evidenci nima podatka o opravljanju dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije med agresijo nanjo (od 26. 6. do 18. 7. 1991). Takšno stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 1182/2002 z dne 6. 4. 2005, in sicer, da je potrdilo po 179. členu ZUP mogoče izdati le o dejstvih, o katerih državni organ vodi uradno evidenco. Tožnik v postopku izdaje potrdila ne more izpodbijati resničnosti podatkov v uradni evidenci. Če v evidenci ni vpisano, da je tožnik v času od 1. do 9. 7. 1991 bil udeležen v neposrednih obrambnih aktivnostih, je to stvar posebnega postopka (glej 180. člen ZUP).

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) ponavlja tožbene navedbe. Ne strinja se s stališči in razlogovanjem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Meni, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nepravilno oprlo na določbo 179. člena ZUP, saj v obravnavanem primeru navedena zakonska določba ni uporabna, ker tožena stranka niti ni pooblaščena za vodenje uradne evidence, niti nima takšne evidence. Če bi tožena stranka imela takšno evidenco, vsekakor ne bi posredovala njegove vloge v mnenje Generalštabu Slovenske vojske, da se izjasni o njegovih navedbah. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo (prej pritožbo) ponavlja svoje navedbe v odgovoru na tožbo. Ugotavlja, da je iz njene evidence razvidno, da je tožnik dejansko v roku prestopil iz Jugoslovanske ljudske armade v Teritorialno obrambo RS, ni pa razvidno, da bi bil tudi udeležen v neposrednih obrambnih aktivnostih, medtem ko tudi iz mnenja Generalštaba Slovenske vojske izhaja, da tožnik v določenem obdobju (1. do 9. 7. 1991) ni bil udeležen v neposrednih obrambnih aktivnostih. Zato je bila tožnikova prošnja za izdajo potrdila na podlagi 179. člena ZUP zavrnjena, pri čemer pa ni šlo za meritorno odločanje v postopku za pridobitev statusa vojnega veterana, saj za to sama po Zakonu o vojnih veteranih niti ni pristojna. Ker po Zakonu o vojnih veteranih o pravicah po tem zakonu (med katere sodi tudi ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev statusa vojnega veterana) odloča na prvi stopnji upravna enota, bo tožnik lahko izpolnjevanje zahtevanih pogojev uveljavljal v ugotovitvenem postopku pred tem organom.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Po drugem dostavku 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pravočasne in dovoljene pritožbe, če ni izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je bila tožnikova pritožba vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizijo kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje je po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 dopustno vložiti zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizija ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekala tudi sodna presoja obravnavane revizije.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tožnik v postopku izdaje zahtevanega potrdila ne more izpodbijati resničnosti podatkov v uradni evidenci. Če v evidenci ni vpisano, da je tožnik v času od 1. do 9. 7. 1991 bil udeležen v neposrednih obrambnih aktivnostih, je to stvar posebnega postopka (glej 180. člen ZUP). Revizijsko sodišče se tudi strinja s stališčem tožene stranke, da pri zavrnitvi tožnikove prošnje za izdajo potrdila na podlagi 179. člena ZUP ni šlo za meritorno odločanje v postopku za pridobitev statusa vojnega veterana, in da tožena stranka po Zakonu o vojnih veteranih za tako odločanje niti ni pristojna, saj o pravicah po tem zakonu (med katere sodi tudi ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev statusa vojnega veterana) odloča na prvi stopnji upravna enota.

9. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.