Jedro

Neporavnane davčne obveznosti tožnika iz naslova opravljanja dejavnosti kot samostojnega podjetnika, so takšne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno domnevati, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Izola (v nadaljevanju upravni organ prve stopnje) zavrnila vlogo A.A. (v nadaljevanju tožnik) za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je bilo odločeno, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od dokončnosti odločbe, s 3. točko izreka pa, da stroški v tem postopku niso nastali.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ prve stopnje, na podlagi podatkov, ki mu jih je posredoval tožnik in podatkov pridobljenih po uradni dolžnosti, pred izdajo izpodbijane odločbe med drugim ugotovil, da tožnik davčnih obveznosti, ki so nastale iz naslova opravljanja dejavnosti tožnika kot samostojnega podjetnika, niti po pridobitvi odločbe Davčnega urada Koper št. 4292-16547 z dne 9. 7. 2012 o obročnem odplačilu dolga (12 mesečnih obrokov), že od 12. 9. 2012 dalje ne odplačuje. Po določbi 7. čelna Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) je zato tožnik, ki kot plačnik davka ne plača davčnega odtegljaja, v davčnem prekršku. Zato so po presoji organa prve stopnje podani razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Ker je po 5. alinei 43. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1), razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje, domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, je organ prve stopnje, ne da bi ugotavljal druge pogoje določene za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v 43. členu ZTuj-1, tožnikovo vlogo zavrnil. Zato mora tožnik v skladu z določbo 47. člena ZTuj-1 zapustiti Republiko Slovenijo v roku določenem v 2. točki izreka izpodbijane odločbe.

Zoper navedeno odločbo sta vložila zastopnika tožnika pritožbi, ki sta bili z odločbo Ministrstva za notranje zadeve številka 2141-137/2011/20 (1312-16) z dne 10. 2. 2014 v točki 1. izreka zavrnjeni. V 2. točki izreka pa je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka in upravne takse.

Tožnik v tožbi navaja, da je ugotovitev, na kateri temelji izpodbijana odločba zmotna. S tem v zvezi priznava, da je v času ko je posloval kot samostojni podjetnik nastal davčni dolg do RS v višini 11.000,00 EUR, ki je ostal v večji meri do danes neporavnan. Zatrjuje pa, da razlog za to ni v tožnikovem izogibanju plačila dolga, temveč v splošnih gospodarskih razmerah, ki so tudi tožnika pripeljale v situacijo, ko davčnega dolga dlje časa ni bil sposoben poravnati. Navaja, da je do leta 2011 kot samostojni podjetnik opravljal dejavnost gradbeništva in da je zaradi uvedbe stečaja, nad večino večjih gradbenih podjetij tudi nad njegovimi poslovnimi partnerji (B. in C.) in zaradi plačilne nediscipline, ostal nepoplačan za precejšnjo vrednost svojih terjatev do navedenih družb. Zaradi pomanjkanja sredstev za plačilo pa teh terjatev v stečajnih postopkih ni prijavil. Prav zato je bil tožnik v letu 2011 prisiljen opustiti samostojno dejavnost in tudi ni bil sposoben poplačati obveznosti do države, ki so nastale v zvezi z njegovim poslovanjem.

V nadaljevanju pojasnjuje težko finančno situacijo in okoliščine, v katerih poizkuša na vse načine pridobiti sredstva za preživetje in poplačilo dolgov do države. Ob sklicevanju na sodno prakso (sodba Upravnega sodišča IV U 31/2012) in zatrjevanju, da je neplačilo davčnega dolga posledica objektivnih okoliščin, ki jih tožnik ni mogel odvrniti, meni, da "kaznovanje", ki ga je tožnik deležen z izpodbijano odločbo še toliko bolj neutemeljeno. Toženi stranki zato očita nepravilno tolmačenje 5. alinee prvega odstavka 43. člena ZTuj-1, nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava pri tolmačenju standarda kdaj se šteje, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in njegovi vlogi za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Uveljavlja tudi plačilo stroškov, ki so mu nastali v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi svoje odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe, dopolnjene z odločbo upravnega organa druge stopnje in razlogov za svojo odločitev ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še navaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami, na katere se sklicuje.

V obravnavani zadevi za tožnika ni sporno dejstvo, da je bil na dan 28. 4. 2011 kot samostojni podjetnik izbrisan iz Poslovnega registra Slovenije zaradi prenehanja po odločitvi ustanovitelja in da davčnih obveznosti nastalih do izbrisa, kljub odobrenemu obročnemu plačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter DDV, še ni poravnal, saj obrokov, ki bi jih moral poravnati do 12. 9. 2012, ni redno odplačeval. Ne strinja pa se z zaključkom tožene stranke, da je zato podana domneva, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije in zatrjuje, da je do neplačila davčnih obveznosti prišlo zaradi gospodarske krize in stečajnih postopkov njegovih poslovnih partnerjev, torej zaradi objektivnih razlogov.

Samostojni podjetnik je dolžan plačevati davek na podlagi Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V kazenskih določbah ZDavP-2 (397. člen ZDavP-2) je določeno, da je samostojni podjetnik v davčnem prekršku tudi, če kot plačnik davka ne izračuna, odtegne ali ne plača davčnega odtegljaja za davčnega zavezanca v skladu z zakonom.

Ob upoštevanju že navedenih nespornih dejstev, na katerih temelji tudi izpodbijana odločba, je po presoji sodišča tožena stranka ob upoštevanju zakonskih določb navedenih v točki 13. te obrazložitve pravilno ugotovila, da imajo ravnanja tožnika v času, ko je opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik znake davčnega prekrška. Neporavnane davčne obveznosti tožnika iz naslova opravljanja dejavnosti kot samostojnega podjetnika, pa so tudi po presoji sodišča takšne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno domnevati, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Stališče, da neporavnani davki in prispevki tujca, ki v Republiki Sloveniji opravlja dejavnost samostojnega podjetnika pomenijo nepodrejanje pravnemu redu Republike Slovenije in predstavljajo razlog za domnevo, da se tujec temu ne bo podrejal, je skladno z že ustaljeno sodno prakso (npr. sodba III U 73/2013-10 z dne 10. 9. 2013 in druge sodbe Upravnega sodišča RS). S pavšalnimi navedbami o gospodarski krizi in uvedbi stečajnih postopkov tožnikovih poslovnih partnerjev, ki jih je tožnik podajal že v postopku izdaje izpodbijane odločbe in pri njih vztraja tudi v tožbi, tožnik ne izkazuje konkretnih okoliščin in ne navaja niti dokazov, iz katerih bi lahko izhajalo, da s svojim ravnanjem ni kršil obveznosti, ki so za samostojnega podjetnika določene v zakonu. Z njimi tožnik ne izkazuje niti konkretnih okoliščin in dejstev glede zatrjevanih objektivnih razlogov, ki naj bi povzročili nastali davčni dolg.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo. Ker tožnik pravno pomembnim dejstvom na katerih temelji izpodbijana odločitev, ne ugovarja, je sodišče o tožbi odločilo na seji senata (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.