Jedro

Materialnopravna podlaga za odločanje v tej zadevi je zavarovalna pogodba po splošnih pogojih za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Zavarovalna pogodba za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti to že po naravi tovrstnih pogodb ne more biti, saj je zavarovana odgovornost voznika v razmerju do drugih.

V primeru voznikove smrti so po zavarovalni pogodbi in splošnih pogojih za AO+ zavarovani upravičenci voznikovi svojci, vendar tudi zanje veljajo določbe zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev o omejitvi dajatev zavarovalnice z dogovorjeno zavarovalno vsoto.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V prometni nesreči na železniškem prehodu 5.4.1998 se je kot voznik osebnega avtomobila smrtno ponesrečil oče oziroma mož tožnikov J. Š. Tožniki so na podlagi zavarovalne police št... od toženke zahtevali vsak po 5,000.000 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti svojca. Sodišče prve stopnje je njihovim tožbenim zahtevkom delno ugodilo in vsakemu od mladoletnih otrok prisodilo po 1,750.000 SIT odškodnine, četrti tožnici pa 2,750.000 SIT, skupaj torej 8,000.000 SIT odškodnine. S popravnim sklepom je v presežku zavrnilo tožbene zahtevke.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožniki v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo tako spremembo sodb obeh sodišč, da se njihovim tožbenim zahtevkom v celoti ugodi, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Zavarovalna vsota za primer smrti voznika zavarovanega vozila je znašala 68,800.000 SIT. Zato je napačna ugotovitev obeh sodišč o zavarovalni vsoti le v višini 8,000.000 SIT. Zmotna je presoja pritožbenega sodišča, da je materialnopravna podlaga za tožbene zahtevke zavarovalna pogodba po splošnih pogojih za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb, in da so iz zavarovalnega kritja izključeni odškodninski zahtevki voznika vozila, s katerim je bila povzročena škoda. V nadaljevanju revizija povzema ugotovljeni obseg duševnih bolečin za vsakega od tožnikov, zaradi česar je preživnina (prav: odškodnina) otrokom vsekakor prenizka, pa tudi četrti tožnici se je življenje po moževi smrti popolnoma spremenilo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur.l. RS, št. 36/2004 - UPB2).

Revizija ni utemeljena.

Tožniki so svoje tožbene zahtevke opirali na zavarovalno pogodbo po polici št... Presoja obeh sodišč o vsebini te zavarovalne pogodbe s splošnimi pogoji in o dogovorjeni zavarovalni vsoti je po ugotovitvi revizijskega sodišča povsem pravilna. Zavarovalna pogodba je bila sklenjena za dve vrsti zavarovanj: 1. za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti po Splošnih pogojih AO-97 za škodo zaradi smrti, telesnih poškodb in zdravja za zavarovalno vsoto 68,800.000 SIT, za škodo zaradi uničenja in poškodovanja stvari pa z zavarovalno vsoto 45,800.000 SIT, ter 2. za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb po Splošnih pogojih AO+97 za zavarovalno vsoto 8,000.000 SIT. Povzeta vsebina zavarovalne police je jasna in je zato ni mogoče razlagati tako, da naj bi zavarovalna vsota za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb znašala 68,800.000 SIT. Ne glede na pravkar povedano pa revizijsko sodišče poudarja, da je vprašanje dogovorjene višine zavarovalne vsote za posamezno vrsto zavarovanj dejanske narave in ga zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP v revizijskem postopku ni več mogoče izpodbijati.

Pravilni so razlogi pritožbenega sodišča, da je materialnopravna podlaga za odločanje v tej zadevi zavarovalna pogodba po splošnih pogojih za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb.

Zavarovalna pogodba za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti to že po naravi tovrstnih pogodb ne more biti, saj je zavarovana odgovornost voznika v razmerju do drugih. Povzročitelj v pravnem smislu ni odškodninsko odgovoren za škodo, ki si jo je sam povzročil. Zato je razumljivo, da so odškodninski zahtevki voznika vozila, s katerim je bila povzročena škoda, po 2. točki prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev A0-97 izključeni iz zavarovalnega kritja.

Revizijska graja razlogov pritožbenega sodišča o izključitvi voznikovih zahtevkov iz zavarovalnega kritja po zavarovalni pogodbi o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti je torej neutemeljena.

Materialnopravno pravilni so zato razlogi pritožbenega sodišča, katera vrsta zavarovanja je podlaga za odločitev v tej zadevi, drugačno revizijsko stališče tožnikov pa napačno. Ker ni bilo sporno, da je bil povzročitelj nesreče prav J. Š. in ker tožniki svoje zahtevke utemeljujejo na navedeni zavarovalni polici, je lahko podlaga le tisti del pogodbe, s katerim je dogovorjeno zavarovanje voznika vozila za škodo zaradi telesnih poškodb. V primeru voznikove smrti so upravičenci po Splošnih pogojih AO+97 voznikovi svojci, torej v obravnavani zadevi tožniki. Vendar tudi zanje veljajo vsa ostala določila sklenjene pogodbe in Splošnih pogojev AO+97, tako tudi v prvem odstavku 2. člena pogojev določena omejitev dajatev zavarovalnice z dogovorjeno zavarovalno vsoto, ki je bila v polici konkretizirana z zneskom 8,000.000 SIT.

S prisojo odškodnine vsem štirim tožnikom v skupnem znesku 8,000.000 SIT je bila dogovorjena zavarovalna vsota izčrpana. Zato niso pravno pomembne nadaljnje revizijske trditve o obsegu duševnih bolečin vsakega od tožnikov. Tožniki v reviziji ne zatrjujejo, da bi morala biti v okviru tega zneska določena drugačna porazdelitev odškodnine vsakemu od njih. Če pa bi to izrecno uveljavljali, bi zaradi izčrpane zavarovalne vsote prišlo do kolizije interesov mladoletnih otrok in njihove matere kot zakonite zastopnice ter bi moralo biti v takem primeru njihovo zastopanje v revizijskem postopku drugačno.

Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo tožnikov.