Jedro

Na zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse pazi sodišče po uradni dolžnosti v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izdanim na podlagi 30. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) ugotovilo, da taksni zavezanec (tožnik) v prepisanem 15 dnevnem roku od prejema opomina ni plačal dolžne takse za tožbo in taksni opomin in odločilo, da mora zavezanec na podlagi 5. odstavka 7. člena ZST v zvezi z 29. in 30. členom ZST plačati dolžno takso v znesku 19.950,00 SIT in kazensko takso v višini 50% pribitka na dolžno takso v znesku 9.975,00 SIT. Na podlagi 30. člena ZST je sodišče izvajalcu plačilnega prometa naložilo, da s transakcijskega računa zavezanca (tožnika) prenese omenjena sredstva na vplačilni račun sodnih taks; z vročitvijo sklepa izvajalcu pa se šteje, da je izvršena prisilna izterjava omenjene takse.

Tožnik v pritožbi citira pravni pouk iz odločbe tožene stranke in navaja, da v tem pravnem pouku ni niti besede o sodnih taksah. Ker gre za napako tožene stranke, predlaga, da se zadeva vrne toženi stranki, ki naj izda odločbo z ustreznim pravnim poukom.

Pritožba je utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena leta 2005, obravnavalo kot pritožbo po ZUS- 1 in pri tem v skladu s 1. odstavkom 107. člena ZUS-1 uporabilo določbe ZUS-1. Pravnomočnost sklepa o izterjavi sodne takse je namreč pogoj za njegovo izvršitev (5. odstavek 30. člena ZST).

Ob reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je po samem zakonu nastopilo zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po poteku leta, v katerem bi bilo potrebno takso plačati (relativni rok, 1. odstavek 9. člena ZST). Zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse sicer prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastopi v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse (absolutni rok, 2. odstavek 9. člena ZST).

V skladu s 4. členom ZST je potrebno takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost. Taksna obveznost za vlogo pa nastane takrat, ko se vloga izroči. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik vložil pritožbo dne 8.9.2005, ko je tudi nastala taksna obveznost. Sodišče je tožniku dne 26.9.2005 vročilo opomin za plačilo sodne takse za tožbo, dne 17.10.2005 pa izdalo izpodbijani sklep, ki je bil tožniku vročen dne 21.10.2005. Relativno zastaranje je tako pričelo teči dne 1.1.2006. Ker v času od 1.1.2006 do 1.1.2008 v postopku ni bilo opravljeno nobeno uradno dejanje, namenjeno izterjavi sodne takse, je zaradi poteka zastaralnega roka iz 1. odstavka 9. člena ZST, dne 1.1.2008 zastarala tudi pravica terjati plačilo sodne takse.

Glede na to, da je zaradi poteka zakonsko določenih rokov nastopilo zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse, je pritožbeno sodišče, ob reševanju pritožbe tožeče stranke, na podlagi 3. točke 1. odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.