Jedro

Davčno izvršbo po določbi 2. odstavka 87. člena ZDavP-2 davčni organ lahko odloži le po uradni dolžnosti. Čim je tako, tožeča stranka ni bila upravičena zahtevati odloga izvršbe do odločitve o pritožbi po navedeni zakonski določbi. Zato je pravilna odločitev, da se njena zahteva v skladu z 2. točko 1. odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavrže.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

V izpodbijanem sklepu je Davčni urad Koper vlogo davčnega zavezanca A.A. za odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi zoper odločbo Davčnega urada Koper št. DT-0610-526/2008-55 z dne 23. 7. 2010 zavrgel. V obrazložitvi pojasnjuje, da je Davčni urad Koper davčnemu zavezancu v zadevi odmere davka po 5. odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2007 izdal odločbo z dne 23. 7. 2010 št. DT 0610-526/2008-55. Davčni zavezanec je zoper navedeno odločbo podal pritožbo, hkrati pa tudi na podlagi določbe 2. odstavka 87. člena ZDavP-2 predlog za odlog davčne izvršbe. Po določbi 2. točke 1. odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in pri tem ugotavlja, da oseba, ki po materialno-pravnem predpisu, s katerem je urejeno pravno razmerje, ne more izkazati aktivne legitimacije v konkretnem upravnem postopku, ne more imeti lastnosti stranke. Materialni predpis, ki ureja postopek odloga davčne izvršbe, izdane odločbe do odločitve o pritožbi je 87. člen ZDavP-2. Ta določa, da davčni urad po uradni dolžnosti odloži davčno izvršbo do odločitve o pritožbi, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Iz navedenega izhaja, da materialni predpis davčnemu zavezancu ne daje pravice začeti postopka odloga davčne izvršbe, niti nima aktivne legitimacije in posledično ne more biti stranka. Zato je bilo potrebno po določbi 2. točke 1. odstavka 129. člena ZUP vlogo davčnega zavezanca za odlog davčne izvršbe zavreči. Pri tem še pripominja, da v kolikor bo davčni organ ocenil, da so izpolnjeni pogoji iz 87. člena ZDavP-2, bo sam po uradni dolžnosti odložil davčno izvršbo in o tem davčnega zavezanca obvestil. Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-31-412/2010 z dne 7. 1. 2011 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Meni, da je na podlagi podatkov v spisu prvostopni organ pravilno odločil, da je potrebno vlogo pritožnika zavreči. ZDavP-2 namreč omogoča odlog izvršbe na podlagi 2. odstavka 87. člena ZDavP-2 le po uradni dolžnosti. Gre za primere, ko davčni organ sam oceni, da bi bilo mogoče pritožbi zoper odmerno odločbo ugoditi. Vlaganje predlogov za odlog izvršbe s strani stranke bi pomenilo podvajanje postopanja, saj mora davčni organ v vseh primerih ugotoviti, ali ni podana morebitna utemeljenost za odlog izvršbe. Ker niso podani formalno-pravni razlogi za vsebinsko obravnavo vlog za odlog izvršbe, pritožnik tudi napačno predpostavlja, da bi mu morala biti izdana obrazložena odločba. V konkretni zadevi ni bilo odločeno v skladu z načelom prostega preudarka, pač pa je bilo odločeno v skladu z načelom zakonitosti, ki narekuje postopanje z vlogo v postopku, ki se lahko začne le po uradni dolžnosti.

Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Meni, da so v danem primeru podani pogoji za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije v skladu s 65. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Poudarja, da določba ZDavP-2 o nesuspenzivnosti rednega pravnega sredstva v davčnem postopku predstavlja izjemo splošnega pravila o zadržanju izvršbe upravne odločbe. Predstavlja občuten poseg v pravni položaj davčnega zavezanca. Drugi odstavek 87. člena ZDavP-2 tako določa izjemo tega pravila, in sicer davčnemu organu dopušča diskrecijsko pravico, da davčno izvršbo odloži do odločitve o pritožbi, v kolikor presodi, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Čeprav v določbi ni izrecno določeno, gre pri odločitvi o zadržanju davčne izvršbe za diskrecijsko pravico davčnega organa, kar pomeni, da je končna odločitev o tem vprašanju v pristojnosti davčnega organa. To pa nikakor ne pomeni, da davčni zavezanec ne more biti stranka tega postopka in da nima aktivne legitimacije, kot to napačno tolmači prvostopni davčni organ. Pri tem se sklicuje na 43. člen ZUP in njegovo subsidiarno uporabo. Tožeča stranka ima namreč v danem primeru pravni interes, ki ga izkaže oseba, ki zatrjuje, da v postopek vstopa zaradi varstva svojih pravnih koristi. Tožeča stranka je prepričana, da je odmerna odločba, glede katere je predlagala, naj se odloži, napačna in nezakonita. S predlogom za odlog izvršbe je tožeča stranka želela zavarovati svoj pravni in finančni položaj, ki bi bil z izvršitvijo nezakonite odmerne odločbe ogrožen, poleg tega diskrecijska pravica organa ne pomeni, da oseba, na katero se nanaša končna odločitev, ne sme sodelovati v postopku. Ravno nasprotno, stranke so v primeru diskrecijske pravice organa praviloma predlagatelji, kar jasno izhaja tudi iz upravne prakse. V Komentarju ZDavP-2 je pri 87. členu jasno navedeno, da lahko odlog davčne izvršbe predlaga tudi pritožnik, sam organ pa na tak predlog ni vezan. O tem, ali bo sledil predlogu, mora torej organ sprejeti vsebinsko odločitev v okviru norme 87. člena ZDavP-2. Tožena stranka tožniku v postopku izvršbe, ki se vodi na njegovo osebno premoženje tako ne priznava statusa stranke, kar je nelogično. Ni pa dvoma, da gre v konkretnem primeru za odločanje o pravici tožnika in ustavni kategoriji iz 33. člena Ustave Republike Slovenije. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo samo odloči o predlogu tožeče stranke tako, da v celoti ugodi oziroma podrejeno, da odpravi sklep prvostopnega organa v povezavi z drugostopno odločbo ter zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje oziroma da odpravi odločbo tožene stranke in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. V vseh primerih pa naj tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici v skladu s 13. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) ter izven glavne obravnave v skladu z določbo 59. člena ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 87. člena ZDavP-2 pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe. To pomeni, da pritožba v davčnem postopku ni suspenzivno pravno sredstvo. V 2. odstavku istega člena je določeno, da davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi, zadrži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi zoper odločbo mogoče ugoditi. Po navedenem tudi po presoji sodišča davčno izvršbo po določbi 2. odstavka 87. člena ZDavP-2 davčni organ lahko odloži le po uradni dolžnosti. Čim pa je tako, tožeča stranka ni bila upravičena zahtevati odloga izvršbe do odločitve o pritožbi po določbi 2. odstavka 87. člena ZDavP-2. Zato je pravilna odločitev, da se njena zahteva v skladu z 2. točko 1. odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavrže. Z drugimi besedami to pomeni, da je odločitev prvostopnega organa pravilna tudi zato, ker davčni zavezanec ni oseba, ki lahko zahteva odločanje o odlogu izvršbe po določbi 2. odstavka 87. člena ZDavP-2. Kolikor pa tožnik smiselno uveljavlja oziroma daje pobudo za odločanje prvostopnega organa po uradni dolžnosti, sodišče pripominja, da prvostopni organ odločbe o odlogu izvršbe na podlagi navedene zakonske določbe ni dolžan izdati. Če jo bo izdal, je odvisno od njegovega preudarka in ocene pritožbenih razlogov in tudi od upoštevanja zakonsko predpisanih pravil o nesuspenzivnosti pritožbe v davčnih odmernih odločbah. To je tudi logično, saj v primeru davčnih obveznosti tehtanje javnega interesa in interesov davčnih zavezancev na abstraktni ravni opravi že zakonodajalec s tem, ko je v 1. odstavku 87. člena ZDavP-2 določil, da pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. To pomeni, da odložitev izvršitve davčne odločbe načeloma nasprotujejo javni koristi, ki je v tem, da se davek čim prej izterja.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na 43. člen ZUP, ki govori o tem, da ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes vstopiti v postopek zaradi varovanja svojih pravnih koristi. Ne gre prezreti, da se na podlagi 3. točke 2. člena ZDavP-2 ZUP uporablja le subsidiarno, torej takrat, kadar vprašanja davčnega postopka niso urejena z ZDavP-2 oziroma z zakoni o obdavčenju in mednarodno podobo, ki obvezuje Republiko Slovenijo. ZDavP-2 kot ugotovljeno v 87. členu natančno določa postopek odloga izvršitve odmerne davčne odločbe, zato ZUP v konkretnem primeru ni uporabljiv.

Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.