Jedro

Do umika tožbe je prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka oz. plačila razlike nezakonito odvzetega zneska pokojnine. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (1. odst. 158. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo (I. točka izreka) ter sklenilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 248,03 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

Zoper II. točko izreka se pritožuje toženka. Meni, da prvi odstavek 158. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP) ne določa, da mora toženka, kadar je tožeča stranka tožbo umaknila, povrniti pravdne stroške. V prvem odstavku 158. člena je določeno le splošno pravilo, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške in izjemo za primer, ko tožeča stranka umakne tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V tem primeru tožeči stranki, ki je tožbo umaknila, ni treba povrniti pravdnih stroškov nasprotne stranke. Tudi če bi sodišče pravilno uporabilo prvi odstavek po 158. členu ZPP, pa ga v konkretni zadevi ne bi smelo uporabiti, ker tožeča stranka ni podala trditev, da je umaknila tožbo takoj, ko naj bi ji toženka izpolnila zahtevek, saj ne navaja niti, da ji je toženka zahtevek izpolnila, niti kdaj naj bi ji ga izpolnila. V vlogi z dne 5. 9. 2014 je tožeča stranka zapisala, da je tožena stranka izdala nove odločbe, s katerimi so odpravljene pravne posledice protiustavnega posega v pravnomočno pridobljene pravice za nazaj, zaradi česar tožnik nima več interesa za nadaljevanje te pravde, zato umika tožbo. Sodišče je tako odločalo onkraj podanih navedb tožeče stranke, ne da bi ta tožbo umaknila takoj, ko naj bi toženka zahtevek izpolnila in sodišče tega dejstva niti ni moglo ugotoviti. Odločbe toženke z dne 24. 6. 2014 tudi ni mogoče šteti za izpolnitev tožbenega zahtevka v tej zadevi, saj ni bila ta odločba izdana, kot posledica pravde, niti ne v zvezi s to pravdo, ampak v novem upravnem postopku, ki je bil sprožen po uradni dolžnosti, na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2014 ter določil Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2011 - v nadaljevanju ZOPRZUJF) in ne zaradi tožbe tožeče stranke. Prav tako tožba ni bila umaknjena takoj po izpolnitvi zahtevka in obstaja časovni razkorak med domnevno izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je v skladu s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi se spor nanaša na to, ali je bilo ravnanje sodišča, ko je toženki naložilo povrnitev stroškov postopka, v posledici umika tožbe tožnika, pravilno.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to pa je vidno tudi iz prilog v sodnem spisu, izhaja, da je tožnik s tožbo izpodbijal dokončno odločbo toženke št. ... z dne 15. 11. 2012 v zvezi z ugotovitveno odločbo z dne 27. 8. 2012 o negativni uskladitvi pokojnine po Zakonu o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/12 s spremembami - v nadaljevanju ZUJF) od 1. 6. 2012 dalje. V pisni vlogi z dne 5. 9. 2014 je tožnik izrecno izjavil, da tožbo umika, vztrajal pa je pri povrnitvi stroškov postopka. Iz pripravljalne vloge toženke z dne 4. 4. 2013 izhaja, da bo ta na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS ter določil ZOPRZUJF izdala novo odločbo, ki bo skladna z ustavno odločbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka vsem prizadetim uživalcem 24. 6. 2013 izdala nove odločbe, s katerimi so odpravljene pravne posledice protiustavnega posega v pravnomočno pridobljene pravice za nazaj, za naprej pa je vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred posegom v pokojnine meseca junija 2012 (dopis sodišča prve stopnje pooblaščencu tožene stranke dne 26. 8. 2014). V posledici navedenega je tožnik dne 5. 9. 2014 tožbo umaknil, ker mu je bila s strani toženke izdana nova odločba, s katero so po navedbah tožnika bile odpravljene pravne posledice protiustavnega posega v pravnomočno pridobljeno pravico za nazaj in zato tožnik ni imel več interesa za nadaljevanje te pravde, priglasil pa je stroške postopka.

Določbe 154. do 162. člena ZPP, ki so materialnopravne narave, uzakonjajo pravila, po katerih sodišče odloča o tem, kdo v končni posledici nosi stroške postopka. Kot temeljno merilo je predviden kriterij uspeha strank v pravdi, glede na izid odločanja o glavnem zahtevku (člen 154 ZPP), ki ga kot korektiv dopolnjuje načelo krivde (člen 156 ZPP) in posebna pravila za določene vrste stroškov (členi 157 do 162 ZPP). V danem primeru je pravna podlaga za odločitev prvi odstavek 158. člena ZPP, ki določa, da tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V primerih kot je ta, ko tožeča stranka umakne tožbo, ko šteje, da je toženec izpolnil zahtevek, je prav podlaga v pravnem pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, s tem, da je potrebno uporabiti tudi določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Citirani določbi se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta. Uporabita se takrat, ko toženec v celoti ali delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP. Stroškovna odločitev v takšnem primeru je odvisna od tega, ali je umik tožbe posledica toženčeve izpolnitve zahtevka ali ne.

Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje in v prejšnji točki navedeno materialnopravno podlago je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožena stranka je z izdajo odločbe z dne 24. 6. 2013 v celoti izpolnila zahtevek tožeče stranke iz tožbe z dne 5. 12. 2012. Kakšni so bili razlogi tožene stranke, da je zahtevek po vsebini izpolnila, pri odločitvi o stroških postopka niso relevantni. Tako pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačno pravno pravilo (158. člen ZPP) niti, da je toženka odpravila posledice negativne uskladitve pokojnine po določbah ZUJF zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS in sprejetega ZOPRZUJF.

Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da se izpodbijani sklep ne more preizkusiti, ker nima razlogov, oz. v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Izpodbijani sklep je bil izdan zaradi umika tožbe in je sodišče v posledici tega postopek ustavilo, kar je izrecno navedeno v obrazložitvi sklepa. Stroške postopka je sodišče odmerilo na podlagi 155. člena ZPP ter v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 - v nadaljevanju: ZOdvT), ob upoštevanju vrednosti spora po drugem odstavku 25. člena ZOdvT. To je sodišče jasno navedlo v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Materialnopravno podlago pa je sodišče prve stopnje obrazložilo v 5. točki izpodbijanega sklepa. Tako se izpodbijani sklep lahko preizkusi in v njem so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju in so jasni.

Protispisna je pritožbena navedba, da tožeča stranka nikjer ne trdi, da ji je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Iz umika tožbe z dne 5. 9. 2013 jasno izhaja, da je umik tožbe posledica izdaje nove odločbe toženke, s katero so odpravljene pravne posledice njenega posega v pravnomočno pridobljeno pravico za nazaj. Pritožbeno sodišče šteje, da je umik dne 5. 9. 2014 s strani tožeče stranke podan pravočasno, po mnenju pritožbenega sodišča v razumnem roku, saj je bila tožba umaknjena, še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo, kar pomeni, da toženki v zvezi s tem niso nastali nobeni stroški.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano 2. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje.