Jedro

Iz izreka prvostopenjske odločbe izhaja, da je bila tožničina vloga za izvolitev v naziv izredne profesorice zavrnjena iz razloga, ker ne izpolnjuje v celoti vseh v Merilih za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev določenih kriterijev – ker zaradi izrazito negativnega študentskega mnenja ni bila dokazana njena pedagoška uspešnost skladno z določbo 15. člena Meril. Takšna formulacija izreka pa je (poleg tega, da razlogi za odločitev ne sodijo v izrek upravnega akta) nejasna, saj 15. člen Meril ne govori ničesar o tem, kaj pomeni negativno mnenje ŠS oziroma ne govori ničesar o tem, da je negativno mnenje ŠS dokaz za pedagoško neuspešnost kandidata za izvolitev v naziv.

V izreku navedeni razlogi za odločitev pa so tudi v nasprotju s tistimi, ki so navedeni v obrazložitvi. Iz obrazložitve namreč izhaja, da je bila tožničina vloga zavrnjena, ker Habilitacijska komisija ni dala soglasja k izvolitvi v naziv, iz izreka odločbe pa izhaja, da je bila njena vloga zavrnjena, ker zaradi izrazito negativnega študentskega mnenja ni bila dokazana njena pedagoška uspešnost skladno z določbo 15. člena Meril. Glede na navedeno je izpodbijani sklep tudi sam s seboj v nasprotju in ga iz tega razloga ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijani sklep Senata Veterinarske fakultete opr. št. 5.8.3.-08 z dne 11. 12. 2008 ter odločba rektorice Univerze v Ljubljani in predsednice Senata Univerze v Ljubljani št. 200-01/09-AK-MB-ag z dne 30. 9. 2009 odpravita in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420,00 EUR, v 15-ih dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Senat Veterinarske fakultete na svoji 50. redni seji na podlagi 216. člena Statuta Univerze v Ljubljani z dne 21. 12. 2004 (Uradni list RS, št. 8/05 in nadaljnji, v nadaljevanju Statut) in sklepa Habilitacijske komisije z dne 25. 11. 2008 odločil, da se vloga tožnice za izvolitev v naziv izredne profesorice za področje Veterinarska radiologija zavrne, ker kandidatka ne izpolnjuje v celoti vseh kriterijev, določenih v Merilih za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev (z dne 5. 11. 1996 in sprememba z dne 16. 10. 2001, v nadaljevanju Merila), za izvolitev v naprošeni naziv, ker zaradi izrazito negativnega študentskega mnenja ni bila dokazana pedagoška uspešnost kandidatke skladno s 15. členom Meril. V obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 5. 12. 2007 vložila vlogo za izvolitev v naziv izredne profesorice za področje Veterinarska radiologija. Na predlog Komisije za kadrovske zadeve, je senat Veterinarske fakultete (v nadaljevanju VF) na 45. seji dne 19. 3. 2008 imenoval tričlansko strokovno komisijo. V juniju 2008 so sprejeli vse strokovne ocene in mnenje Študentskega sveta (v nadaljevanju ŠS). Nato je bilo celotno gradivo posredovano Habilitacijski komisiji Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Habilitacijska komisija). Ta je ugotovila, da ima kandidatka pozitivne ocene poročevalcev in izpolnjuje kvantitativne in kvalitativne pogoje iz znanstvene dejavnosti s področja, za katerega se habilitira, vendar je ugotovila, da je mnenje ŠS VF z dne 30. 3. 2008 izrazito negativno. Habilitacijska komisija je zato sprejela sklep, da tožnica ne izpolnjuje v celoti vseh kriterijev, določenih v Merilih z dne 16. 10. 2001, za izvolitev v naziv izredne profesorice za področje Veterinarska radiologija, ker zaradi izrazito negativnega študentskega mnenja, ni bila dokazana pedagoška uspešnost kandidatke, skladno s 15. členom Meril, ki se kandidatom pri vseh izvolitvah v učiteljski naziv na Univerzi v Ljubljani (v nadaljevanju UL) dosledno postavlja kot nujni pogoj za soglasje.

Tožnica vlaga pritožbo zoper prvostopenjski akt iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev pravil postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (kršitev določb Statuta UL). Iz rezultatov študentske ankete o pedagoškem delu učiteljev in asistentov na VF za študijsko leto 2005/06, anketirano v letu 2006/07 izhaja, da je bila pedagoško uspešna. Iz rezultatov ankete za študijsko leto 2006/07, anketirano v letu 2007/08 prav tako izhaja, da je bila ocenjena uspešno. Iz rezultatov ankete iz leta 2007/08 zimski semester z dne 16. 6. 2008 nadalje izhaja, da je v tem obdobju prejela povprečno oceno 5. Iz navedenih anket torej izhaja, da je bila njena pedagoška uspešnost dokazana. Mnenje študijskega sveta VF z dne 30. 3. 2008 tega dejstva ne more ovreči. To mnenje so podali študenti, ki predavanj vlagateljice niso obiskovali, zato ni jasno, na čemu temelji in se ga kot takšnega ne more upoštevati. Meni tudi, da mnenje ŠS ne predstavlja dosledno nujni pogoj za podajo soglasja za izvolitev v naziv. V skladu s 15. členom Meril se mnenje o pedagoških sposobnostih oblikuje tudi na osnovi ankete med študenti, ki se izvaja vsako leto po končanih predavanjih, kjer je kandidat opravljal pedagoško delo. Rezultati vseh anket v predhodni elekcijski dobi, opremljeni s komentarjem ŠS članice univerze, so osnova za dokazovanje pedagoške uspešnosti pri izvolitvah. Iz navedenega izhaja, da niti rezultati anket in niti komentar ŠS ne predstavljajo nujnega pogoja za oceno pedagoške usposobljenosti, temveč so le dodatno merilo. Pedagoško usposobljenost je potrebno presojati skupaj z ostalimi dejavniki – rezultati anket in kriteriji iz 8. in 12. člena Meril. Materialno pravo je bilo zato v obravnavanem primeru nepravilno uporabljeno. Tudi iz 215. člena Statuta izhaja, da lahko habilitacijska komisija sprejme sklep, da niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka za izvolitev v naziv samo v primeru, ko so mnenja dveh ali več poročevalcev za ugotavljanje strokovne usposobljenosti kandidata negativne. V obravnavanem primeru sta upravni organ prve stopnje in habilitacijska komisija ugotovila, da so bila ta mnenja pozitivna, zato je kakršnokoli sklicevanje na ugotovitve habilitacijske komisije v zvezi z mnenjem ŠS popolnoma nerelevantno. Niti habilitacijska komisija, niti organ prve stopnje nista imela nobene podlage za odklonitev soglasja oziroma zavrnitev tožničine vloge za izvolitev v naziv izrednega profesorja. V dopolnitvi pritožbe z dne 16. 1. 2008 je kot dokaz svoje pedagoške usposobljenosti dostavila še mnenje prof. dr. A.A., da je tožnica izvrsten pedagog. Predlagala je, da to mnenje pritožbeni organ upošteva pri odločanju o pritožbi.

Rektorica Univerze v Ljubljani in predsednica Senata Univerze v Ljubljani je z drugostopno odločbo na podlagi določil Zakona o visokem šolstvu (ZViS, Uradni list RS, št. 119/06-upb in nadaljnji), določil 213. do 222. člena Statuta UL z dne 21. 12. 2004 (Uradni list RS, št. 8/05 in nadaljnji) ter Meril, ob smiselni uporabi določil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06-upb in nadaljnji) pritožbo tožnice in njeno dopolnitev zavrnila. V obrazložitvi navaja, da je Senat UL na seji dne 24. 2. 2009 določil prof. dr. B.B., UL, FKKT, za poročevalca o pritožbi tožnice. Ta je v poročilu z dne 20. 4. 2009 navedel, da je bil Senat UL VF pri sprejemanju sklepa o vlogi kandidatke dolžan ravnati v skladu z 2. odstavkom 216. člena Statuta UL, ki določa: „Če habilitacijska komisija ni dala soglasja, senat članice v roku enega meseca sprejme sklep, da izvolitev v naziv ni mogoča.“ in drugačnega sklepa, kot ga je sprejel, ni smel sprejeti. Glede na navedeno gre pri pritožbi kandidatke dejansko za izpodbijanje sklepa HK UL. Poročevalec je navedel, da je trditev kandidatke, da mnenje ŠS UL VF ne predstavlja dosledno nujnega pogoja za podajo soglasja za izvolitev v naziv, napačna, saj 2. odstavek 15. člena Meril določa: „Rezultati vseh anket v predhodni elekcijski dobi, opremljeni s komentarjem študentskega sveta članice univerze, so osnova za dokazovanje pedagoške uspešnosti pri izvolitvah“. Iz dokumentacije je razvidno, da so rezultati študentskih anket o pedagoškem delu pritožnice sicer pozitivni, a je ŠS UL VF v mnenju navedel konkretne razloge, na podlagi katerih je izdal negativno mnenje. V obravnavanem primeru gre za neizpolnjevanje enega od pogojev iz 7. točke 12. člena v povezavi s 15. členom Meril. Poročevalec je ugotovil, da je pozitivno ocenjeno pedagoško delo eden od pogojev za izvolitev v zaprošeni pedagoški naziv in zato, ker je mnenje SŠ UL VF o pedagoškem delu kandidatke v predhodni elekcijski dobi izrazito negativno in konkretno opisano, je tudi HK UL morala ugotoviti, da niso izpolnjeni vsi predpisani pogoji za izvolitev kandidatke v predpisani naziv in da zato ne more podati soglasja za izvolitev. V tem primeru je senat članice dolžan ravnati v skladu z 2. odstavkom 216. člena Statuta UL. Ker je ugotovil, da razlogi za pritožbo, ki jih navaja pritožnica v pritožbi, niso utemeljeni, je Senatu UL predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožnica je po seznanitvi s poročilom poročevalca posredovala pripombe na to mnenje, v katerem navaja, da je ŠS UL VF negativno mnenje izdal šele 30. 3. 2008, po 23. mesecih, ko vlagateljica ni bila več zaposlena na UL VF in da se je v tem času zamenjalo tudi vodstvo ŠS UL VF. Senat UL je pritožbo kandidatke obravnaval na seji 22. 9. 2009. Razpravi o pritožbi je prisostvoval kandidatkin pravni zastopnik, ki je poudaril, da je potrebno upoštevati sodno prakso, da so mnenje ŠS UL VF pripravili predstavniki, ki kandidatke ne poznajo in da odločba nima vseh potrebnih sestavin. Senat UL je poudaril, da so organi odločanja v postopku za izvolitev v naziv k uporabi pravil ZUP zavezani smiselno ter da se pri odločanju organa o izvolitvi v naziv odloča o kakovosti. Po pregledu predložene dokumentacije o postopku za izvolitev v naziv in po razpravi je Senat UL z zahtevano večino in skladu z 48. členom Statuta UL sprejel sklep, da se pritožba kandidatke kot neutemeljena zavrne. Pogoje in postopek za izvolitev v naziv izredni profesor ureja ZViS. V naziv izredni profesor je v skladu z določilom 55. člena ZViS izvoljen, kdor ima doktorat znanosti in preverjene pedagoške sposobnosti. Brez slednjega namreč kandidat ne bo mogel uresničiti tega, kar mu nalaga 52. člen ZViS (prenos znanja). Visokošolski učitelji morajo, poleg pogojev, določenih z ZviS, izpolnjevati tudi pogoje, določene v skladu z merili za izvolitev v naziv. 7. točka 12. člena Meril poleg ostalih pogojev, ki jih mora kandidat za izvolitev v naziv izredni profesor izpolnjevati kumulativno, določa tudi naslednja pogoja: - preverjeno pedagoško dejavnost (za preteklo izvolitveno obdobje), - pozitivno oceno poročevalcev in mnenje študentov. Merila v 15. členu določajo, da se mnenje o pedagoških sposobnostih oblikuje tudi na osnovi ankete med študenti, ki se izvaja vsako leto po končanih predavanjih, kjer je kandidat opravljal pedagoško delo. Rezultati vseh anket v predhodni elekcijski dobi, opremljeni s komentarjem študentskega sveta članice univerze, so osnova za dokazovanje pedagoške uspešnosti pri izvolitvah. V postopku za izvolitev kandidatke v zaprošeni naziv je potrebno uporabiti rezultate študentskih anket zadnje elekcijske dobe (zadnja izvolitev leta 2002), torej od študijskega leta 2002/2003 naprej. Iz dokumentacije postopka izhaja, da je članica to tudi storila. Iz rezultatov anket izhaja, da je imela kandidatka v vseh teh letih nižjo splošno oceno od ocene letnika. Podrobnejši pogled pokaže, da je ocena odnosa do študentov sploh slaba in se iz ocene 3,31 v študijskem letu 2002/2003 manjša in tako v naslednjih letih znaša manj kot 3 (leta 2003/2004 samo 2,04, medtem ko je ocena letnika 3,95). Rezultati anket, ki jih je kandidatka priložila pritožbi in na katere se v pritožbi tudi sklicuje, niso predmet postopka za izvolitev v naziv na UL, saj gre za rezultate ankete, pridobljene na drugem zavodu. Mnenje ŠS UL VF je bilo pripravljeno v skladu s predpisi UL, torej v skladu z Merili in Statutom. Kandidatka v pritožbi le pavšalno navaja, da mnenje ne more ovreči dejstva, da je bila pedagoška usposobljenost dokazana, pri čemer pa ni navedla, kateri predpis je bil kršen pri njegovi pripravi. Prav tako kandidatka ni izpodbijala navedb v mnenju (da zbuja pri študentih strah, da zaostajajo s snovjo) temveč je le pavšalno navedla, da navedbe ne držijo. Kandidatka bi npr. lahko predložila dokazilo, da s snovjo niso bili v zaostanku, pa tega ni storila. Senat UL se je v postopkih s pritožbo v postopkih za izvolitev v naziv že večkrat izrekel o dokumentih, ki jih kandidati sami zbirajo in s katerimi želijo naknadno (torej v postopku s pritožbo) izkazovati svojo pedagoško usposobljenost. Dokumenti, ki so podlaga za odločanje v teh postopkih so predvideni v veljavnih aktih in ti dokumenti so podlaga za odločanje. Ne glede na to, Senat UL še ugotavlja, da kandidatka tudi ni obrazložila, zakaj mnenja prof. dr. A.A. ni predložila že v času pred odločanjem na prvi stopnji. Nova dejstva in dokazi se namreč v postopku na drugi stopnji lahko upoštevajo le, če so obstajala že v času odločanja na prvi stopnji in jih stranka zaradi upravičenih razlogov ni mogla predložiti že takrat. Kandidatka tudi povsem napačno meni, da bi moral ŠS UL MF mnenje napisati pred njenim odhodom z delovnega mesta na UL VF. Glede na to, da je kandidatka vlogo dala konec leta 2007, je torej datum izdaje mnenja 03. 3. 2008 (seja 6. 3. 2008) povsem običajen. Tudi menjava vodstva in članov na pripravo mnenja oziroma njegovo verodostojnost, ustreznost in pravilnost ne vpliva. Senat UL je ugotovil, da je Senat UL VF svojo odločitev sprejel v skladu s predpisi in da je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Tudi materialno pravo je uporabil pravilno.

V tožbi in pripravljalnih vlogah tožeča stranka povzema navedbe iz pritožbe in navaja, da se je šele po prejemu Poročila poročevalca z dne 20. 4. 2009 seznanila z vsebino mnenja, zato se do njegove vsebine ob vložitvi pritožbe sploh ni mogla opredeliti in je to naknadno storila šele s podajo pripomb na Poročilo. V njih je utemeljila, da tudi iz Poročila ni razvidno, da bi bila v mnenju ŠS VF ugotovljena dejstva spoznana za resnična, predvsem pa, kako so se ugotavljali ter preverjali njen odnos do študentov, zbujanje strahu, „dretje“ ter podajanje zgodbic in zaostanek s snovjo. Utemeljenosti ugotovitev iz poročila se zato sploh ne da preizkusiti in kot takšno ne more predstavljati veljavne podlage za sprejem izpodbijane odločbe. V zvezi s tem pa ni mogoče tožeči stranki naložiti dokaznega bremena za dokazovanje, da so pavšalne trditve ŠS VF neresnične in neutemeljene. Tožnica se ne more opredeliti do ugotovitev ŠS VF, če ne ve, na podlagi katerih dejstev so bile sprejete. Že od 3. 4. 2006 dalje je zaposlena na ..., ŠS VF pa je po navedbah iz spisa podal negativno mnenje šele 30. 3. 2008. Študentov, ki so podali negativno mnenje, tožnica ni ne poznala in niti ne učila, enako pa velja tudi za njih, saj je niso mogli poznati, ker je bila zaposlena pri drugem delodajalcu. Zato niso mogli podati mnenja, ki bi temeljilo na kakršnikoli dejanski podlagi. Sklicevanje ŠS VF na mnenja bivših študentov VF UL je neutemeljeno, saj niso navedena imena in priimki teh študentov, niti ne njihovo število. Da so bivši študenti delo tožnice ocenili pozitivno, dokazujejo rezultati anket, ki so bile vse pozitivne. ŠS VF bi moral dejstva, na katera je oprl svoje mnenje dodatno preveriti in utemeljiti, ter njihovo resničnost dokazati z listinsko dokumentacijo, ki bi edina lahko predstavljala podlago za veljavno izdajo izpodbijane odločbe. Ker tega ni storil – Senat VF ter habilitacijska komisija pa sta njegovo mnenje kljub temu upoštevala in to brez da bi se v izpodbijani odločbi opredelila do njegovih dejanskih ugotovitev, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana kršitev pravil postopka in prekršena pravna varnost tožnice, ki dejstev, ki so narekovali izdajo izpodbijane odločbe ne more izpodbijati, saj sploh ne ve, katere ugotovitve študentskega sveta je organ prve stopnje štel za utemeljene in dokazane. Organ prve stopnje bi moral svoje ugotovitve in razloge, ki so botrovali izdaji izpodbijanega sklepa, natančno obrazložiti. Ker tega ni storil, tudi dejanskega stanja ni pravilno ugotovil (oziroma ga ni ugotavljal), posledično pa tožnica ne more več opravljati svojega dosedanjega dela, čeprav ima več let delovne dobe in za to izpolnjuje več kvalitativne in kvantitativne kriterije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ prve stopnje ni navedel dejanskih okoliščin in ugotovitev, ki so bila odločilna za sprejem takšne odločitve, temveč se je skliceval zgolj na negativno mnenje študentskega sveta. Niti z besedo se ni opredelil do dejstev, ugotovljenih v tem mnenju, niti ni teh dejstev povzel v obrazložitev. Takšna vsebina odločbe ne upošteva temeljnih procesnih standardov (med katere sodi tudi navedba ključnih razlogov in temeljnega preudarka) in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kar posamezniku onemogoča učinkovito sodno varstvo. Z izpodbijano odločbo je bila zato storjena bistvena kršitev pravil postopka iz 214. člena ZUP, saj odločitev ni bila ustrezno obrazložena. Ker tožnici v postopku pred organom prve stopnje ni bila dana niti možnost, da se opredeli do mnenja ŠS VF, je bila storjena tudi kršitev 3. in 4. odstavka 146. člena ZUP in 9. člena ZUP. Ker organ prve stopnje ni ugotavljal dejanskega stanja, na katerem temelji mnenje ŠS VF in ker ni izvajal nobenih dokazov o teh dejstvih, čeprav so bila odločilna za izdajo izpodbijane odločbe, je podana tudi kršitev 139. člena ZUP in 8. člena ZUP. Tožeča stranka na tem mestu opozarja na ustaljeno sodno prasko – odločbe Upravnega sodišča RS (opr. št. U 295/2000 in opr. št. U 610/2001 z dne 28. 5. 2003 in opr. št. U 1231/2010 z dne 4. 6. 2003 in opr. št. U 1375/2002 z dne 12. 11. 2003), glede tega, da mora odločba o (ne)izvolitvi v naziv vsebovati sestavine, ki jih določa ZUP, zlasti pa obrazložitev vseh spornih dejstev, ki so narekovali sprejem odločitve, četudi je bila sprejeta po prostem preudarku. Mnenje študentskega sveta tudi ne predstavlja nujni pogoj za podajo soglasja za izvolitev kandidata v naziv glede na določbe 15. člena Meril. Rezultati vseh anket v predhodni elekcijski dobi, opremljeni s komentarjem ŠS, so osnova (ne pa pogoj) za dokazovanje pedagoške uspešnosti pri izvolitvah. Iz navedenega izhaja, da niti rezultati anket in niti mnenje ŠS ne predstavljajo nujnega pogoja za oceno pedagoške usposobljenosti, temveč so le dodatno merilo. Pedagoško usposobljenost je potrebno presojati skupaj z ostalimi dejavniki – rezultati anket in kriteriji iz 8. ter 12. člena Meril. Meni, da je sklicevanje tožene stranke na določilo 216. člena Statuta UL ter v povezavi s tem na določilo 209. člena ZUP, neutemeljeno. V vseh primerih akcesornega odločanja mora biti namreč v skladu z 209. členom ZUP obveznost pridobitve oziroma izdaje akcesornih aktov pred odločitvijo pristojnega organa predpisana z zakonom, za kar pa ne gre v konkretnem primeru. Akt, ki je v razmerju do odločbe akcesorni akt, pa je mogoče izpodbijati samo s pravnimi sredstvi zoper (zbirno) odločbo. Iz določb 1. odstavka 209. člena ZUP niti iz določb Statuta UL tudi ne izhaja, da se soglasje izda v obliki (upravne) odločbe v smislu 210. člena ZUP. Povsem zmotna pa so tudi izvajanja, da naj bi šlo v konkretnem primeru za absolutno vezanost na mnenje Habilitacijske komisije. Izdano oziroma ne-izdano soglasje lahko predstavljata le pravno relevantno okoliščino, ki lahko zožuje avtonomijo prvostopnega organa pri izbiri in končni odločitvi v tem smislu, da bolj kot je mnenje Habilitacijske komisije tehtno obrazloženo, bolj mora biti temu primerno obrazložena tudi izbira prvostopenjskega organa (zadostiti mora testu ti. očitne (ne)razumnosti). Upoštevajoč navedeno, so v obravnavanem primeru podani vsi zakonski razlogi za odpravo izpodbijanega sklepa po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Tožeča stranka predlaga, da naslovno sodišče po presoji vseh navedenih dejstev sklep senata VF UL št. 5.8.4.-08 z dne 11. 12. 2008 v zvezi z odločbo rektorice UL in predsednice senata UL št. 200-01/09-AK-MB-ag z dne 30. 9. 2009 odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in da toženi stranki naloži, da ji povrne stroške tega postopka v roku 15 dni od dneva izdaje odločbe o njihovi odmeri, v primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

V odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah tožena stranka navaja, da Habilitacijska komisija odloči o prošnji za izvolitev v naziv in svojo odločitev posreduje senatu, ki je pristojen za izvolitev. ZViS v 56. členu določa, da izredne profesorje v naziv izvoli senat fakultete, ki pa mora v primeru prve izvolitve v naziv pridobiti soglasje senata univerze. To na eni strani pomeni, da je zakon predvidel izdajo zbirne odločbe, hkrati pa prepustil statutu, da podrobneje uredi postopek izvolitve. Tožena stranka je v skladu z določbo 56. in 57. člena ZViS ter določbama 4. in 209. člena ZUP v 216. členu svojega statuta odločila, da je soglasje habilitacijske komisije akcesorna odločba. Habilitacijska komisija ne poda mnenja (4. odstavek 209. člena ZUP) temveč poda soglasje kot akcesorno odločbo (1. odstavek 209. člena ZUP). Če habilitacijska komisija ne da soglasja za izvolitev v naziv, senat članice sprejme zgolj ugotovitveni sklep, da izvolitev v naziv ni mogoča. Odločitev Habilitacijske komisije, ki je akcesorni akt v razmerju do odločbe Senata UL VF, nima narave odločbe z možnostjo izpodbijanja vsebine. Izdajatelj zbirne odločbe, torej Senat UL VF, pa je na soglasje drugega organa, v konkretnem primeru Habilitacijske komisije UL, vezan. Soglasje je sestavni del izdane odločbe. V zbirni odločbi je zato potrebno navesti akt, s katerim je bilo soglasje dano ali odrečeno, kadar pa se zahtevek zavrne, se mora odločitev, v obrazložitvi sklicevati na razloge, kot jih opredeli soglasodajalec. Vse navedeno je v izpodbijani odločbi Senata UL VF upoštevano, saj je v uvodu navedeno, da je sklep izdan na podlagi sklepa Habilitacijske komisije z dne 25. 11. 2008, v obrazložitvi pa so jasno navedeni razlogi, zaradi katerih je Habilitacijska komisija odrekla soglasje za imenovanje tožnice v višji naziv. Senat UL VF glede na sklep Habilitacijske komisije z dne 25. 11. 2008 št. 214-01/08 MV – ng v skladu z določbo 216. člena Statuta UL in določbo 209. člena ZUP ni imel prav nobene druge možnosti, kot da izda sklep, ki ga tožnica izpodbija s predmetno tožbo. Vsaka drugačna odločitev bi bila izrazito nezakonita in v nasprotju z določbo 216. člena Statuta UL in določbo 209. člena ZUP. Prav tako je bil v celoti pravilno in zakonito voden tudi pritožbeni postopek. Tožnici je bilo v celoti omogočeno sodelovanje v postopku, prav tako je odločitev Senata UL obrazložena in so v njej navedena vsa odločilna dejstva in razlogi, zaradi katerih je Senat UL sprejel izpodbijano odločbo. Senat UL VF ni ugotavljal dejanskega stanja, temveč je zaradi negativne akcesorne odločitve Habilitacijske komisije izdal le ugotovitveni sklep, kot edini mogoč. Pritožba torej prvostopenjskemu organu neutemeljeno očita nepravilno ugotavljanje dejanskega stanja glede pedagoške uspešnosti tožnice, ki pa ga ta organ sploh ni ugotavljal, temveč je to dejstvo ugotavljala Habilitacijska komisija, katere odločitev pa tožnica v pritožbenem postopku glede tega vprašanja ni napadala. Tožnica je v pritožbenem postopku napadala odločitev Habilitacijske komisije le zaradi zatrjevane napačne uporabe 215. člena Statuta UL, o čemer pa je bilo v izpodbijani odločbi Senata UL, št. 200-01/09-AK-MB-ag z dne 30. 9. 2009 odločeno. Tožnica nikoli ni izpodbijala nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja v akcesornem postopku, česar tudi organ druge stopnje v skladu z določbo 247. člena ZUP ni dolžan upoštevati po uradni dolžnosti. Habilitacijska komisija je odločala na podlagi 2. odstavka 215. člena Statuta UL in glede na dokumentacijo, ki ji je bila posredovana in določbo 7. točke 12. člena Meril, tako je bila njena odločitev materialno pravno pravilna in zakonita. Določba 7. točke 12. člena Meril je namreč jasna in določa, da se za izvolitev v naziv izredni profesor zahteva, da ima kandidat pozitivno oceno poročevalcev in mnenje študentov. Nobenega dvoma ni, da tožnica ni imela pozitivnega mnenja ŠS in je bila zato odločitev Habilitacijske komisije materialno pravno pravilna, Senat UL VF pa je bil na odrečeno soglasje vezan. Senat UL je pritožbo obravnaval le v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazil na kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti. Tožnica ne razume, da bi morala nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje izpodbijati v pritožbi zoper prvostopenjsko odločitev vendar v razmerju do akcesorne odločitve, ki jo je sprejela habilitacijska komisija, ne pa v razmerju do prvostopnega organa, ki je bil na akcesorno odločitev vezan in ni mogel odločiti drugače, kot je odločil. Samostojna pritožba zoper akcesorno odločitev ni dopustna, je pa dopustna pritožba zoper tako odločitev v pritožbi zoper zbirno odločbo. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V predmetni zadevi gre za odločanje o (ne)izvolitvi v naziv izredne profesorice. Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) v 1. odstavku 2. člena določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. ZVis vsebuje posebno določbo, ki se nanaša na sodno varstvo pravic zoper odločbe izdane v postopkih za izvolitev v naziv oziroma v postopkih za odvzem naziva. Izrecno določa, da se zoper takšne odločbe lahko sproži upravni spor (59. člen ZVis, tako tudi ustaljena sodna praksa, sodba I U 2178/2009).

Po določbi 213. člena ZUP mora biti izrek odločbe določen. Določen je le tisti izrek odločbe, ki je natančen in jasen. Glede izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe sodišče ugotavlja, da le-ta ni tak, da bi prestal presojo zakonitosti, saj je nejasen, kar predstavlja kršitev določbe 4. točke 1. odstavka 237. člena ZUP. Tako iz izreka prvostopenjske odločbe izhaja, da je bila tožničina vloga za izvolitev v naziv izredne profesorice zavrnjena iz razloga, ker ne izpolnjuje v celoti vseh v Merilih določenih kriterijev – ker zaradi izrazito negativnega študentskega mnenja ni bila dokazana njena pedagoška uspešnost skladno z določbo 15. člena Meril. Takšna formulacija izreka pa je (poleg tega, da razlogi za odločitev ne sodijo v izrek upravnega akta) nejasna, saj 15. člen Meril določa samo to, da se „Mnenje o pedagoških sposobnostih oblikuje tudi na osnovi ankete med študenti, ki se izvaja vsako leto po končanih predavanjih, kjer je kandidat opravljal pedagoško delo. Rezultati vseh anket v predhodni elekcijski dobi, opremljeni s komentarjem študentskega sveta članice univerze, so osnova za dokazovanje pedagoške usposobljenosti pri izvolitvah.“, ne govori pa ničesar o tem, kaj pomeni negativno mnenje ŠS oziroma ne govori ničesar o tem, da je negativno mnenje ŠS dokaz za pedagoško neuspešnost kandidata za izvolitev v naziv. V izreku navedeni razlogi za odločitev pa so tudi v nasprotju s tistimi, ki so navedeni v obrazložitvi. V obrazložitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe je tako navedeno, da je sklep Senata VF sprejet na podlagi sklepa Habilitacijske komisije, skladno z 216. členom Statuta, ki v drugem odstavku določa, da če Habilitacijska komisija ni dala soglasja, senat članice v roku enega meseca sprejme ugotovitveni sklep, da izvolitev v naziv ni mogoča. S tem iz obrazložitve izhaja, da je bila tožničina vloga zavrnjena, ker Habilitacijska komisija ni dala soglasja k izvolitvi v naziv, iz izreka odločbe pa izhaja, da je bila njena vloga zavrnjena, ker zaradi izrazito negativnega študentskega mnenja ni bila dokazana njena pedagoška uspešnost skladno z določbo 15. člena Meril. Glede na navedeno je izpodbijani sklep tudi sam s seboj v nasprotju in ga iz tega razloga ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana tudi bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člen ZUP.

Ker v postopku pred izdajo izpodbijanega prvostopenjskega akta niso bila upoštevana pravila postopka, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1. Pri ponovnem odločanju je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (4. odstavek 64. členu ZUS-1).

Tožnica je v tožbi izpodbijala tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski akt. Tožbi je potrebno v delu, ki se nanaša na izpodbijanje drugostopenjskega akta, ugoditi iz razloga, ker ga je izdala rektorica Univerze v Ljubljani in predsednica senata Univerze v Ljubljani, namesto, da bi ga v skladu z določbo 2. odstavka 222. člena Statuta izdal Senat univerze. S tem je bilo tožnici poseženo v pravico po pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), saj je o njeni pritožbi na drugi stopnji odločal nepristojni organ. Zato ima tožnica pravni interes tudi za izpodbijanje drugostopenjskega akta. Sodišče je tako na podlagi določbe 3. odstavka 64. člena ZUS-1, odpravilo tudi drugostopenjski akt. K 2. točki izreka: V drugi točki izreka je sodišče odločilo o stroškovnem zahtevku tožeče stranke. Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1, na podlagi katerega se tožniku prizna pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007, v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožečo stranko je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato so ji bili na podlagi 2. odstavka 3. člena navedenega Pravilnika priznani stroški v višini 350,00 EUR. K navedenemu znesku 350,00 EUR je sodišče priznalo še 20 % DDV (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008). Sodišče je v drugi točki izreka s sklepom torej odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 namreč prisojeni znesek plača toženec. Po določilu prvega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Ker je toženec država, je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 420,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe (3. odstavek 313. člena ZPP) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

K 3. točki izreka: Sodišče ni ugodilo zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, saj pripadajo v primeru odprave upravnega akta, skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1, stroški postopka le tožeči stranki.