Jedro

Tožeča stranka kot upravnik večstanovanjske stavbe na podlagi zakona ni aktivno legitimirana za izterjavo vplačila v rezervni sklad. Upravnik je zgolj zastopnik etažnih lastnikov, kar pomeni, da zakonska pooblastila izvaja v imenu in na račun etažnih lastnikov. Upravnik je resda dolžan etažnega lastnika pisno pozvati k plačilu prispevka v rezervni sklad, pri čemer ima poziv lastnost verodostojne listine, a hkrati ni predpisano, da bi to lahko storil v svojem imenu. Pravilnosti gornjega stališča ne omaje niti določba 59. člena SZ-1, ki etažnim lastnikom nalaga, da upravniku redno izpolnjujejo vse obveznosti, saj tudi ta ne predstavlja ustrezne podlage za to, da bi upravnik plačilo lahko terjal v svojem imenu. Sredstva rezervnega sklada pripadajo etažnim lastnikom, s tem pa tudi upravičenje za njihovo izterjavo. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, tudi ne izhaja, da bi etažni lastniki takšna svoja upravičenja prenesli na tožečo stranko s pogodbo o upravljanju stavbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se pristop novih tožnikov, t. j. posameznih poimensko navedenih etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe, ne dopusti. S sodbo pa je sodišče odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 147889/2011 z dne 13. 10. 2011 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo, poleg tega pa še tožniku naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške.

2. Zoper sodbo in sklep se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani odločbi ustrezno spremeni oziroma da ju razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Graja stališče sodbe, da upravnik večstanovanjske stavbe ni upravičen terjati plačilo v rezervni sklad. Takšno upravičenje mu pripada že na podlagi zakonskih določb, in sicer tretjega odstavka 44. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) ter šestega odstavka 119. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). V primeru neplačila mora upravnik posameznemu lastniku poslati opomin, ki predstavlja predstavlja verodostojno listino. Tudi 59. člen SZ-1 predpisuje, da morajo etažni lastniku vse svoje obveznosti izpolniti upravniku. Sodišče je nadalje neutemeljeno zavrnilo predlog za vstop novih tožnikov v pravdo. Sredstva iz rezervnega sklada pripadajo etažnim lastnikom, izterja pa jih upravnik, zato je med njimi podana posebna vrsta skupnosti. Gre torej za naknadne sospornike, o čemer se je izrekla tudi sodna praksa (VSL sodba I Cp 3339/2010).

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede utemeljenosti tožbenega zahtevka

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, zato je sodbo sodišča prve stopnje mogoče izpodbijati le zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (prvi odstavek 458. člen ZPP). V pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki tudi sicer ni v ničemer konkretiziran, že iz tega razloga ne more biti utemeljen.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožeča stranka kot upravnik večstanovanjske stavbe v Ljubljani na podlagi zakona ni aktivno legitimirana za izterjavo vplačila v rezervni sklad. Nobena od zakonskih določb, na katere se sklicuje pritožba, mu namreč takšnih upravičenj ne daje. Upravnik je zgolj zastopnik etažnih lastnikov (peta alineja 4. odstavka 118. člena SPZ ter 2. odstavek 48. člena SZ-1), kar pomeni, da zakonska pooblastila izvaja v imenu in na račun etažnih lastnikov. Upravnik je resda dolžan etažnega lastnika pisno pozvati k plačilu prispevka v rezervni sklad, pri čemer ima poziv lastnost verodostojne listine (šesti odstavek 119. člena SPZ oziroma tretji odstavek 44. člena SZ-1), a hkrati ni predpisano, da bi to lahko storil v svojem imenu. Pravilnosti gornjega stališča ne omaje niti določba 59. člena SZ-1, ki etažnim lastnikom nalaga, da upravniku redno izpolnjujejo vse obveznosti, saj tudi ta ne predstavlja ustrezne podlage za to, da bi upravnik plačilo lahko terjal v svojem imenu. Sredstva rezervnega sklada pripadajo etažnim lastnikom (drugi odstavek 119. člena SPZ), s tem pa tudi upravičenje za njihovo izterjavo.

7. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, ne izhaja, da bi etažni lastniki takšna svoja upravičenja prenesli na tožečo stranko s pogodbo o upravljanju stavbe (v prilogi A2 in A4). Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zavrnilo, pravilna.

8. Ker je bilo materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožba pa jih konkretizirano ne uveljavlja, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Glede vstopa novih tožnikov

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za pridružitev novih tožnikov, kot jih določa 191. člen ZPP, zato je takšen predlog utemeljeno zavrnilo.

10. Kot že pojasnjeno zgoraj, upravnik ni upravičen terjati plačilo sredstev rezervnega sklada. Čim je tako, z etažnimi lastniki ni v nikakršni pravni skupnosti, niti ne gre za njihovo skupno terjatev in tudi ne za primer, ko bi se njihove pravice opirale na isto dejansko in pravno podlago (materialno sosporništvo). Nastale situacije, ko je tožbo vložila napačna oseba, na predlagani način torej ni mogoče rešiti, pač pa zgolj z vložitvijo nove tožbe.

11. Pritožbeno sklicevanje na zadevo I Cp 3339/2010 ne more biti utemeljeno, saj se od obravnavane zadeve v bistvenem razlikuje. V tamkajšnjem primeru so se namreč prvotni upravičeni tožnici (!) pridružili ostali tožniki (sodediči), saj so svoje pravice (glede na njihovo naravo) lahko uveljavili le vsi skupaj.

12. Ker je sprejeta odločitev pravilna in brez pomanjkljivostih, ki jih očita pritožba, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O stroških postopka

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve priglašenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa glede na njegovo vsebino ni bil potreben, zato tudi toženec sam nosi te stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).