Jedro

Sprejeta odločitev je po presoji revizijskega sodišča pravilna, ker je ugotovljeno dejansko stanje utemeljevalo uporabo 211. člena ZOR. Po tem določilu ima upnik pravico zahtevati nazaj tisto, kar je iz določenega razloga plačal pa čeprav ni bil dolžan, če si je to pravico pridržal. Glede na drugačne revizijske trditve je opozoriti na ugotovitve sodišč nižjih stopenj, da je tožnik plačal celotno kupnino ob sprejemu toženkine ponudbe, sporni znesek pa doplačal pozneje zato, ker je toženka pogojevala izročitev vozila s tem doplačilom ter da je tožnik obvestil toženko o pridržanju pravice do vrnitve plačila pred nakazilom doplačila. Ker pa je toženka nastopala kot prodajalec torej kot tožnikov sopogodbenik, njena obveznost do tožnika, ki je predmet tega spora, ne more biti odvisna od njenega pogodbenega razmerja s tovarno U. T.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo s sodbo, da je toženka dolžna plačati tožniku 50.846,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.1.1991 dalje do plačila in stroške postopka, ker je ugotovilo, da je toženka ob že plačani kupnini neutemeljeno zahtevala od tožnika še doplačilo v obravnavanem znesku.

Toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno ter navedeno sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila toženka iz revizijskih razlogov 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP in predlagala, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. V reviziji izvaja, da sodišče druge stopnje neutemeljeno omili vse postopkovne kršitve sodišča prve stopnje, kot da so nebistvene.

Nebistvene pa ne morejo biti kršitve, če sodišče prve stopnje vpogleda dva spisa, pa tega dokaza potem ne oceni. Toženka se je med postopkom sklicevala tudi na sodbo Temeljnega sodišča v S. št. P... , ki je v podobnem primeru kot je obravnavani zaključilo, da je podana obveznost za vrnitev doplačila le na strani U.T. in ne toženke. Te okolnosti pa ni mogoče odpraviti s stališčem sodišča druge stopnje, da sodbe ne predstavljajo pravnega vira. Temeljna napaka je bila zagrešena s tem, da sodišči nižjih stopenj ne ločita prvega dela dogajanja (sklenitev pogodbe) in drugega (doplačilo). In končno: tožnik bi lahko s tožbo zahteval izročitev avtomobila, če mu ga toženka ni mogla izročiti zaradi prepovedi U. T. Sodišče druge stopnje se neutemeljeno postavlja na tožnikovo stran v pogledu pridržka pravice terjati vplačani denar, ker ne upošteva tožnikove nedoločne izpovedi o tej okolnosti. Tožnik je najprej plačal, nato pa poslal svojo izjavo. S tem pa je zamudil svojo pravico. Ni pa res, da bi ga toženka prisilila, da plača razliko. Pri plačilih razlike terjatev po sodni praksi ne more iti za silo ali prisiljenje.

Tožnik na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP lahko revizija uveljavlja le, če je ta storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). Taka kršitev po presoji revizijskega sodišča ni bila zagrešena. Sodišče druge stopnje je namreč v pritožbi uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnavalo in procesnopravno pravilno zaključilo, da zatrjevane kršitve (ko je sodišče prve stopnje vpogledalo dva spisa in prečitalo eno sodbo, ki se nanašajo na podobne spore, kot je obravnavani, a tega nato ni ocenilo) niso vplivale na pravilnost in zakonitost pobijane sodbe, saj v drugih zadevah izdane odločbe ne predstavljajo ne dejanske in ne pravne podlage za rešitev tega spora. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa v postopkih na nižjih stopnjah ni bila zagrešena.

Revizijska izvajanja, da je treba ločiti v zadevi dvoje dogajanj, dalje kakšne možnosti je tožnik imel, da bi prišel do izpolnitve in ali so pravilno ugotovljene predpostavke za utemeljenost tožbenega zahtevka, zadevajo na drugi in prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Materialnopravno pravilnost odločitev sodišč druge in prve stopnje lahko revizijsko sodišče presoja le na podlagi na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnik 31.12.1990 plačal v toženkini ponudbi zahtevano celotno kupnino za naročeni avtomobil, da mu toženka kljub plačani kupnini zatem ni hotela izročiti vozila (sklicujoč se pri tem na stališče tovarne U. T.), da je izročitev vozila pogojevala z doplačilom razlike 50.846,20 din (SIT), da je tožnik 17.1.1991 v skladu z nalogom toženke plačal ta znesek na žiro račun tovarne U. T. in da je pred tem s priporočenim pismom sporočil toženki, da si pridržuje pravico zahtevati vrnitev plačila. Ugotovljeno je še bilo, da je toženka nastopala tako v ponudbi kot v računu kot prodajalka in izpolniteljica predmeta pogodbe. Na podlagi takega dejanskega stanja sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da je toženka pasivno legitimirana k sporu in da je toženka dolžna plačati tožniku sporno razliko, ker je njegov zahtevek utemeljen na določbah 211. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Sprejeta odločitev je po presoji revizijskega sodišča pravilna, ker je ugotovljeno dejansko stanje utemeljevalo uporabo 211. člena ZOR. Po tem določilu ima upnik pravico zahtevati nazaj tisto, kar je iz določenega razloga plačal pa čeprav ni bil dolžan, če si je to pravico pridržal. Glede na drugačne revizijske trditve je opozoriti na ugotovitve sodišč nižjih stopenj, da je tožnik plačal celotno kupnino ob sprejemu toženkine ponudbe, sporni znesek pa doplačal pozneje zato, ker je toženka pogojevala izročitev vozila s tem doplačilom ter da je tožnik obvestil toženko o pridržanju pravice do vrnitve plačila pred nakazilom doplačila. Ker pa je toženka nastopala kot prodajalec torej kot tožnikov sopogodbenik, njena obveznost do tožnika, ki je predmet tega spora, ne more biti odvisna od njenega pogodbenega razmerja s tovarno U. T. Ker tako ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče toženkino revizijo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).