Jedro

Tožena stranka bi se lahko razbremenila obveznosti plačila nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja le, če bi dokazala, da je tožnik za določena obdobja prikrajšanja zaradi toženkinega neplačevanja plače nadomestil izpadli dohodek z drugimi dohodki iz naslova dela.

Izrek

Glede plačila regresa za letni dopust in plačila odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja se revizija zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja iz naslova nadomestila plače za čas od 22.2.1999 do 15.9.1999 in od 30.11.2001 do 6.4.2003 na podlagi bruto zneska 3.185.148,66 SIT izplača neto znesek 2.163.763,62 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov dalje do plačila. Hkrati je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 1999 izplača 102.805,60 SIT in za leto 2002 125.000 SIT ter iz naslova odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača 273.000 SIT ter mu povrne 356.180 SIT stroškov postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri tem je upoštevalo, da je bilo s pravnomočno sodbo v zadevi III Pd 146/99 z dne 25.4.2001, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pd 1668/2001-2 z dne 6.3.2003 (revizija zoper to sodbo je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 323/2004 z dne 24.5.2005, zavrnjena), že pravnomočno ugotovljeno, da je tožniku dne 22.2.1999 delovno razmerje nezakonito prenehalo, in naloženo toženi stranki, da vrne tožnika nazaj na delo in od 22.2.1999 dalje tožniku prizna pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri tem je upoštevalo, da je bil tožnik v času od 5.11.1999 do 30.11.2001 zaposlen v svojem zasebnem podjetju G. d.o.o. in za ta čas tudi ni zahteval plačila nadomestila plače, od 1.12.2001 dalje pa je bil ponovno prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve brez prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti, in da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik v spornem obdobju prejemal kakšna plačila, zaradi katerih ne bi bil upravičen do vtoževanih zneskov.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo le glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od dosojene odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, sicer pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da ima tožnik na podlagi pravnomočne sodbe v zadevi III Pd 146/99 pravico do uveljavljanja reparacijskega zahtevka za celotno (vtoževano) obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa vse do ponovne reintegracije k toženi stranki, če bi se zanjo odločil. Zato se za čas po 30.11.2001 tožena stranka ne more razbremeniti plačila reparacije s sklicevanjem, da je tožniku delovno razmerje v družbi G. d.o.o. prenehalo po njegovi volji oziroma krivdi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem označuje kot sporno le priznavanje izplačil za obdobje po 30.11.2001, ko je tožniku pri družbi G. d.o.o. prenehalo delovno razmerje po njegovi volji. Graja stališče sodišča druge stopnje, da ima tožnik na podlagi pravnomočne sodbe o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pravico do uveljavljanja reparacijskega zahtevka vse do njegove reintegracije, saj tožnik reintegracije, glede na določbe 231. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98 in kasnejše spremembe), ne more več uveljavljati, ker izvršbe glede vrnitve na delo ni uveljavljal v roku šestih mesecev. Ker je tožniku pri družbi G. d.o.o. prenehalo delovno razmerje po njegovi volji, je s tem opustil dolžne ukrepe za zmanjšanje škode zaradi predhodnega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki in bi moralo zato sodišče na podlagi določb 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/01) njegov zahtevek za čas po 30.11.2001 zavrniti. Poleg tega bi moralo sodišče ugotavljati dejanske zaslužke tožnika v spornem obdobju, saj je tožnik sam priznaval, da je tudi v tem obdobju opravljal določene posle v zvezi z odkupi in prodajo lesa. Revizija sodišču očita neupoštevanje osnovnih načel civilnega prava.

Revizija je bila na podlagi določb 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija glede zahtevka za plačilo regresa za letni dopust in za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni dovoljena, glede zahtevka za plačilo nadomestila plače za čas po 30.11.2001 pa ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR. Pri uveljavljanju več tožbenih zahtevkov, ki imajo različno pravno podlago, se v skladu z 2. odstavkom 41. člena ZPP vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Zahtevka za plačilo regresa za letni dopust in za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja imata v primerjavi z zahtevkom iz naslova nadomestila plače samostojno pravno podlago, ker je bilo o nezakonitosti prenehanja tožnikovega delovnega razmerja že pravnomočno odločeno. Ker vrednost teh zahtevkov ne dosega vrednosti spornega predmeta, ki je na podlagi 2. odstavka 367. člena ZPP pogoj za dovoljenost revizije, je sodišče na podlagi 377. člena ZPP revizijo glede pravnomočne odločitve o teh zahtevkih kot nedovoljeno zavrglo.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Tožnik v reviziji ne utemeljuje razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato sodišče izpodbijane sodbe z vidika tega revizijskega razloga ni moglo in ni smelo preizkušati.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

V zadevi III Pd 146/99 je bilo po temelju pravnomočno odločeno, da je tožena stranka do vrnitve na delo dolžna priznati tožniku vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo. Revizija sicer pravilno ugotavlja, da je lahko tožnik v skladu z 231. členom ZIZ na podlagi pravnomočne sodbe zahteval vrnitev na delo le v šestih mesecih po njeni pravnomočnosti oziroma po poteku roka za prostovoljno izvršitev. To pa ne vpliva na uveljavljanje njegovega denarnega zahtevka za čas trajanja spora v zadevi III Pd 146/99 oziroma za čas do izvršljivosti sodbe v navedeni zadevi, s tem, da je tožnik svojo tožbo za plačilo nadomestila plače vložil še pred potekom šestmesečnega roka od vročitve pravnomočne sodbe v zadevi III Pd 146/99. Glede na to, da je bilo v zadevi III Pd 146/99 že pravnomočno razsojeno o temelju zahtevka za plačilo nadomestila plače vsaj za čas do izvršljivosti sodbe, to je za vso sporno obdobje iz obravnavane tožbe, bi se tožena stranka lahko razbremenila svoje obveznosti le, če bi dokazala, da je tožnik za določena obdobja prikrajšanja zaradi toženkinega neplačevanja plače, pridobil dohodek z drugimi dohodki iz naslova dela. Trditveno in dokazno breme je bilo torej na toženi stranki. Ker tožena stranka za čas po 30.11.2001 tega ni uspela dokazati, je sodišče tožniku utemeljeno dosodilo vtoževano nadomestilo plače. Pri tem je pravilno upoštevalo posebnosti ureditve delovnega razmerja na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), na podlagi katerih delavec za primer nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni izgubil pravice do nadomestila plače, če ni iskal druge zaposlitve. Ker je bilo delovno razmerje na podlagi ZDR/90 v pretežni meri urejeno kot medsebojno asociativno razmerje, tudi v primeru njegovega nezakonitega prenehanja ni bilo mogoče v celoti uporabiti določb 266. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78) oziroma 243. člena OZ o obsegu odškodnine in odškodninski odgovornosti. Sicer pa je tožnik z zaposlitvijo v lastnem podjetju za določeno obdobje v smislu gornjih določb zmanjšal škodo tožene stranke in je bilo to tako pri oblikovanju tožbenega zahtevka kot pri izdaji izpodbijane sodbe ustrezno upoštevano (4. odstavek 266. člena ZOR). Revizijski očitek, da izpodbijana sodba ne upošteva osnovnih načel civilnega prava, zato ni utemeljen, oziroma to ne more vplivati na drugačno odločitev v zadevi.

Glede na povedano je sodišče tožnikovo revizijo delno kot nedovoljeno zavrglo, glede odločitve o zahtevku za plačilo nadomestila plače pa na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.