Jedro

Če bi svojo smrt povzročil G. G. sam, njegovim bližnjim oziroma upravičencem iz prvega odstavka 180. člena OZ odškodnina ne bi pripadala; ker je bil za nastanek škodnega dogodka, iz katerega izvira tožnikova škoda, soodgovoren, je tožnik upravičen do odškodnine, zmanjšane za delež sinove soodgovornosti.

Obrazložitev

Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik je oče G. G., ki je v juliju 2003 v starosti 26 let podlegel poškodbam, zadobljenim v prometni nesreči kot sopotnik v avtomobilu, zavarovanem pri toženi zavarovalnici, ki ga je vozila njegova partnerka A. A. pod vplivom alkohola. Za duševne bolečine zaradi sinove smrti je tožnik zahteval 2.200.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je denarno satisfakcijo za tožnikovo škodo odmerilo na 1.300.000 SIT ter jo zmanjšalo za 15% delež soodgovornosti, izvirajoče iz dejstva, da je G. G. pristal na vožnjo z voznico, za katero je vedel, da je vinjena, nato pa jo je zmanjšalo še za med pravdo plačano valorizirano akontacijo v znesku 414.000 SIT; toženi stranki je s sodbo naložilo tožniku plačati še 691.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2004 dalje.

3. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

4. Sodbo pritožbenega sodišča tožnik izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni in njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa ju razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu ali drugostopenjskemu sodišču v ponovno odločitev. Bistvena poudarka revizije se nanašata na tožnikovo prepričanje o neobstoju soodgovornosti za škodo in o zmotni (prenizki) odmeri denarne odškodnine, obširno pa nasprotuje tudi stroškovni odločitvi.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

O reviziji zoper odločitev o stroških postopka

6. Po določbi prvega odstavka 384. člena ZPP je revizija dovoljena samo zoper tisti sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o stroških postopka ni tak sklep. Zato ga z revizijo ni dovoljeno izpodbijati. Revizijsko sodišče je skladno z navedenim tožnikovo revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

O reviziji zoper odločitev o glavni stvari

7. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta k nastanku škodnega dogodka prispevala A. A. 85% in G. G. 15% in sicer prva zato, ker je vozila pod vplivom alkohola (v krvi ga je imela najmanj 1,13 g/kg), drugi pa zato, ker je za količino alkohola, ki ga je popila in za njeno alkoholiziranost vedel, pa je kljub temu pristal na vožnjo z njo. Sodišče druge stopnje v razmerje odgovornosti za nastanek škodnega dogodka ni poseglo. Trditve o odsotnosti soodgovornosti G. G. tožnik argumentira nejasno, češ, da je uveljavljal „samostojno škodo“, ker je G. G. umrl. Če je to trditev razumeti kot stališče, da je sam upravičen do polne odškodnine ne glede na delež odgovornosti njegovega sina k nastanku škodnega dogodka, mu je treba pojasniti, da je takšno stališče zmotno. Kot je pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi, je dolžan oškodovancu povrniti škodo tisti, ki jo je povzročil (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). V konkretnem primeru je škodo (telesno poškodbo, katere posledica je bila smrt G. G.) povzročila A. A., za katero odgovarja tožena zavarovalnica. Prej naveden delež odgovornosti je odpadel tudi na G. G. samega. Če bi preživel, bi bil upravičen do odškodnine, zmanjšane za delež svoje lastne odgovornosti. Ker je umrl, je tožnik kot njegov oče upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega zato, ker spada v krog tistih posrednih oškodovancev, ki so po izrecni določbi prvega odstavka 180. člena OZ upravičeni do denarne odškodnine za duševne bolečine, čeprav sicer posrednim oškodovancem odškodnina ne pripada in prav tako, kot bi lahko G. G., če bi preživel, od tožene stranke zahteval samo odškodnino za škodo, ki jo je povzročila njegova zavarovanka, tudi tožnik kot posredni oškodovanec zaradi sinove smrti ne more od nje zahtevati odškodnine za tisti del škode, ki je ustrezen prispevku G. G. k njenemu nastanku (prvi odstavek 171. člena OZ). Ta razmerja najbolj jasno pokaže prav primer, ki ga je navedlo pritožbeno sodišče: če bi svojo smrt povzročil G. G. sam, njegovim bližnjim oziroma upravičencem iz prvega odstavka 180. člena OZ odškodnina ne bi pripadala; ker je bil za nastanek škodnega dogodka, iz katerega izvira tožnikova škoda, soodgovoren, je tožnik upravičen do odškodnine, zmanjšane za delež sinove soodgovornosti.

8. Pravnomočna odločitev o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega temelji na dejanskih ugotovitvah: da je tožnik s sinom živel do desetega leta starosti slednjega, ko se je zaradi razveze zakonske zveze od družine odselil, da določeno obdobje po tem s sinom ni imel stikov, da pa sta nato določene stike vendarle vzdrževala, a je bila njihova intenziteta manjša od običajne, da je bil tožnik na sina (in na njegovega brata) zelo čustveno navezan in je bil zaradi njegove smrti močno psihično prizadet ter da je bil G. G. ob smrti star 26 let, da je bil ekonomsko osamosvojen in je že več kot tri leta živel s svojo partnerko A. A. Po presoji revizijskega sodišča so bila vsa ta dejstva v izpodbijani odločitvi pravilno upoštevana. Tožnik v reviziji poudarja svojo navezanost na sina, ki se z njegovo osamosvojitvijo ni zmanjševala, ter intenziteto trpljenja ob njegovi smrti. V zvezi s tem mu revizijsko sodišče pojasnjuje, da odmera odškodnine ne more odražati le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je s stališča vsakega oškodovanca že po naravi stvari neugodno; pomembno je, da ima načelo individualnega vrednotenja konkretnih posledic korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. Ta terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakega konkretnega oškodovanca v primerjavi s škodnimi posledicami, ki jih trpijo drugi oškodovanci in v višini odškodnin, ki jim jih sodišča prisojajo za primerljive škode. In prav primerjava z odškodninami, prisojenimi drugim oškodovancem v podobnih primerih, pokaže, da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine za duševne bolečine tožniku zaradi smrti sina pravilno upoštevano (prvi odstavek 180. člena OZ). Materialno pravo je bilo torej pravilno uporabljeno.

9. Kršitev procesnih pravil revident uveljavlja le v zvezi s stroškovno odločitvijo. Ker revizija zoper le-to ni dovoljena, Vrhovnemu sodišču na trditve o tem ni treba odgovarjati.

10. Ker je tožnikova revizija neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).