Jedro

Po določbi 100. čl. ZPP ima pooblaščenec, ki mu je dana pravica, da opravlja vsa pravdna dejanja, v primeru, če je zakoniti zastopnik razrešen, še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, vendar pa lahko novi zakoniti zastopnik prekliče pooblastilo. Če se spremeni zakoniti zastopnik stranke, ni potrebno, da novi zakoniti zastopnik stranke pooblaščencu da novo pooblastilo. Ker novi zakoniti zastopnik stranke pooblastila ni preklical, je pritožba, ki jo je vložil pooblaščenec, dopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo sam.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožnikovemu zahtevku in odpravilo odločbi toženca z dne 5.8.1999 in z dne 2.12.1998 ter ugotovilo, da predlagano delo "korepetitor in učitelj klavirja" ni drugo ustrezno delo. Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 101.653,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, to je od 14.9.2005 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje toženec (list. št. 139 in 140 v spisu sodišča prve stopnje) iz vseh pritožbenih razlogov. Iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da se pritožuje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik v odgovoru na pritožbo, vloženem po pooblaščencu, prereka pritožbene navedbe, zaradi česar meni, da je pritožba neutemeljena. Poudarja pa tudi, da je nedovoljena, ker naj bi bil Silvester Razstresen nepooblaščena oseba za vložitev pritožbe.

Pritožba je dovoljena, a je neutemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ob pravilno razčišččenih bistvenih dejstvih ter ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo. Postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni kršilo. Sodbo je zadostno utemeljilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja in dodaja naslednje.

Iz toženčevega spisa, št. 4.074.381 je razvidno, da je toženec tožnika v postopku, končanem z dokončno odločbo z dne 28.1.1999, razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo učitelja, kjer ni prekomernih glasovnih obremenitev (stalno in glasno forsirano govorjenje) s polnim delovnim časom od 2.9.1998 dalje. V tem postopku torej ni bilo konkretno določeno, katero je za tožnikovo preostalo delovno zmožnost drugo ustrezno delo in ta postopek tudi ni predmet tega sodnega spora.

Sedaj obravnavani predsodni postopek pri tožencu se je pričel dne

3.11.1998, ko je tožnikov delodajalec Glasbena šola F. Š.

L. tožencu poslala opis delovnega mesta "korepetitor in učitelj klavirja", kamor naj bi bil tožnik razporejen v nastanku invalidnosti. Toženec je s prvostopenjsko odločbo z dne 2.12.1998 ugotovil, da je predlagano delo "korepetitor in učitelj klavirja" drugo ustrezno delo. Z dokočno odločbo z dne 5.8.1999, zoper katero je tožnik v tem sodnem sporu vložil tožbo, pa je zavrnil tožnikovo pritožbo.

Po določbah 1. odstavka 37. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98), katerega določbe se glede na čas postopka pri tožencu v zadevi morajo uporabiti, se za drugo ustrezno delo šteje delo na delovnem mestu, na katerem je delovni invalid zmožen delati določen delovni čas, primeren preostali delovni zmožnosti, z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti in z normalnim delovnim učinkom. Ker je bil ta postopek, torej postopek za določitev drugega ustreznega dela, pri tožencu končan 5.8.1999, se mora pri presoji drugega ustreznega dela upoštevati preostala delovna zmožnost oz. trajne spremembe v zdravstvenem stanju, nastale do tega datuma. Tožnik je bil, kot je razvidno iz mnenja Invalidske komisije v Ljubljani z dne 2.9.1998, invalidiziran zaradi pareze levega povratnega živca in paralize leve glasilke.

Že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 2.12.1998 pa se je skliceval, da je z 7.10.1998 pričel s fizioterapijo zaradi stanja leve roke ter da je tudi s tega vidika zanj predlagano drugo ustrezno delo neustrezno, ker obstoja nevarnost poslabšanja njegove invalidnosti. Ker, kot navaja IK II. v mnenju z 8.7.1999, o navedeni fizioterapiji v predloženi medicinski dokumentaciji ni bilo podatka, zaradi tega navedenega stanja pri oceni predlaganega drugega ustreznega dela IK II. ni mogla upoštevati.

Tožnik je v sodnem postopku predložil izvid fiziatrične ambulante Centra za medicinsko rehabilitacijo z dne 17.12.1999 (priloga A/12 v spisu sodišča prve stopnje) v katerem je navedeno, da prihaja zaradi leto dni trajajočih spontano nastalih bolečin, ki se pojavljajo v predelu leve rame in sicer pri igranju klavirja že po nekaj minutah; pri tem se pojavlja tudi mravljinčenje po nadlahti do komolca, bolečina pa je tako huda, da mora z igranjem prekiniti. Dr. B. S., specialistka fiziatrinja, podpisana na tem izvidu, je v njem podala mnenje, da se mora tožnik izogibati vsem opravilom, ki mu povzročajo bolečino, najpomembnejše pa je, da trenutno prekine igranje klavirja oz. korepeticije na klavirju.

Zaslišana na obravnavi dne 28.3.2000 je še pojasnila, da je bil postavljen sum na vnetje tetive ramenskega sklepa in na utesnitev živca, zaradi česar je bil tožnik poslan še na nadaljnje preiskave. Posebej je pojasnila, da se lahko zgodi, da bodo gibi, ki bi jih tožnik moral izvajati pri drugem ustreznem delu "korepetitor in učitelj klavirja" taki, da trajno ne bo sposoben opravljati tega dela ter da je možnost, da bodo težave minile po začasni prekinitvi igranja. Sodni izvedenec prim. dr. B. L. pa je v izvedenskem mnenju z dne 2.11.2003 (priloga A/50) pregledal poleg obvestila zdravniku Centra za medicinsko rehabilitacijo z dne 17.12.1999 tudi radiološki izvid vratne hrbtenice in levega ramena z dne 30.12.1999, obvestilo zdravniku Centra za medicinsko rehabilitacijo z dne 21.1.2000 ter EMG izvid z dne 17.5.2000 in tudi tožnika osebno. Iz njegovega izvedenskega mnenja dovolj prepričljivo izhaja, da tožnik ni in ni bil zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju sposoben za že navedeno predlagano drugo ustrezno delo. Dr. B. S., zaslišana dne 28.3.2000, res še ni mogla zaključiti, ali gre za trajno okvaro ramenskega sklepa, kar poudarja pritožba, vendar pa je imelo glede na izvedensko mnenje dr. Lovšeta in glede na vse doslej že navedeno, tudi po mnenju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče v izvedenem dokaznem postopku dovolj podlage za pravilno odločitev v zadevi s tem, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo in odpravilo obe toženčevi odločbi.

Pritožba oporeka mnenju sodnega izvedenca dr. L. predvsem v smeri, da naj ne bi upošteval opisa delovnega mesta, kot ga je predložil delodajalec v postopku pri tožencu. S tem v zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v opisu, ki je v toženčevem spisu, navedeno, da gre v 60 % za korepeticije, v 40 % pa za igranje klavirja ter da je potrebna ročna spretnost, kar vse je iz izvedenskega mnenja razvidno, da je izvedenec upošteval. Upošteval je tudi splošno znano dejstvo, da so med telesnimi obremenitvami pri igranju na klavir v ospredju obremenitve tetiv in mišic zgornjih okončin, ramenskega obroča, rok in prstov ter zaključil, da tožnik zaradi prisotne okvare v ramenskem sklepu in utesnitve živca v levem ramenu za navedeno delo ni in ni bil zmožen. Poleg tega pritožbeno sodišče še poudarja, da je iz spisa sodišča prve stopnje razvidno, da je le-to z dopisom z dne

26.10.2004 tožencu poslalo navedeno izvedensko mnenje ter ga pozvalo, da v 15 dneh sporoči sodišču svoje pripombe nanj.

Toženec je sodno pošiljko prejel 27.10.2004 (vročilnica k list. št. 125), iz spisa pa ni razvidno, da bi na mnenje sodišču pripombe posredoval, niti se ni udeležil glavne obravnave

14.9.2005, na katerem je sodišče dokazno prebralo tudi izvedensko mnenje ter zadevo zaključilo. Na tem naroku je za stranke nastopila dokazna prekluzija ter eventualna maksima po 286. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in že zato pritožnikovo opisano navajanje novih dejstev v zvezi z izvedenskim mnenjem šele v pritožbi ne more biti upoštevno (337. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je pritožbo obravnavalo po vsebini, ker je štelo, da jo je vložila upravičena oseba. Tožnik namreč v odgovoru na pritožbo ugovarja, da jo je vložil S. R. na podlagi generalnega pooblastila, ki naj bi ga podpisal generalni direktor toženca J. P., ki pa že več mesecev ni več generalni direktor.

Zato tožnik meni, da je pritožbo, vloženo dne 21.10.2005, vložil S. R. brez ustreznega pooblastila, zaradi česar meni, da jo je potrebno zavreči. S tem v zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da ob vložitvi pritožbe J. P. res ni bil več generalni direktor toženca, marveč M. P. (vpis v sodni register; Ur. l. RS, št. 59/05, z dne 20.6.2005). Za S. R., podpisanega kot pooblaščenca na pritožbi, je na pritožbi zapisano, da je pooblaščen na podlagi generalnega pooblastila, deponiranega pod št. Su 14/2004-16/18 in je glede tega na pritožbi tudi uradni zaznamek prvostopenjskega sodišča z dne 21.10.2005. Torej je generalno pooblastilo S. R. dal v letu 2004 takratni generalni direktor J. P.. Vendar pa vse navedeno ne pomeni, da S. R. v zadevi ne bi bil upravičena oseba za vložitev pritožbe oz. tožnikov pooblaščenec. Po določbi

100. čl. ZPP ima namreč pooblaščenec, ki mu je dana pravica, da opravlja vsa pravdna dejanja, v primeru, če je zakoniti zastopnik razrešen, še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, vendar pa lahko novi zakoniti zastopnik prekliče pooblastilo. Torej ni treba, da bi v okoliščinah 100. čl. ZPP novi zakoniti zastopnik stranke dal novo pooblastilo, kar navaja pod tč. 2 komentarja k

100. čl. dr. Aleš Galič (str. 415 Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, Ur. l.: GV Založba, 2005). Glede na razložene določbe 100. čl. ZPP ter ker iz spisa sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi novi zakoniti zastopnik toženca S. R. preklical pooblastilo, ni podlage za povzeto pritožbeno stališče glede zavrženja pritožbe.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče štelo kot dovoljeno ter zadevo presodilo po vsebini in pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik v pritožbenem odgovoru ne navaja ničesar pomembnega, pritožbeno sodišče za odgovor priglašenih stroškov ni priznalo (1. odst. 155. čl. ZPP) ter je odločilo, da jih nosi tožnik sam.