Jedro

V primeru, da priča, ki lahko na podlagi 227. člena ZKP odreče pričevanje, pred koncem glavne obravnave umre, po določbi 1. točke 1. odstavka 333. člena ZKP zapisnika o njenem zaslišanju ni mogoče prebrati, pač pa ga je po 3. odstavku 333. člena ZKP potrebno iz spisa izločiti.

Izrek

Pritožba javnega tožilca se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Obravnavajoči senat sodišča prve stopnje je na podlagi 3. odstavka 333. člena ZKP sprejel odločitev, da se zapisnik o zaslišanju priče na list. št. 24 izloči iz spisa in shrani posebej.

Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožuje javni tožilec. Sodišču prve stopnje zameri napačno razlago določila 3. odstavka 333. člena ZKP in se zavzema, da bi prizivno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je zapisnik o zaslišanju priče, obdolženčevega očeta, ki je dne 27.11.1992 umrl, iz spisa izločilo. Znano je, da družina kot temeljna celica družbe, tako je vsaj prevladujoče stališče, izpolnjuje številne in tudi zelo pomembne funkcije. Zato se tudi država s svojo pozitivno zakonodajo nerada, več kot je to nujno, represivno vpleta v družinska interakcijsko mnogoplastna razmerja, kajti nemalokrat bi bila škoda, ki bi utegnila s tem biti povzročena, večja od tiste, nastale s kaznivim dejanjem.

Temeljni smoter vsakega postopka pred sodiščem je razrešitev spora.

Zagotovo pa so spori, v kateri sta tako storilec kot tudi žrtev sorodstveno ozko povezana, specifični. K temu je pristaviti, da velikokrat tudi povsem iracionalni razlogi vplivajo na oškodovančevo odločitev, ali bo v kazenskem postopku zoper storilca pričal ali ne.

Seveda ima blagodat iz 227. člena ZKP dana oškodovancu, ki je v določeni sorodstveni relaciji z obdolžencem, večplastno podlago, vendar pa to že presega krog tistih vprašanj, ki jih je nujno obravnavati pri odločanju o utemeljenosti pritožbe javnega tožilca.

Zanesljivo pa je mogoče reči, da bi bila odločitev, za katero se zavzema pritožnik s stališča neke abstraktne pravičnosti v konkretnem primeru morebiti celo na mestu, vendar pa bi bilo to iz načelnih razlogov v nasprotju s smotrom 3. odstavka 83. člena ZKP oziroma 3. odstavka 333. člena istega zakona. Negativne posledice, ki bi jih prvostopenjskemu naziranju nasprotna odločitev in s tem povezano odstopanje od načela zakonitosti utegnila nositi v sebi, so zanesljivo večje od tistih, do katerih bi lahko prišlo v primeru morebitne oprostilne sodbe. Zatorej je stališče prvostopenjskega sodišča, da v tistih primerih, ko priča, ki lahko po 227. členu ZKP odreče pričevanje še pred zaključkom kazenskega postopka umre, po določbi 1. točke 1. odstavka 333. člena ZKP zapisnika o njenem prejšnjem zaslišanju ni mogoče prebrati, pač pa ga je potrebno po določbah 3. odstavka 333. člena ZKP izločiti iz spisa. Od tod je bilo po 3. odstavku 397. člena ZKP potrebno odločiti kot v izreku.

Sklicevanje na določila ZKP, ki je v naš pravni red sprejet predpis iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS 1/91/I).