Jedro

Ker je stranka v odgovoru na pritožbo odgovarjala le na tiste pritožbene trditve, ki so se nanašale na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga v sporu majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati, so bili stroški za odgovor na pritožbo nepotrebni.

Izrek

Prtožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (1. in 3. točka izreka).

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 26.671,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrstmi od 28.2.1996 dalje in 4.103,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.9.1996 dalje ter izvršilne stroške v znesku 13.117,00 SIT (1. točka izreka) in 17.570,00 SIT pravdnih stroškov (3. točka izreka).

Proti tej odločbi se je tožena stranka pritožila. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je vložila odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Z izpodbijano sodbo je bil končan spor majhne vrednosti, zato se ta sodbo sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenega razloga zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja tako ni mogoče uveljavljati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene trditve, da tožena stranka ni našla v svojem arhivu nobene kopije naročila, po katerem je nastal vtoževani račun in da iz računa ni mogoče razbrati, na kakšno storitev se nanaša in da na njem ni številke naročila in podpisa prevzemnika, se nanašajo na dejansko stanje. Te trditve glede na prej povedano niso upoštevne. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ni zapisalo, da je bila naročilnica priložena sklepu o izvršbi. V izpodbijani sodbi je navedlo, da jo je predložila tožeča stranka na glavni obravnavi.

Pritožbene trditve, da tožena stranka zaradi okvare na avtu ni mogla priti na glavno obravnavo in da se je uspela preko mobilnega telefona opravičiti sodišču 10 minut pred glavno obravnavo, niso z ničemer izkazane. V spisu ni nobenega podatka o takem obvestilu tožene stranke. Tožena stranka pa tudi ni predlagala nobenega dokaza, da je do okvare na avtomobilu res prišlo. Zato so tudi te njene pritožbene trditve neutemeljene.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo, ker je na ugotovljeno dejansko stanje bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in tudi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku na prvi stopnji ni bilo. Zato je sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 368. člena ZPP potrdilo.

Sodišče druge stopnje je odločilo, da je tožeča stranka stroške odgovora na pritožbo dolžna nositi sama. Tožeča stranka je v njem odgovarjala le na tiste pritožbene trditve, ki so se nanašale na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga v sporih majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati. Zato so bili stroški za odgovor na pritožbo nepotrebni (155. člen ZPP) in jih je zato dolžna nositi tožeča stranka sama.