Jedro

Zgolj z ugovori, ki se nanašajo na okoliščine, za katere je carinski zavezanec vedel že v času vložitve carinske deklaracije, ne more dokazati, da obračun carine ne ustreza dejanskemu stanju blaga, če jih ni uveljavljal v ugovoru zoper ugotovitev carinarnice glede vrednosti blaga v skladu s 1. odstavkom 263. člena CZ (1976).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 634/96-6 z dne 22.3.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.3.1996. Z njo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Carinarnice L. z dne 22.9.1995, s katero je carinski organ prve stopnje zavrnil tožnikov zahtevek za spremembo podatkov o vrednosti blaga, ocarinjenega z uvozno carinsko deklaracijo z dne 25.7.1995. Iz odločbe tožene stranke izhaja, da je carinarnica ob ugotovitvi, da dejansko stanje uvoženega avtomobila ni ustrezalo vrednosti, prijavljeni v deklaraciji in izraženi v priloženi ponudbi (9500 DEM), sestavila zapisnik o komisijski cenitvi rabljenega vozila, v katerem je ugotovila vrednost uvoženega avtomobila v višini 12.343 DEM. Sestavila je tudi zapisnik o netočni prijavi blaga v skladu z 262. členom Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 - 21/90, CZ) in ga vročila tožnikovemu špediterju. Ta je na zapisnik dal izjavo, v kateri je navedel, da se uvoznik z zapisniško ugotovljeno ceno strinja. Na tej podlagi je sestavil novo carinsko deklaracijo, v katero je vnesel kot vrednost vozila zapisniško ugotovljeno vrednost. Poravnal je vse uvozne dajatve. Po presoji tožene stranke je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je tožnikovo zahtevo za spremembo podatka o vrednosti vozila v smislu 270. člena CZ zavrnil. Po tej zakonski določbi je namreč mogoče uspešno odpraviti neskladje med podatki v carinski deklaraciji in njej priloženih listinah v roku enega leta od dneva vložitve deklaracije, vendar samo tista neskladja, ki niso bila ugotovljena v postopku carinjenja, vplivajo pa na višino izterjanega carinskega dolga. Sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da lahko deklarant v skladu z določbo 263. člena CZ zoper ugotovitev carinarnice glede vrednosti blaga vloži ugovor, vendar najkasneje do dviga blaga s carinarnice. Le tega pa ni vložil, temveč je celo izjavil, da se strinja z zapisnikom. Po tem, ko je vozilo dvignil s carine, pa ugovora ne more več vložiti. Sodišče se strinja z zavrnitvijo tožnikove zahteve, temelječe na 270. členu CZ in z razlogi tožene stranke, na katere se v skladu z določbo 2. odstavka 67. člena ZUS v celoti sklicuje.

Tožnik v pritožbi navaja, da carinska vrednost vozila ni bila določena komisijsko, ampak na osnovi zapisnika carinskega delavca. Vrednost je bila za razliko od večine drugih uvoznikov določena na osnovi nemškega kataloga, ne pa stanja vozila. Navedeno potrjujejo časopisni članki o odstranitvi in zamenjavi delavcev, ki opravljajo posle carinjenja avtomobilov. Revizija postopka je možna po določbi 255. člena prečiščenega besedila Carinskega zakona (270. člen CZ). Špediter je soglašal z višjo ceno vozila v izogib dodatnim zapletom pri uvozu. Da vozila ni uvozil zaradi nadaljne prodaje dokazuje z dejstvom, da je še vedno lastnik tega vozila. Navaja še, da je prodaja avtomobilov "po katalogu" v Sloveniji zelo vprašljiva.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 270. člena CZ lahko deklarant v enem letu od vložitve deklaracije zahteva od carinarnice, da mu naknadno obračuna carino in druge uvozne davščine, če se po podatkih iz deklaracije, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin, in deklaraciji priloženih listin ugotovi, da obračun carine in drugih uvoznih davščin ne ustreza dejanskemu stanju blaga.

Ker tožnik po presoji pritožbenega sodišča zgolj z ugovori, ki se nanašajo na okoliščine, za katere je vedel že v času vložitve carinske deklaracije, ne more dokazati, da obračun carine ne ustreza dejanskemu stanju blaga, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi vse te ugovore deklarant lahko uveljavljal v ugovoru zoper ugotovitev carinarnice glede vrednosti blaga v skladu s 1. odstavkom 263. člena CZ. Le tega pa ni vložil temveč je vložil novo deklaracijo, v kateri je prijavil višjo vrednost vozila (12.434 DEM), od katere mu je bila tudi obračunana carina.

Ker je bil v tem primeru obračun carine opravljen na podlagi vrednosti vozila, ki jo je deklarant sam prijavil v carinski deklaraciji (ne na podlagi ugotovitve komisije glede stanja vozila), pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na postopek in način ugotavljanja vrednosti vozila po carinskem organu na drugačno odločitev ne morejo vplivati, zato jih sodišče ni presojalo. Na drugačno odločitev pa tudi ne more vplivati pritožbena navedba, da je tožnik še vedno lastnik predmetnega avtomobila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.