Jedro

Revizijsko sodišče ni preizkušalo novih navedb revidenta v reviziji, ki se nanašajo na zapisnik. Tega ne dopuščajo določila 3. odstavka 385. člena ZPP, po katerih revizija zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustna. Nova dejstva in dokaze pa je mogoče navajati oziroma predlagati le, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (387. člen ZPP).

Na ravni povezanih organizacij je bil sprejet program razreševanja presežnih delavcev, ki je bil v organizacijah, kjer so se ugotavljali presežki, le predhodno obravnavan. Za sprejemanje programa kot formalnega akta pa so lahko pristojni le organi povezanih ali združenih podjetij, ki so pravne osebe z lastnimi organi, lastnim premoženjem in s tem tudi lastno odgovornostjo za sprejemanje odločitev na obravnavanem področju. Razmerij med organi holdinga ter povezanih podjetij ni mogoče obravnavati po določilih 87. in 88. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 27/78 do 57/89 ter RS, št. 88/99) o pooblastilnih razmerjih in še posebej o prenosu pooblastil s posli civilnega prava. V tej zadevi obravnavana razmerja so statusnopravna razmerja med organi različnih pravnih oseb, katerih razmerja so urejena s kogentnimi pravnimi normami. Pristojnosti med organi različnih organizacij tudi ni mogoče spreminjati s statuti in posli statusnega prava, saj so zakonska določila o pristojnosti kogentne narave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo razsodilo, da se kot nezakoniti razveljavijo sklepi prve tožene stranke, s katerima je bilo odločeno o prenehanju delovnih razmerij tožnikov pri toženki E., K. d.o.o.. Tožnikoma je delovno razmerje prenehalo zaradi operativnih razlogov kot presežnima delavcema. Sodišče je ugotovilo, da postopek odločanja ni bil zakonit, ker tožena stranka ni dokazala, da je program razreševanja presežnih delavcev sprejel njen pristojni organ.

Razsodilo je, da je dolžna omenjena pravna oseba nemudoma pozvati tožnika nazaj na delo in jima priznati vse pravice iz delovnega razmerja od izvršitve nezakonite odločitve o prenehanju delovnega razmerja tožnikov kot presežnih delavcev. Tožena stranka je tožnikoma za navedeno obdobje dolžna izplačati tudi pripadajoče plače z zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se ugotovi, da sta tožnika skrčila svoja zahtevka na razveljavitev sklepov o začasnem čakanju na delo doma z zahtevanimi razlikami v plačah za čas čakanja na delo. Ugotovilo je, da so tožniki umaknili tožbe zoper drugo toženo stranko ter tretjetoženo stranko in je postopek zoper omenjeni stranki ustavilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

Na pritožbo prve tožene stranke je pritožbeno sodišče razsodilo, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in da se v izpodbijanem delu potrdi delna sodba in sklep sodišča druge stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila pravočasno in dovoljeno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ali da sodbi spremeni tako, da tožbena zahtevka tožečih strank v celoti zavrne kot neutemeljena. Pri utemeljevanju revizije revidentka navaja razloge, zaradi katerih meni, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo. Iz zapisnika 2. seje upravnega odbora E. d.o.o. C. z dne 16.12.1992 izhaja, da je bil program razreševanja presežnih delavcev sprejet po veljavnem postopku. Tožena stranka pa poleg tega dokumenta poseduje še en zapisnik sej upravnih odborov vseh družb E. d.o.o., prav tako z dne 16.12.1992. Gre za zapisnike sej, ki so potekale v prostorih Sklada Republike Slovenije za razvoj na Kotnikovi 28 v Ljubljani. Tega zapisnika tožena stranka ni predložila do konca glavne obravnave, ker ni vedela, da obstaja. Zapisnik potrjuje, da so bile omenjenega dne opravljene seje upravnih odborov hčerinskih podjetij E. d.o.o., med drugim tudi družbe E. K. Na skupni seji so upravni odbori omenjenih pravnih oseb skupaj z upravnim odborom krovne družbe E. d.o.o. sprejeli program razreševanja presežnih delavcev. Če bi sodišči v času sojenja razpolagali z zapisnikom z dne 18.12.1992, bi lahko bila odločitev tudi drugačna.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (določba 386. člena ZPP). Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče prav tako tudi ni preizkušalo novih navedb revidenta v reviziji, ki se nanašajo na zapisnik z dne 16.12.1992. Tega ne dopuščajo določila 3. odstavka 385. člena ZPP, po katerih revizija zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustna. Nova dejstva in dokaze pa je mogoče navajati oziroma predlagati le, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (387. člen ZPP).

Sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo. Po določilih 35. člena ZDR je organ upravljanja pristojen za sprejetje programa razreševanja presežkov delavcev. To pristojnost bi bilo v konkretnem primeru mogoče prenesti na organ upravljanja statusno povezanih organizacij E., saj takšen prenos pristojnosti ne bi bil v nasprotju z določili zakona o podjetjih (ZP, Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/90, 46/90). Prenos pristojnosti bi bil veljaven le, če bi bil opravljen v zahtevani obliki, iz katere bi bilo razvidno, katere pravne podlage so uporabljene za ta prenos in v kakšnem obsegu je pooblastilo prenešeno, s čemer bi bila razmejena tudi odgovornost za sprejetje odločitev med organi povezanih podjetij ter organi skupne organizacije. V obravnavani zadevi do takšnega prenosa pristojnosti ni prišlo.

Na ravni povezanih organizacij je bil sprejet program razreševanja presežnih delavcev, ki je bil v organizacijah, kjer so se ugotavljali presežki, le predhodno obravnavan. Za sprejemanje programa kot formalnega akta pa so lahko pristojni le organi povezanih ali združenih podjetij, ki so pravne osebe z lastnimi organi, lastnim premoženjem in s tem tudi lastno odgovornostjo za sprejemanje odločitev na obravnavanem področju. Razmerij med organi holdinga ter povezanih podjetij ni mogoče obravnavati po določilih 87. in 88. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 27/78 do 57/89 ter RS, št. 88/99) o pooblastilnih razmerjih in še posebej o prenosu pooblastil s posli civilnega prava. V tej zadevi obravnavana razmerja so statusnopravna razmerja med organi različnih pravnih oseb, katerih razmerja so urejena s kogentnimi pravnimi normami. Pristojnosti med organi različnih organizacij tudi ni mogoče spreminjati s statuti in posli statusnega prava, saj so zakonska določila o pristojnosti kogentne narave.

Iz teh razlogov revizijsko sodišče ugotavlja, da ni utemeljena navedba revidenta, da je bil program razreševanja presežnih delavcev sprejet po veljavnem zakonskem postopku, saj ga je sprejel upravni odbor združene organizacije, namesto upravni odbor podjetja E., K., P. d.o.o., C. Tako dejansko stanje je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Po določilih 3. odstavka 385. člena ZPP pa ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati z revizijo.

Določbe ZOR, ZP in ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.