Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zapisnik pooblaščenega delavca Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) o pregledu finančnega poslovanja koncesionarja ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper zapisnik tožene stranke o opravljenem inšpekcijskem nadzoru, ki ga je opravila tožena stranka v smislu 4. točke 76. člena Zakona o zdravstvenem varstvu.
Po presoji sodišča prve stopnje z zapisnikom o opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu, ki ga je opravil pooblaščeni delavec tožene stranke, z dne 24.10.2001, kakor tudi s končnim zapisnikom o nadzoru z dne 21.11.2001, ni bilo odločeno o pravicah ali obveznostih tožeče stranke. S končnim zapisnikom se le navajajo ugotovitve v zvezi s predmetom nadzora, ki se je nanašal na izvajanje pogodbenih obveznosti. Pri tem pa ugotovitve o nepravilnostih ne pomenijo istočasno tudi odločitve o kakšnih obveznostih ali pravicah tožeče stranke. Te ugotovitve lahko vplivajo le na pogodbeno razmerje med zdravstvenim zavodom in izvajalcem storitev, ki je bilo dogovorjeno s pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev. Tožena stranka bo lahko šele na podlagi teh ugotovitev odločala o morebitnih ukrepih zoper tožečo stranko, pri tem pa ne gre za oblastno odločanje nosilca javnih pooblastil, temveč za uveljavljanje pogodbenih oziroma civilnopravnih pravic in obveznosti na podlagi sklenjene pogodbe.
Tožeča stranka v pritožbi ne soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopnega sodišča in meni, da je že po Ustavi zagotovljena vsakomur pravica do pravnega sredstva. Citira 1. in 3. odstavek 1. člena ZUS in meni, da predstavlja izpodbijani akt odločitev nosilca javnih pooblastil, ki ga predstavlja tožena stranka in gre torej za odločitev, zoper katero ima tožeča stranka pravico do sodnega varstva, saj druga oblika sodnega varstva ni zagotovljena, pravni pouk tožene stranke na izpodbijanem aktu pa ji tudi ne more biti v škodo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sklep sodišča prve stopnje in razveljavi izpodbijani akt, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve istemu sodišču v nov postopek. Prijavlja tudi stroške postopka.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS je predmet izpodbijanja v upravnem sporu dokončni upravni akt, katerega opredeljuje ZUS v 1. odstavku 3. člena kot dokončni posamični akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tistega, ki je lahko stranka v upravnem postopku. Upravna stvar pa je po določbi 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava; za upravno stvar pa se šteje tudi, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari.
Glede na navedeno ni mogoče sklepati, da bi končni zapis tožene stranke bil izdan v upravno-pravnem razmerju oziroma da bi imel pravno naravo akta, izdanega v upravni stvari v smislu določbe 2. člena ZUP, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Ker s končnim zapisom ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, izhajajoči iz predpisa, ga tudi ni mogoče šteti za posamični akt, ki sicer nima značaja upravnega akta, ga je pa po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Sklicevanje pritožnice na položaj koncesionarja pa na presojo pravne narave končnega zapisa ne more vplivati. Po ustaljeni sodni praksi (sklepi Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 870/2000, VIII R 36/2005 in VIII R 9/2005) zapisnik pooblaščenega delavca tožene stranke ni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi inšpiciranega koncesionarja, in zato tudi ne uživa samostojnega sodnega varstva.
Pritožbeno sodišče je na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena in 1. ter 2. odstavkom 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 sklep US) pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.