Jedro

Zavarovanec je začasno nezmožen za delo takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga opravlja, ugotavlja pa se nezmožnost na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca.

Tožnik bi bil upravičen do bolniškega staleža, v kolikor bi bilo njegovo zdravstveno stanje v spornem obdobju takšno, da mu ne bi dopuščalo opravljati dela. Takšno zdravstveno stanje pa pri tožniku ni bilo ugotovljeno. Zato njegov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil v spornem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 5. 2013 in št. ... z dne 3. 4. 2013 ter da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni tudi od 13. 4. 2013 dalje.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita ter izdana na podlagi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava, napačne in nepopolne ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik je dejansko nezmožen za delo tudi od 13. 4. 2013 dalje. Težave tožnika so različne, vendar vse zelo hude, tako da dejansko ni bil zmožen za nobeno delo, v celotnem zadevnem obdobju. Tožnik je svoje zdravstvene težave tudi sam pojasnil in predložil zdravstveno dokumentacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) presojalo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 7. 5. 2013, s katero je zdravstvena komisija tožene stranke zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 3. 4. 2013. S slednjo je imenovani zdravnik odločil, da je tožnik od 3. 4. 2013 do 12. 4. 2013 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 13. 4. 2013 dalje pa zmožen za delo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Osebni zdravnik je prosil za podaljšanje bolniškega staleža za tožnika do 12. 4. 2013 in naj se nato bolniški stalež zaključi. Tako je tudi odločil imenovani zdravnik. Zdravstvena komisija, ki je zavrnila pritožbo tožnika, je v obrazložitvi pojasnila, da iz izkazane medicinske dokumentacije in opisanega zdravstvenega stanja v njej ter izvidov osebnega pregleda tožnika izhaja, da pri tožniku ni podano takšno zdravstveno stanje, ki bi utemeljevalo podaljšanje začasne nezmožnosti za delo. Tožnik je ob osebnem pregledu na zdravstveni komisiji navajal, da levo polovico obraza slabo čuti, da jezik pogrize po levi strani ter da to traja eno leto, da se hitro utrudi, jemlje zdravila, ima tudi glavobole, pogosto, ne vsak dan. Glede načina zdravljenja je povedal, da jemlje tablete, ki mu ne pomagajo ter da je naročen k nevrologu in predložil izvid psihiatra z dne 6. 5. 2013 in izvid radiologa z dne 21. 9. 2012. Tožnik je bil zaposlen v podjetju A. d.o.o., katerega lastnik je bil, vendar je šla firma v stečaj, ker mu dolžniki niso poravnali dolgov. Imel je večje število zaposlenih, na koncu je ostal sam. Prijavil se je na Zavod za zaposlovanje, nato se zaposlil v podjetju B. d.o.o., kjer je bil 4 mesece, od junija 2013 dalje je brezposelen. Mesečno obiskuje osebno zdravnico, jemlje zdravila, ki jih predpisuje psihiater.

Pravilni so dokazni zaključki sodišča prve stopnje, da zahtevek tožnika ni utemeljen. Že osebni zdravnik je kot tisti, ki najbolje pozna zdravstveno stanje tožnika in zanj tudi skrbi, zaprosil za podaljšanje bolniškega staleža do 12. 4. in nato za zaključek bolniškega staleža. Da tožnik ni upravičen do bolniškega staleža izhaja tudi iz ugotovitve osebnega pregleda na zdravstveni komisiji dne 7. 5. 2013. Tudi iz izvida psihiatra z dne 6. 5. 2013 izhaja, da je tožnik luciden, orientiran, pri hoji šepa, opisuje predvsem telesne in psihične simptome anksioznosti, ki so povezani z aktualno psihosocialno stisko, blago disforičen, ni suicidalen. Predpiše terapijo, stalež prepušča presoji zdravniške komisije. Torej tudi s strani psihiatričnih težav pri tožniku s strani psihiatra ni indicirano, da začasno ni sposoben za delo.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. V pritožbi tožnik ne pove, kakšne zdravstvene težave ima tožnik, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo oz. dokazno ocenilo, navede le, da so te raznolike, zelo hude in da v posledici njih dejansko ni zmožen za nobeno delo. Iz izvidov, ki jih je predložil tožnik tekom postopka na prvi stopnji ne izhaja, da bi bil tožnik za delo po 13. 4. 2013 nezmožen.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-UPB3; Ur. l. RS, št. 72/2003 s spremembami) in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami). Odločanje o začasni zadržanosti z dela do 30 dni je v skladu z 80. členom ZZVZZ-UPB3 v pristojnosti osebnega zdravnika. O začasni zadržanosti od dela nad 30 dni je v skladu z 81. členom citiranega zakona v pristojnosti imenovanega zdravnika oz. glede na 82. člen istega zakona v pritožbenem postopku zoper sklep imenovanega zdravnika, v pristojnosti zdravstvene komisije. Zavarovanec je upravičen do odsotnosti z dela zaradi bolezni in je upravičen do bolniškega staleža, če zaradi svojega zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, kar v skladu s citiranimi predpisi ugotavlja osebni zdravnik, oziroma izvedenski organ toženca, to je imenovani zdravnik in v primeru pritožbe zdravstvena komisija. Zadržanost zavarovancev od dela po 232. členu POZZ nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da zavarovanec začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Zavarovanec je torej začasno nezmožen za delo takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga upravlja, ugotavlja pa se nezmožnost na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca.

Za konkretni primer to pomeni, da bi bil tožnik upravičen do bolniškega staleža, v kolikor bi njegovo zdravstveno stanje v spornem obdobju bilo takšno, da mu to ne bi dopuščalo opravljati dela. Takšnega zdravstvenega stanja pa sodišče pri tožniku ni ugotovilo, saj to ne izhaja iz izvedenega dokaznega postopka.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.