Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta se pravdni stranki nedvomno dogovorili, da bo tožnik izdelal oziroma popravil določene stvari, toženka pa se je kot naročnica zavezala, da mu bo za to plačala. Plačilo sta določili potem, ko je tožnik opravil izmere, torej je šlo za pogodbeno dogovorjeno ceno. Ker tožnik ni niti dokazoval, niti dokazal, da je med delom prišlo do neogibne prekoračitve cene in da je to predočil naročnici, je po določilu tretjega odstavka 624. člena ZOR izgubil terjatev zaradi morebitnih večjih stroškov od tistih, ki jih je predvidel ob sklenitvi ustne pogodbe o delu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 81.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5.8.1994 do plačila. V zvezi s pravdnimi stroški je odločilo, da mora tožnik povrniti toženki 49.690,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi višjega sodišča in v zvezi s sodbo prvega sodišča je tožnik pravočasno vložil revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po določilu 3. točke 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92). Navaja, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o delu. Po določilu drugega odstavka 623. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) bi moralo toženkino plačilo ustrezati vrednosti opravljenega dela.

Zatrjuje, da je v letu 1994 najprej izdelal troje vrat na hlevu, nato mu je toženka naročila še popravilo plota - vrtne ograje, nato pa še izdelavo korita. Tožnik je vse delo postopno opravil. Zaradi postopnih naročil se pogodbeni stranki nista naenkrat dogovorili o ceni vseh del, zato ne gre za primer, ki ga ureja določilo 624. člena ZOR, saj ni bilo dogovorjeno plačilo na podlagi izračuna z izrecnim jamstvom prevzemnika posla, marveč je šlo za plačilo vrednosti opravljenih del. Toženka je tožniku po obrokih plačala 120.000,00 tolarjev, sredi leta pa je prekinila plačevanje in je zavrnila tožnikov ustni opomin. Zato je tožnik posumil v pravilnost svojega računa z dne 19.7.1994 in je zaradi kontrole povprašal sodnega izvedenca, ki je vrednost del ocenil na 215.708,00 tolarjev. Ker torej tožnik meni, da je bilo kršeno materialno pravo, zlasti določilo 623. člena ZOR v zvezi s 15. členom ZOR, predlaga pritegnitev izvedenca in zaslišanje novih prič. Sicer pa predlaga spremembo sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku in le podrejeno njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po določilu 390. člena ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Najprej je ugotoviti, da izpodbijanje dokazne ocene in dejanskih ugotovitev nižjih sodišč v revizijskem postopku ni več dovoljeno. Zato je revizijsko sodišče po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano na naslednje ugotovitve: - da sta pravdni stranki sklenili ustno pogodbo o delu, s katero se je tožnik obvezal izdelati troje vrat, izvršiti popravilo v drvarnici in vrtnega plotu ter izdelati korito; - da je tožnik za navedeno delo, razen za izdelavo korit, po opravljeni izmeri povedal, da bo vse delo stalo 100.000,00 tolarjev; - da je tožnik opravil vse delo v januarju 1994; - da je toženka obročno odplačala tožniku 120.000,00 tolarjev; in

- da je tožnik šele v juliju 1994 toženki izstavil račun za 201.000,00 tolarjev.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili tista določila ZOR, ki urejajo pogodbo o delu. Pravdni stranki sta se nedvomno dogovorili, da bo tožnik izdelal oziroma popravil določene stvari, toženka pa se je kot naročnica zavezala, da mu bo za to plačala. Plačilo sta določili potem, ko je tožnik opravil izmere, torej je šlo za pogodbeno dogovorjeno ceno. Ker tožnik ni niti dokazoval, niti dokazal, da je med delom prišlo do neogibne prekoračitve cene in da je to predočil naročnici, je po določilu tretjega odstavka 624. člena ZOR izgubil terjatev zaradi morebitnih večjih stroškov od tistih, ki jih je predvidel ob sklenitvi ustne pogodbe o delu.

Tako se izkaže, da revizijski razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere mora sodišče po določilu 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je vrhovno sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi določila 393. člena ZPP.

Ker revizija ni utemeljena, je bilo treba po določilu prvega odstavka 166. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP zavrniti tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov.