Jedro

Za stvari, ki jih pacient izroči v hrambo bolnišnici, velja četrti odstavek 741. člena OZ, po katerem bolnišnica dolguje popolno odškodnino; enako velja, če je škoda nastala po krivdi bolnišnice ali po krivdi osebe, za katero odgovarja. Prva toženka bi torej morala dokazati, da je pri prevzemu, hrambi in izročitvi tožnikovih stvari ravnala dovolj skrbno, da škoda ne bi mogla nastati. Odškodninske odgovornosti bi se lahko razbremenila le, če bi dokazala, da je škoda nastala zaradi okoliščin, ki jih ni mogla preprečiti, jih odpraviti ali se jim izogniti. Doslej prepričljivih trditev in dokazov o tem ni ponudila.

Dejstvo, da je dostop do sefa, v katerem je prva toženka hranila tožnikove stvari, vključno z njegovimi bančnimi karticami, imelo kar trinajst oseb, vzbuja resne pomisleke o tem, da je prva toženka zadostila zahtevani skrbnosti pri hrambi pacientovih stvari. Kako je nadzorovala dostop do sefa, ni pojasnila. Za povrh ni poskrbela niti za natančen popis pacientovih stvari, predvsem dokumentov, ki jih je prevzela v hrambo.

Tudi če bi se izkazalo, da je tožnik morebiti prepozno priglasil, da je njegova bančna kartica izginila, pa bi po 743. členu OZ obdržal pravico do odškodnine, le da bi zaradi prevalitve dokaznega bremena moral sam dokazati, da je škoda nastala po krivdi prve toženke ali osebe, za katero ona odgovarja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni nerazdelno plačati tožniku 15.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2014 dalje. Tožniku pa je naložilo, da mora drugi toženki povrniti 47,66 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je bila njegova bančna kartica odtujena, medtem ko je bila shranjena v sefu pri prvi toženki. Ta očitno ni ravnala dovolj skrbno, saj iz izpovedi priče A. A. izhaja, da ima dostop do zaklenjenega sefa na oddelku, kjer je bil tožnik hospitaliziran, vsaj trinajst oseb. Katerakoli od njih je lahko odtujila tožnikovo bančno kartico. Če bi prva toženka res ravnala dovolj skrbno, bi gotovo uredila pravila dostopa do sefa drugače, tako pa je očitno ravnala protipravno. Tožnik med hospitalizacijo ni mogel vplivati na to, kaj se dogaja z njegovimi osebnimi stvarmi, ki so bile shranjene pri prvi toženki. Če bi se zavedal, da pogreša kartico, bi takoj ukrepal, vendar se še skoraj dva meseca po možganski kapi marsičesa ni spomnil. Gotovo pa v denarnici ni imel PIN kode, saj je denar vedno dvigoval v matični banki in nikoli na bankomatu. Ni res, da je tožnik priči A. A. priznal, da je s seboj v denarnici nosil PIN kodo. Priča je kot glavna sestra oddelka odgovorna za svoje zaposlene, zato gotovo ni brez interesa za izid pravde. Tudi če bi bila PIN koda res v denarnici poleg bančne kartice, ne bi moglo priti do njene zlorabe, če ne bi bila odtujena iz sefa, ki je pod nadzorom prve toženke. Izpodbijana sodba odstopa od ustaljene sodne prakse, po kateri je hotel odgovoren celo za škodo, ki nastane gostu na zunanjem parkirišču. Ko gre za varovanje osebnih predmetov pacientov, ki niso pri zavesti oziroma se zaradi poškodb ali bolezni ne zavedajo okolice, bi moral veljati najvišji možni standard skrbnosti. Povsem nelogično je, da naj bi bil za krajo odgovoren sam tožnik, kljub temu, da je bila njegova bančna kartica deponirana v sefu prve toženke.

3. Odgovora na pritožbo ni bilo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožniku odreklo zahtevano odškodnino, češ da prvi toženki ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja s tožnikovimi osebnimi stvarmi, nadalje, da je tožnik sam kriv za nastalo škodo, in še, da je zgrešil pasivno legitimacijo.

6. Po presoji pritožbenega sodišča so navedeni zaključki materialnopravno zmotni. Vprašljiva je namreč teza, na katero meri izpodbijana sodba, da naj bi do odtujitve tožnikove bančne kartice prišlo (šele) na Psihiatrični kliniki, kamor je prva toženka 13. 11. 2012 poslala tožnikove stvari, ki jih je prej hranila v svojem sefu. Nepooblaščeni dvigi s tožnikovega računa so se res začeli šele tega dne, kar pomeni, da je bila tožnikova bančna kartica odtujena najpozneje 13. 11. 2012, vendar pa ni nobenega zanesljivega dokaza, da je priča B. B., ki je opravil prevoz tožnikovih stvari, pri prvi toženki prevzel tudi tožnikovo (zlato) bančno kartico. Za takšno sklepanje ne zadošča izpoved prič A. A. in B. B. o tem, kakšen je običajen postopek s pacientovimi stvarmi. Še manj se je mogoče opreti na zapis v sestrskem poročilu, ki za 13. 11. 2012 navaja, da so bile reševalcu med drugim izročene „kartice“, ne da bi bile te natančneje opisane oziroma opredeljene po vrsti. Splošno je namreč znano, da se s tem izrazom poleg bančnih kartic označujejo tudi različne vozovnice, trgovske, članske kartice in podobno. Samo iz zapisa v sestrskem poročilu pač ni mogoče sklepati, da je imela (neidentificirana) oseba, ki je zapisala navedeni zaznamek v sestrsko poročilo, v mislih prav tožnikovo osebno izkaznico in dve bančni kartici (zlato in srebrno), ki ju je tožnik po ugotovitvi izpodbijane sodbe izročil prvi toženki v hrambo, ko je prišel na zdravljenje.

7. Poleg tega je sodišče prve stopnje svojo presojo napačno oprlo na tretji odstavek 741. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ta namreč v povezavi s 746. členom OZ določa, kdaj je izključena (po višini omejena) odgovornost bolnišnice za stvari, ki jih pacient prinese s seboj in jih ima med bivanjem v bolnišnici pri sebi. Za stvari, ki jih pacient izroči v hrambo bolnišnici, pa velja četrti odstavek 741. člena OZ (v zvezi s prvim odstavkom 742. člena OZ), po katerem bolnišnica dolguje popolno odškodnino; enako velja, če je škoda nastala po krivdi bolnišnice ali po krivdi osebe, za katero odgovarja. Prva toženka bi torej morala dokazati, da je pri prevzemu, hrambi in izročitvi tožnikovih stvari ravnala dovolj skrbno, da škoda ne bi mogla nastati. Odškodninske odgovornosti bi se lahko razbremenila le, če bi dokazala, da je škoda nastala zaradi okoliščin, ki jih ni mogla preprečiti, jih odpraviti ali se jim izogniti (246. člen OZ). Doslej prepričljivih trditev in dokazov o tem ni ponudila.

8. Dejstvo, da je dostop do sefa, v katerem je prva toženka hranila tožnikove stvari, vključno z njegovimi bančnimi karticami, imelo kar trinajst oseb, vzbuja resne pomisleke o tem, da je prva toženka zadostila zahtevani skrbnosti pri hrambi pacientovih stvari. Kako je nadzorovala dostop do sefa, ni pojasnila. Za povrh ni poskrbela niti za natančen popis pacientovih stvari, predvsem dokumentov, ki jih je prevzela v hrambo.

9. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da ima prva toženka opravka tudi s takšnimi pacienti, ki zaradi narave svoje bolezni niso sposobni skrbeti zase in za svoje stvari. Gotovo je sicer, da bi bil obseg nastale škode lahko manjši, če bi tožnik prej ugotovil, da je bila njegova bančna kartica odtujena, vendar je glede na njegovo zdravstveno stanje vprašljivo, ali je bil tožnik to res sposoben opaziti že 16. 11. 2012, kot mu očita izpodbijana sodba. Za odgovor na to vprašanje ni nujno dokazovanje z izvedencem medicinske stroke, ampak v ta namen zadošča že zbrano dokazno gradivo. Tudi če bi se izkazalo, da je tožnik morebiti prepozno priglasil, da je njegova bančna kartica izginila, pa bi po 743. členu OZ obdržal pravico do odškodnine, le da bi zaradi prevalitve dokaznega bremena moral sam dokazati, da je škoda nastala po krivdi prve toženke ali osebe, za katero ona odgovarja.

10. Zaključek izpodbijane sodbe, da je tožnik sam kriv za nastalo škodo, je prenagljen, če že ne zmoten. Nobenega dvoma sicer ne more biti, da je tožnik očitno hranil PIN kodo poleg svoje bančne kartice, saj v nasprotnem primeru ne bi moglo priti do nepooblaščenega dviga denarnih sredstev z njegovega računa. Takšno tožnikovo ravnanje resda nasprotuje bančnim predpisom in je bilo zato protipravno, vendar pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja na vprašanje vzročne zveze. Če bi namreč prva toženka dovolj skrbno varovala tožnikove stvari, tožniku škoda ne bi mogla nastati, saj bi skrbna hramba lahko preprečila odtujitev tožnikove bančne kartice (s PIN kodo vred).

11. Sodišče prve stopnje se zaradi zmotnega materialnopravnega stališča o tem, da ni podana podlaga tožnikove odškodninske terjatve, ni ukvarjalo z njeno višino, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) razveljavilo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo glede na že izvedene dokaze lahko lažje, hitreje in nekvarno za pravico pravdnih strank do pritožbe dopolnilo dokazni postopek in nato znova odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.