Jedro

Tožnik ni bil razrešen kot ravnatelj, ampak mu je funkcija oziroma mandat prenehal po samem zakonu, ker je prenehal obstajati zavod, v katerem je opravljal funkcijo poslovodnega organa. Ker tožnik ni bil razrešen, tožena stranka ni bila dolžna postopati po določbi 59. člena ZOFVI, ki ureja postopek za razrešitev ravnatelja. Prenehanje mandata zaradi razrešitve pa tudi ni edini primer, ko delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. To lahko stori tudi v primeru, kot je konkretni, ko je tožniku mandat prenehal po samem zakonu.

Tožena stranka neutemeljeno navaja, da ni imela druge možnosti kot to, da tožnika napoti na čakanje na delo doma v času teka odpovednega roka, saj zaradi prenehanja mandata ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela ravnatelja. Kadar delavec dela ne more opravljati, hkrati pa niso izpolnjeni pogoji po določbi 138. člena ZDR-1, je delodajalec dolžan delavcu za čas, ko dela ne opravlja - pa razlogi za to niso nastali na strani delavca - izplačevati polno nadomestilo plače po določbi 137. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v V. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih mora tožena stranka povrniti tožniku, zniža s 1.181,89 EUR na 257,30 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 8. 1. 2021 (I. točka izreka). Razsodilo je, da je odredba o čakanju na delo doma z dne 6. 8. 2020 nezakonita (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača 1.053,30 EUR nadomestila plače za september, oktober in november 2020; v presežku, tj. za 3.785,36 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi in drugi odstavek III. točke izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 14. 8. 2020, reparacijski in reintegracijski tožbeni zahtevek ter zahtevek za plačilo 16.329,70 EUR odškodnine za nezakonito odločbo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 1.181,89 EUR stroškov postopka (V. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper drugi odstavek (zavrnilni del) III. točke izreka in zoper IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo določbe Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 12/1996 in nadaljnji). Tožena stranka ni spoštovala postopka razrešitve ravnatelja, ki ga ureja 59. člen ZOFVI. Če nekdo ni razrešen s funkcije ravnatelja, mu ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Kršene so bile tudi določbe ZDR-1 glede obveščanja sindikata. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je podal nepristojen organ (svet zavoda), ravnateljica tožene stranke pa je podala soglasje k odločitvi sveta. Edini pristojen organ je bila ravnateljica tožene stranke, ki bi morala tožnika pred odpovedjo povabiti na zagovor in obvestiti tožnikov sindikat. Teh navedb tožnika tožena stranka ni prerekala. Ravnateljica tožene stranke je izpovedala, da je tudi ona sprejela takšno odločitev, vendar ne glede odpovedi, ampak glede čakanja na delo doma. Tožnik se je s pogodbo o zaposlitvi dogovoril, da bo ravnatelj za mandat od 28. 11. 2016 do 28. 11. 2021 v vsakem primeru, tudi v primeru združitve šol, razen izjem, dogovorjenih s pogodbo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikove navedbe, da pogodba o pripojitvi ni bila sklenjena. Tega tožena stranka ni prerekala. Tožena stranka je dodatno zaposlovala na delovnih mestih, za katere je tožnik izpolnjeval vse pogoje. Ni preverila možnosti prezaposlitve tožnika, čeprav jo k temu zavezujejo interni predpisi. Sodišče prve stopnje je v celoti prezrlo očitek diskriminacije tožnika. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o razliki v nadomestilu plače navaja, da tožena stranka ni navedla, koliko znaša znižanje plače iz 100 % na 80 % oziroma da to znaša 1.053,30 EUR. Predložila je zgolj plačilne liste, ki so napačne in jih je tožnik na naroku prerekal. Na ta prerekanja tožena stranka ni odgovorila, čeprav je na njej dokazno breme glede prave višine plače. 3. Tožnik je naknadno vložil še dopolnitev pritožbe, v kateri je opozoril na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 85/2021. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila dopolnitev vložena po izteku pritožbenega roka1 (smiselna uporaba 352. člena ZPP). Tudi sicer njeno upoštevanje ne more spremeniti izpodbijane odločitve.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper II., prvi odstavek (ugodilni del) III. točke in V. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožniku po prenehanju mandata ni mogla več zagotavljati dela in da druge možnosti, kot da mu vroči odredbo o čakanju na delo doma, ni imela. Glede višine nadomestila plače navaja, da je bil tožniku odobren letni dopust do 21. 9. 2020 in da za ta čas izplačilo plače ni bilo nižje, kot če bi delal. Napačna je odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje bi jih moralo odmeriti le od dela, s katerim je tožnik uspel in mu ne bi smelo prisoditi vseh stroškov, ampak po uspehu. Priglaša pritožbene stroške.

5. Obe stranki v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke prerekata pritožbene navedbe in predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke kot neutemeljeno zavrne. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razen v delu, ki se nanaša na stroške postopka, je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik z Osnovno šolo A. sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 11. 2016 za določen čas, za čas trajanja mandata ravnatelja, ki je pričel teči s 1. 12. 2016. Osnovna šola A. je bila pripojena k toženi stranki, zato je prenehala obstajati in je bila s 3. 8. 2020 izbrisana iz sodnega registra. Tožena stranka je tožniku 6. 8. 2020 izdala odredbo o čakanju na delo doma in ga obvestila o prenehanju mandata. Dne 14. 8. 2020 mu je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, zoper katero je tožnik vložil pritožbo. Tožena stranka je pritožbi delno ugodila in odpoved spremenila glede trajanja odpovednega roka, v ostalem pa je tožnikovo pritožbo zavrnila.

9. Tožena stranka je razlog nesposobnosti v odpovedi utemeljila z obrazložitvijo, da je zaradi prenehanja obstoja Osnovne šole A., do katerega je prišlo zaradi pripojitve k toženi stranki, po samem zakonu prenehal mandat ravnatelja te osnovne šole, kar pomeni, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela zakonitega zastopnika oziroma ravnatelja, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožniku s pripojitvijo Osnovne šole A. k toženi stranki in posledičnim prenehanjem tega zavoda2 po samem zakonu prenehal mandat ravnatelja kot poslovodne osebe tega zavoda.3 S prenehanjem pravne osebe prenehajo tudi vsi njeni organi, saj so ti po naravi stvari vezani na njen obstoj. Prenehanje mandata pa, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, predstavlja razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), saj tožnik, ki nima več statusnopravne funkcije ravnatelja, ne izpolnjuje več zakonskih pogojev za opravljanje dela ravnatelja, zaradi česar ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Delovno razmerje s poslovodno osebo je namreč neposredno povezano in odvisno od njene statusnopravne funkcije. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo določbe ZOFVI, konkretno določbe, ki urejajo postopek razrešitve ravnatelja, in da bi mu bila pogodba o zaposlitvi lahko odpovedana iz razloga nesposobnosti le, če bi bil razrešen s funkcije ravnatelja. To ne drži. Tožnik ni bil razrešen kot ravnatelj, ampak mu je funkcija oziroma mandat prenehal po samem zakonu, ker je prenehal obstajati zavod, v katerem je opravljal funkcijo poslovodnega organa. Ker tožnik ni bil razrešen, tožena stranka ni bila dolžna postopati po določbi 59. člena ZOFVI, ki ureja postopek za razrešitev ravnatelja. Prenehanje mandata zaradi razrešitve pa tudi ni edini primer, ko delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. To lahko stori tudi v primeru, kot je konkretni, ko je tožniku mandat prenehal po samem zakonu.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka ni spoštovala določb ZDR-1 o obveščanju sindikata v postopku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje nevključitev sindikata v postopek odpovedi izpostavljal zgolj kot posledico nezagotovljenega zagovora. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da mu tožena stranka glede na naravo odpovednega razloga ni bila dolžna omogočiti zagovora pred odpovedjo. Pri tem se sodišče pravilno sklicuje na ustaljeno sodno prakso, da je v primerih, ko je odpoved iz razloga nesposobnosti posledica predhodnega prenehanja mandata, zaradi katerega delavec ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, od delodajalca neupravičeno pričakovati, da takšnemu delavcu omogoči zagovor (drugi odstavek 85. člena ZDR-1). Delavec namreč z zagovorom ne bi mogel vplivati na delodajalčevo odločitev in zagovor ničesar ne bi mogel spremeniti.4 Ne drži niti pritožbena navedba, da tožena stranka ni prerekala tožnikovih navedb, da bi ga morala pred odpovedjo povabiti na zagovor in obvestiti tožnikov sindikat. To je tožena stranka storila že v odgovoru na tožbo.

12. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pristojna oseba. Glede na to, da sta odpoved podpisali predsednica sveta zavoda tožene stranke, ki je pristojen za zastopanje javne šole kot delodajalca nasproti ravnatelju,5 in ravnateljica tožene stranke kot njena zakonita zastopnica, je sodišče prve stopnje pravilno kot neutemeljen zavrnilo ugovor, da je bila odpoved podana s strani nepristojne osebe. Ker je odpoved podpisana (tudi) s strani ravnateljice tožene stranke, je neutemeljena tožnikova pritožbena navedba, da ona te odločitve ni sprejela. To je nenazadnje potrdila tudi v svoji izpovedi, in sicer tako glede izdane odredbe o čakanju na delo doma kot tudi glede same odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljen je tožnikov pritožbeni ugovor, da tožena stranka ni trdila, da je odpoved podala pristojna oseba, saj je konkretne in jasne navedbe o tem podala že v odgovoru na tožbo. Tožnik v pritožbi v tem delu uveljavlja še kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker pa tega pritožbenega očitka ne obrazloži, ga pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

13. Ne drži tožnikova pritožbena navedba, da se je s toženo stranko dogovoril, da bo ravnatelj za mandat od 28. 11. 2016 do 28. 11. 2021 v vsakem primeru (tudi v primeru združitve šol), razen v primeru nastopa enega od taksativno naštetih razlogov za razrešitev ravnatelja. Tožnik in Osnovna šola A. sta v pogodbi o zaposlitvi opredelila, v katerih primerih se tožnika razreši pred potekom mandata, vendar pa se nista dogovorila, da bi tožniku funkcija lahko prenehala le zaradi razrešitve oziroma da bi tožnik funkcijo ohranil tudi v primeru združitve šol. Navedbe tožnika o obstoju takšnega dogovora je tožena stranka prerekala v pripravljalni vlogi z dne 26. 8. 2021, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, v katerih trdi nasprotno. Neutemeljena (in za ta spor tudi povsem nebistvena) je še pritožbena navedba, da bi morala biti sklenjena pogodba o pripojitvi. V primeru združitve zavodov namreč ni mogoče smiselno uporabiti določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadaljnji) o sestavi pogodbe in poročil o pripojitvi, saj namen sestave teh ni v skladu z bistvenimi značilnostmi zavodov.6

14. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je tožena stranka dodatno zaposlovala na delovnih mestih, za kateri je izpolnjeval vse pogoje (izpostavlja pomočnika ravnatelja in učitelja matematike). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ZDR-1 ne določa več obveznosti delodajalca, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti preveri, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo.7 Samo dejstvo, da je tožena stranka v času odpovedi tožniku zaposlovala nove delavce, ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Pritožbena navedba, da je bila tožena stranka dolžna "po internih predpisih" preveriti možnost zaposlitve tožnika, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje prezrlo očitek kršitve prepovedi diskriminacije tožnika in da je ta podana, pri čemer opozarja na svojo izpoved. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnik v navedbah ni opredelil nobene osebne okoliščine, ki bi bila razlog za neenako obravnavo, zato ni opravičil domneve kršitve prepovedi diskriminacije iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Tudi sicer je neutemeljeno izpostavljal, da je bil neenako obravnavan v primerjavi z ravnateljico tožene stranke, saj nista bila v enakem položaju – le tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto ravnatelja šole, ki je zaradi pripojitve prenehala obstajati.

16. Glede na vse zgoraj navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, posledično pa tudi odločitev o zavrnitvi reintegracijskega, reparacijskega in odškodninskega tožbenega zahtevka. Pavšalna odškodnina je v skladu s 75. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/1994 in nadaljnji) namreč utemeljena le, če je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način, tožnik pa posebnih pritožbenih ugovorov zoper to odločitev sodišča prve stopnje v pritožbi niti ne uveljavlja.

17. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odredbe o čakanju na delo doma z dne 6. 8. 2020 z utemeljitvijo, da je bila tožniku podana odpoved iz razloga nesposobnosti in ne iz poslovnega razloga. S takšno presojo se pritožbeno sodišče strinja. Podlago za napotitev na čakanje na delo doma daje delodajalcu 138. člen ZDR-1, na katerega se sklicuje tudi izpodbijana odredba. Navedeni člen, ki je naslovljen kot "začasna nezmožnost zagotavljanja dela iz poslovnega razloga" v prvem odstavku določa, da če delodajalec začasno, vendar najdlje za čas šestih mesecev v posameznem koledarskem letu, ne more zagotavljati dela delavcem, lahko z namenom ohranitve zaposlitve napoti delavca na čakanje na delo doma. Da je napotitev na čakanje na delo doma mogoča le v primeru poslovnega razloga, izhaja tako iz naslova citiranega člena kot tudi iz njegove vsebine, saj govori o začasni nezmožnosti zagotavljanja dela in o namenu ohranitve zaposlitve.8 V konkretnem primeru je bila tožniku podana odpoved iz razloga nesposobnosti, torej pogoji za napotitev na čakanje na delo doma v smislu citirane določbe ZDR-1 niso bili izpolnjeni. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno navaja, da ni imela druge možnosti kot to, da tožnika napoti na čakanje na delo doma v času teka odpovednega roka, saj zaradi prenehanja mandata ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela ravnatelja. Kadar delavec dela ne more opravljati, hkrati pa niso izpolnjeni pogoji po določbi 138. člena ZDR-1, je delodajalec dolžan delavcu za čas, ko dela ne opravlja - pa razlogi za to niso nastali na strani delavca - izplačevati polno nadomestilo plače po določbi 137. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru tako pravilno odločilo, da je izpodbijana odredba nezakonita in da tožena stranka ni imela podlage za izplačevanje 80 % nadomestila plače po drugem odstavku 138. člena ZDR-1. 18. Pravilna je tudi odločitev o višini zahtevka za izplačilo razlike v nadomestilu plače za mesece september, oktober in november 2020, zoper katero se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi tožena stranka morala opredeliti, koliko znaša znižanje plače tožnika. Ravno nasprotno, tožnik je bil tisti, ki je bil dolžan trditi in dokazati to znižanje. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o višini zahtevka pravilno oprlo na obračune plače za navedene mesece (B16), ki jih je predložila tožena stranka. Ni mogoče slediti tožnikovi pritožbeni navedbi, da je te obračune prerekal kot napačne na naroku za glavno obravnavo 16. 9. 2021, saj iz zapisnika naroka tovrstni ugovori niso razvidni. Prav tako v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, da je na obračunu za oktober 2020 napačno obračunan t. i. covid dodatek, zato teh pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne drži niti pritožbena navedba tožnika, da tožena stranka ni ugovarjala višini tega zahtevka, saj je navedbe v tej smeri podala v pripravljalni vlogi z dne 26. 8. 2021. Tožena stranka pa v zvezi s to odločitvijo v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil tožnik do 21. 9. 2020 na dopustu in da je za ta čas dobil obračunano plačo v enaki višini, kot če bi delal. Sodišče prve stopnje je to dejstvo upoštevalo, saj je izhajalo iz obračuna plače za september 2020, na katerem je 80 % nadomestilo obračunano le za 24 delovnih ur, in tako tožniku pravilno prisodilo razliko do polnega nadomestila le za ta del meseca.

19. Utemeljeno pa tožena stranka nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je obseg priznanih stroškov tožnika sicer pravilno odmerilo glede na višino zahtevane (in ne prisojene) razlike v nadomestilu plače. Prav tako je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka le v zvezi s tem tožbenim zahtevkom. Vendar pa pri odločitvi o obsegu priznanih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, zmotno ni upoštevalo tožnikovega uspeha. Sodišče prve stopnje je toženi stranki iz naslova razlike v nadomestilu plače naložilo plačilo 1.053,30 EUR, zahtevek v višini 3.785,36 EUR pa je zavrnilo, kar predstavlja 21,77 % uspeh tožnika in s tem v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP podlago zgolj za delno, ne pa celotno povračilo stroškov s strani tožene stranke. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obseg priznanih stroškov pooblaščenca skupaj z DDV in prevoznimi stroški pravilno odmerilo na 1.181,89 EUR.9 Ob upoštevanju tožnikovega uspeha je tožena stranka, ki stroškov ni priglasila, tožniku dolžna povrniti 257,30 EUR stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo v odločitvi o stroških postopka (5. alineja 358. člena ZPP).

20. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ugotovilo je namreč, da ne obstojijo niti s pritožbama uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

21. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer stroške pritožbe zato, ker je z njo uspela le v sorazmerno majhnem delu stranske terjatve (tretji odstavek 154. člena ZPP), stroške odgovora na pritožbo pa zato, ker delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije sam svoje stroške postopka ne glede na uspeh (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) oziroma ker odgovor na pritožbo tudi sicer ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP).

1 15-dnevni rok za pritožbo zoper sodbo v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja (dopolnitev pritožbe se nanaša le na ta del sodbe) se je iztekel 21. 2. 2022, dopolnitev pritožbe pa je bila vložena 24. 3. 2022. 2 V skladu s prvim odstavkom 54. člena Zakona o zavodih (ZZ; Ur. l. RS, št. 12/1991 in nadaljnji) zavod med drugim preneha s pripojitvijo k drugemu zavodu. 3 V skladu s prvim odstavkom 49. člena ZOFVI je ravnatelj poslovodni organ šole. 4 Glej odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 114/2014, VIII Ips 132/2017 idr. 5 V skladu s 48. členom ZOFVI svet javne šole imenuje in razrešuje ravnatelja, zato je ob smiselni uporabi tretjega odstavka 20. člena ZDR-1 pristojen tudi za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo. 6 Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cpg 584/2020. 7 Takšno obveznost je vseboval prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki pa od 12. 4. 2013 ne velja več. 8 Enako K. Kresal Šoltes v Zakonu o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, leto 2022, komentar k 138. členu, str. 848. 9 Pri tem je sicer napačno izhajalo iz 3. alineje 1b točke tarifne številke 15 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji), namesto iz 1a točke tarifne številke 15, saj je zahtevek za plačilo razlike v nadomestilu plače dajatveni zahtevek. Ker pa vrednost storitve za tožbo v obeh primerih znaša 300 točk, navedeno na pravilnost odločitve ne vpliva.