Jedro

Po določilu 1. odstavka 200. člena mora povzročitelj škode povrniti oškodovancu pravično denarno odškodnino. Pravni standard "pravična denarna odškodnina" razčlenjuje 2. odstavek istega člena, ki nalaga sodišču, da pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pri čemer mora paziti, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom odškodnine. Glede na tako materialno- pravno podlago zaključuje revizijsko sodišče, da je bila tožniku priznana previsoka odškodnina za vse tri oblike napremoženjske škode. Upoštevaje spredaj navedene razloge in vse pravno upoštevne okolnosti na strani tožnika in ki so bile ugotovljene v postopkih na prvi in drugi stopnji, je po presoji revizijskega sodišča pravična denarna odškodnina za telesne bolečine 100.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 100.000,00 SIT in za strah 25.000,00 SIT, to je skupaj 225.000,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi. S tako odmerjeno odškodnino so bile pri vsaki od obravnavanih oblik škode upoštevane vse pravno pomembne okoliščine ter je zato utemeljena le takšna odškodnina in ne višja, ki je bila priznana v postopkih na prvi in drugi stopnji.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v točki I. izreka ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 225.000,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi od 21.12.1993 dalje do plačila v 15 dneh, medtem ko se višji tožbeni zahtevek tožnika zavrne. Tožnik pa je dolžan povrniti tožencu stroške postopka prve stopnje 67.322,00 SIT v 15 dneh.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika C. K. zoper toženca B. L. in slednjemu naložilo, da mora plačati tožniku 450.000,00 SIT odškodnine z obrestmi, tožnik pa je bil obsojen na plačilo stroškov navedenega toženca v višina 23.834,00 SIT. Z isto sodbo je odločalo tudi o tožbenem zahtevku F. L., to je očeta prvega toženca zoper C. K. in navedeni odškodninski zahtevek zavrnilo, ker je zaključilo, da F. L. ni dokazal, da bi ga poškodoval C. K. Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah vseh treh pravdnih strank ter s sodbo zavrnilo pritožbi C.K. in B. L. zoper obsodilni del sodbe, ugodilo pa je pritožbi F. L. ter zato razveljavilo odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka navedenega tožnika.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec B. L. iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagal, da naj se pobijana sodba razveljavi. Meni, da je odškodnina odmerjena v previsokem znesku, odškodnina za prizadetost živca pa sploh ni utemeljena, ker te posledice niso dokazljive. Sodišče ni dalo dokazne ocene o sokrivdi tožnika in se je sklicevalo zgolj na kazenski spis. Sodba je zato sama s seboj v nasprotju. Mnenje izvedenca nevrologa dokazuje namreč ravno obratno, kot pa to ocenjuje sodišče. Težave zaradi posledic poškodbe živca so rezultat zgolj prve in ne obravnavane poškodbe. Sodišče je zato napačno uporabilo materialno pravo ter je znesek 450.000,00 SIT za lahko telesno poškodbo odločno previsok. Celotno situacijo pa je tudi izzval tožnik in zato je sam soodgovoren za polovico škode.

Na vročeno revizijo tožnik ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Predmet revizijskega postopka je zgolj odločitev o odškodninskem zahtevku tožnika C. K., ki ga je postavil zoper toženca B. L. Glede tega dela spora sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da sta spor s tožnikom začela toženec in njegov oče, da je bilo v kazenskem postopku pravnomočno ugotovljeno, da je toženec lahko telesno poškodoval tožnika in da toženec med pravdnim postopkom ni uspel dokazati drugačen potek škodnega dogodka, kot je bilo ugotovljeno med kazenskim postopkom ter sta zato zaključili, da je toženec izključno odgovoren tožniku za sporno škodo. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč (3. odstavek 385. člena ZPP). Ugotovljeno dejansko stanje o odškodninski podlagi spora pa je po presoji revizijskega sodišča utemeljevalo zaključek, da je toženec izključno odgovoren tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi fizičnega napada toženca dne 28.7.1986. Razlogi sodišč prve in druge stopnje, ki so vsebovani v sodbah obeh nižjih sodišč o odškodninski podlagi spora, so po presoji revizijskega sodišča medsebojno skladni in zadosti izčrpni, tako da sta obe sodbi razumljivi in nimata pomanjkljivosti kot to očita revizija.

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je toženec poškodoval tožnika z motiko in mu pri tem povzročil 2 cm dolgo raztrganino na levem licu, odrgnino na čelu in podplutbo na desni gornji okončini. Telesne bolečine je trpel do 14 dni, da se je med napadom ustrašil in da se je stanje že pred tem prizadetega levega podočesnega živca, ki je bilo ocenjeno na 3 % zmanjšanje življenjske aktivnosti, poslabšalo zaradi toženčevega ravnanja za cca 30 %.

Glede na take ugotovitve je bila odškodnina za telesne bolečine v višini 250.000,00 SIT, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti v višini 150.000,00 SIT in za strah v višini 50.000,00 SIT ali skupaj 450.000,00 SIT odmerjena previsoko, kar kaže na zmotno uporabo določb 1. in 2. odstavka 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej: ZOR). Po določilu 1. odstavka 200. člena mora povzročitelj škode povrniti oškodovancu pravično denarno odškodnino. Pravni standard "pravična denarna odškodnina" razčlenjuje 2. odstavek istega člena, ki nalaga sodišču, da pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pri čemer mora paziti, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom odškodnine. Glede na tako materialnopravno podlago zaključuje revizijsko sodišče, da je bila tožniku priznana previsoka odškodnina za vse tri oblike napremoženjske škode. Upoštevaje spredaj navedene razloge in vse pravno upoštevne okolnosti na strani tožnika in ki so bile ugotovljene v postopkih na prvi in drugi stopnji, je po presoji revizijskega sodišča pravična denarna odškodnina za telesne bolečine 100.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 100.000,00 SIT in za strah 25.000,00 SIT, to je skupaj 225.000,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi. S tako odmerjeno odškodnino so bile pri vsaki od obravnavanih oblik škode upoštevane vse pravno pomembne okoliščine ter je zato utemeljena le takšna odškodnina in ne višja, ki je bila priznana v postopkih na prvi in drugi stopnji. V skladu z navedenemi razlogi je revizijsko sodišče delno spremenilo pritožbeno odločitev sodišča druge stopnje, znižalo toženčevo odškodninsko obveznost na 225.000,00 SIT z obrestmi, višji zahtevek tožnika pa zavrnilo kot neutemeljen. Ta odločitev temelji na določilu 1. odstavka 395. člena ZPP.

Ker je revizijsko sodišče spremenilo odločbo o glavni stvari, je moralo spremeniti tudi stroškovno odločbo sodišča druge stopnje, ker se je spremenil uspeh pravdnih strank v postopku. Glede na spremenjeno odločitev je tožnik uspel v sporu le z 18 %, toženec pa z 82 %. Ob takem uspehu gre tožniku od 142.442,00 SIT le 25.640 SIT stroškov, tožencu pa od 113.369,00 SIT v višini 92.962,00 SIT. Po medsebojnem možnem pobotu je tožnik dolžan povrniti tožencu nepobotano razliko na stroških postopka prve stopnje 67.322,00 SIT. Ta odločitev temelji na 2. odstavku 166. in 154. člena ZPP. Odločanje o stroških pritožbenega in revizijskega postopka pa je odpadlo, ker teh toženec ni prijavil.