Jedro

Ker tožeča stranka ni izpolnila naložene ji obveznosti, je upravni organ postopal v skladu z 286. členom ZUP/86, ko je nadaljeval postopek izvršitve z izdajo sklepa o izterjavi denarne kazni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 28.8.2000, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper sklep Agencije RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij o izterjavi denarne kazni z dne 29.10.1999. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ tožeči stranki po uradni dolžnosti naložil plačilo denarne kazni v znesku 50.000,00 SIT, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo z dne 18.10.1999. Nadalje je tudi odločil, da v primeru, če tožena stranka denarne kazni ne bo plačala, bo denarno kazen v znesku 50.000,00 SIT izvršila Agencija RS za plačilni promet, podružnica MS (2. točka izreka in določil novo denarno kazen v znesku 100.000,00 SIT kot prisilni ukrep, če bo tožena stranka v nasprotju z naloženo obveznostjo onemogočala postopek revizije in ne bo predložila zahtevane dokumentacije (3. točka izreka).

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na podatke iz sodnega spisa, št. U 278/2000, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, v kateri je prvostopni upravni organ v upravnem izvršilnem postopku izdal sklep o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo z dne 18.10.1999, ker tožeča stranka v postopku revizije lastninskega preoblikovanja podjetja ni izpolnila naloženih obveznosti. Glede na to, da tožeča stranka naložene obveznosti iz citiranega sklepa z dne 18.10.1999 v postavljenem roku ni izpolnila, te ugotovitve pa tožeča stranka ne izpodbija, saj tako v pritožbi, kot v tožbi navaja le razloge, zakaj zahtevane poslovne dokumentacije ni dolžna predložiti, je izterjava denarne kazni na podlagi 2. odstavka 286. člena ZUP/86 utemeljena. Tožena stranka je namreč s sklepom o izterjavi denarne kazni z dne 29.10.1999, ki je predmet tega upravnega spora ugotovila, da tožeča stranka svoje obveznosti ni izpolnila, zato ji je naložila, da v dveh dneh po vročitvi tega sklepa v korist proračuna RS, plača denarno kazen, kot je bila zagrožena s sklepom z dne 18.10.1999, v znesku 50.000,00 SIT. Hkrati pa je bila tožeči stranki zagrožena nova, višja denarna kazen, če bo še nadalje onemogočala postopek revizije, kar je prav tako v skladu s citirano določbo ZUP.

Tožeča stranka zoper odločbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve ustavne pravice enakega varstva pravic. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne more uspeti s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na postopek revidiranja. Zanjo je takšno stališče nesprejemljivo in pomeni tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic. Sklicuje se na Zakon o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO), ki v 2. členu določa, da je zaključek lastninjenja po tem zakonu prehod družbenega kapitala v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe s sočasnim preoblikovanjem v kapitalsko družbo, kolikor ta v času prehoda družbenega kapitala še ni organiziran kot kapitalska družba. Ta prenos je bil izveden dne 15.5.1995 in je Okrožno sodišče v Murski Soboti s sklepom z dne 28.8.1995 to dejstvo tudi vpisalo v sodni register. SRD je čisto normalna delniška družba, ki posluje v skladu z določili Zakona o gospodarskih družbah. Tako ta družba ne razpolaga z nobenim družbenim premoženjem, ampak s svojim premoženjem, ki ga je pridobila v postopkih lastninjenja podjetij. Zato se revizija po vpisu znanih lastnikov v sodni register 28.8.1995, več ne more izvajati. Če revizija po vpisu znanih lastnikov v sodni register ni več dovoljena, je tudi ni mogoče kaznovati za nespoštovanje sklepa, da mora predložiti dokumente potrebne za revizijo za čas po 28.8.1995. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in v zadevi samo odloči tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po Zakonu o ukinitvi Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij (ZUARLPP) je agencija prenehala s poslovanjem 31.7.2004 in s 1.8.2004 prenehala obstajati. Vse pravice in obveznosti agencije je prevzela Republika Slovenija (2. člen). V nedokončane pravde in upravne spore, v katerih nastopa agencija kot stranka v postopku, je na mesto agencije vstopilo in jih nadaljuje Državno pravobranilstvo Republike Slovenije (3. člen). Po določbah 5. člena je z uveljavitvijo tega zakona prenehal veljati Zakon o Agenciji Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, 5. odstavek 63. člena in 66. člen ZZLPPO, za postopke revizije agencije pa se je prenehal uporabljati 4. odstavek 63. člena in 3. odstavek 65. člena ZZLPPO. Glede na to, da je ZUARLPP začel veljati 24.7.2004 in ne velja za nazaj, so v 5. členu navedeni predpisi v času odločanja obeh upravnih organov in prvostopnega sodišča še veljali in je bila agencija pristojna za izdajo odločb, izpodbijanih v tem upravnem sporu.

Prvostopno sodišče je pravilno navedlo, da gre v tej zadevi za upravni izvršilni postopek, ki temelji na 286. členu ZUP/86, izvršba s prisilitvijo, po določbah katerega organ, ki opravlja izvršbo, prisili zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarnimi kaznimi, če je zavezanec dolžan kaj dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug. Organ, ki opravlja izvršbo zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil prisilno sredstvo, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če dani rok preteče brez uspeha, se prisilno sredstvo, s katerim mu je organ zagrozil takoj uporabi, obenem pa mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novim strožjim ukrepom (2.odstavek 286. člena). Ker tožeča stranka ni izpolnila naložene ji obveznosti, je upravni organ postopal v skladu z 286. členom ZUP/86, ko je nadaljeval postopek izvršitve z izdajo sklepa o izterjavi denarne kazni z dne 29.10.1999, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu.

Ugovori, ki jih tožeča stranka ponavlja v pritožbi in jih je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi se nanašajo na postopek revidiranja lastninskega preoblikovanja pri tožeči stranki, kar pa ni predmet tega postopka in tega upravnega spora.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.