Jedro

Toženec bi bil svoje obveznosti prost zgolj v primeru, ko bi uspel dokazati, da je od pogodbe odstopil. V vsakem primeru pa bi imela stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve oziroma nadomestitve tistega, kar je dala, po pravilih o neupravičeni pridobitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani 0009 I 2003/04167 z dne 28. 3. 2003 v 1. točki izreka za znesek v višini 234,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve izvršilnega predloga dalje do plačila, v 3. točki pa za znesek izvršilnih stroškov v višini 73,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je tožena stranka dolžna plačati od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka. Glede preostanka je naveden izvršilni sklep v 3. točki izreka razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede na uspeh tožeče strank v postopku je toženi naložilo povrnitev celotnih priznanih stroškov tožeče stranke s pripadki.

Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da se izreka ne da preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka Ponavlja način podpisa sporne pogodbe in poudarja, da je bilo med strankama izrecno dogovorjeno, da bo tožena stranka v roku približno 30 dni prejela internetni signal in bo prevzela tudi strošek plačila TV signala (ker je bil prevzem TV signala pač pogoj tožeče stranke) – da bo torej takrat, ko bo internet storitev mogoča, prevzela tudi stroške kabelske televizije. Sodišču prve stopnje očita, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo, iz katerega pogodbenega določila črpa zaključek, da predmet sklenjene pogodbe ni bil nujno tudi internet, niti ne pove, na kateri dokaz takšno svojo bistveno ugotovitev opira. Nadalje sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj šteje, da je tožeča stranka svojo obveznost po pogodbi pravilno izpolnila, čeprav tudi tožeča stranka zatrjuje zgolj distribucijo TV signala in tudi drugih kabelskih in distribucijskih storitev iz splošnih pogojev, kar sta se stranki dogovorili v 8. členu pogodbe. Meni tudi, da ni izkazano, da sta se stranki zedinili o bistvenih sestavinah pogodbe. Stroškov s pritožbo ne priglaša. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v predmetni pravdi vtoževala glavnico, za katero je trdila, da jo tožena stranka dolguje na podlagi sklenjene pogodbe oziroma podrejeno iz naslova neupravičene pridobitve. Ker vrednost spornega predmeta, ne presega vrednosti iz 1. odstavka 443. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/07, 45/08, se sme sodba, s katero je bil končan postopek v predmetnem sporu izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen ZPP). O pritožbi pa v skladu s pooblastilom iz 5. odstavka 458. člena ZPP odloča sodnik posameznik.

Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov vezano na dejstveni substrat zadeve, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšno dejstvo je tudi sklenitev pravnega posla, torej ugotovitev o soglasju strank glede vsebine njunega dogovora. Predmet le-tega je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje kabelska distribucija TV signala, kar je tožeča stranka neprerekano tudi izpolnila, tožena pa tudi po lastnih trditvah ni plačevala. Glede na navedena pravnoodločilna dejstva je zato tožnikov zahtevek na plačilo svojih storitev distribucije TV signala po pogodbi utemeljen, saj tožena stranka svojih trditev, da je od pogodbe odstopila, ni dokazala. To je tudi razlog za nerelevantnost pritožbenih navedb, ki pretežno sicer izpodbijajo na prvi stopnji ugotovljeni dejanski stan zadeve, vendar v svojem delu (primerjaj 3. alinejo pritožbe) namigujejo tudi na napačen zaključek sodišča prve stopnje o vsebini predložene pogodbe in torej smiselno na kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede na zgoraj izpostavljeno trditveno podlago pravdnih strank namreč vprašanje, ali so bile predmet pogodbe tudi druge kabelske in distribucijske storitve, ni odločilno. Četudi bi bilo temu tako, bi bil namreč toženec svoje obveznosti še vedno prost zgolj v primeru, ko bi uspel dokazati, da je od pogodbe odstopil, takšnega dokaznega bremena pa, kot že rečeno, v postopku na prvi stopnji ni zmogel (124. člen ZOR oziroma 103. člen OZ). V vsakem primeru pa bi imela tožeča stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve oziroma nadomestitve tistega, kar je dala, po pravilih o neupravičeni pridobitvi, za kar je tožeča stranka v predmetnem postopku ravno tako podala neprerekano trditveno podlago.

Ker je torej sodišče prve stopnje na ugotovljen dejstveni substrat zadeve pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).