Jedro

Dogovor o pristojnosti je samostojen dogovor (procesne) narave, ki ne deli usode pogodbe, v katero je vključen. To pomeni, da velja tudi v primeru, če pride do razveze pogodbe oziroma je ta morda neveljavna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep o zavrženju tožbe (točka I izreka) razveljavi glede zahtevka za plačilo 61.806,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2015 dalje do plačila ter glede odločitve o stroških postopka (točka II izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, ki jo je 13. 11. 2018 tožnica vložila zoper toženca. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da je tožba vložena v zadevi, v kateri je bila dogovorjena pristojnost Arbitražnega sodišča Evropske rokometne zveze (EHF FCA).

2. Tožnica zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS v zvezi s 6. členom Evropske konvencije za človekove pravice. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve, podrejeno pa njeno delno razveljavitev, to je glede zahtevka v višini 61.806,16 EUR s pripadki.

V bistvenem navaja, da je v 6. členu Pogodbe z dne 14. 7. 2014 res zapisano, da je za reševanje sporov, ki nastanejo iz te pogodbe, izključno pristojno Arbitražno razsodišče Evropske rokometne zveze, vendar pa se ta pogodba nanaša zgolj na zahtevek za plačilo 18.402 EUR s pripadki, ne pa tudi na zahtevek za plačilo preostalega dolga, to je zneska 23.000,00 EUR (iz naslova plače) in zneska 38.806,16 EUR (iz naslova davčnih obveznosti, tožnici odtegnjenih z računa po 14. 7. 2014). Ta del zahtevka ima podlago v Pogodbi o igranju, ki jo je tožnica podpisala s tožencem za obdobje od 1. 7. 2012 do 30. 6. 2014, v 11. členu te pogodbe pa je določeno, da je za vse spore stvarno pristojno sodišče po sedežu kluba, to je toženca. Navedba sodišča v prvi točki sklepa, da cela tožba temelji na Pogodbi z dne 14. 7. 2014, je zato zmotna. Da se Pogodba z dne 14. 7. 2014 na preostanek dolga ne nanaša, ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve, odloči pa v nasprotju s tem. V tem delu sodišču očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 399. člena ZPP. Sicer pa tudi terjatev, glede katere sta pravdni stranki dogovorili roke plačila v Pogodbi z dne 14. 7. 2014, temelji na Pogodbi o igranju, zato meni, da je tudi za odločanje glede zneska 18.402,00 EUR podana stvarna pristojnost sodišča. Pogodba z dne 14. 7. 2014 je namreč nehala veljati, saj je toženec ni izpolnil. Ker je nehala veljati pogodba, je prenehal veljati tudi arbitražni sporazum.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sklep sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje v razlogih pod točko 1 zapisalo, da tožnica vtožuje obveznost po Pogodbi z dne 14. 7. 2014, pa je iz nadaljevanja obrazložitve (to je točke 3) razvidno, da je navedbe tožnice, ki se nanašajo na podlago zahtevka, pravilno razumelo in tudi pravilno povzelo. Dejstvo, da je nato na njihovi podlagi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, zmotno zaključilo, da je za celoten zahtevek izključena pristojnost sodišča, pa ne predstavlja postopkovne kršitve, pač pa zmotno uporabo materialnega prava.

6. Dogovor o pristojnosti je samostojen dogovor (procesne) narave, ki ne deli usodo pogodbe, v katero je vključen. To pomeni, da velja tudi v primeru, če pride do razveze pogodbe oziroma je ta morda neveljavna. Trditev tožnice, da je Pogodba z dne 14. 7. 2014 zaradi neizpolnitve nehala veljati, zato na odločitev, ki se nanaša na pristojnost, nima vpliva.

7. Tožnica v tem postopku zahteva plačilo zneska 80.208,16 EUR s pripadki. Od tega ima, kot pravilno opozarja v pritožbi, le zahtevek za plačilo 18.402 EUR podlago v Pogodbi z dne 14. 7. 2014. S to pogodbo se je namreč toženec (med drugim) tožnici zavezal plačati 46.000 EUR v 15-ih enakih obrokih, začenši 15. 8. 2014. Po trditvah tožnice toženec ni plačal šestih obrokov, to je skupaj 18.402,00 EUR. Plačilo tega zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2015 dalje do plačila, zato zahteva s tožbo. Ker pa sta se pravdni stranki v 6. členu Pogodbe z dne 14. 7. 2014 dogovorili, da je za reševanja sporov, ki nastanejo iz te pogodbe, izključno pristojno Arbitražno razsodišče Evropske rokometne zveze, je zaključek sodišča prve stopnje, da je sodna pristojnost izključena, pravilen. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tega dela tožbe je zato ob upoštevanju prvega odstavka 11. člena Zakona o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit), ki se uporablja tudi v primeru, ko je sedež arbitraže v tujini (glej drugi odstavek 1. člena ZArbit), pravilna, pritožba pa neutemeljena.

8. Ni pa odločitvi o zavrženju tožbe mogoče pritrditi v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 61.806,14 EUR s pripadki. Ta zahtevek se namreč nanaša na s strani tožnice zatrjevane denarne obveznosti toženca, o plačilu katerih se s Pogodbo z dne 14. 7. 2014 nista dogovorila in sta vprašanje tega dolga in njegove višine prepustila naknadnim pogajanjem in novemu dogovoru. Ker do takega dogovora ni prišlo, tožnica kot podlago temu zahtevku izpostavlja Pogodbo o igranju za čas od 1. 7. 2012 do 30. 6. 20141, Pogodbo z dne 14. 7. 2014 pa navaja le zato, ker sta v njej pogodbenika sporazumno ugotovila, da je obveznost toženca iz naslova plač sicer višja (ne le 46.000 EUR, ampak 92.000 EUR) in da tudi višina davčnih obveznosti še ni dokončno znana (13.659 EUR je bil le znesek, ki so ga slovenski organi do podpisa pogodbe že odtegnili z računa tožnice). Ker se v Pogodbi o igranju pogodbeni stranki za spore, ki izvirajo iz te pogodbe, nista dogovorili za pristojnost Arbitražnega razsodišča Evropske rokometne zveze2, tožnica utemeljeno opozarja, da je za sojenje o tem zahtevku pristojno sodišče. Odločitev sodišča, ki je tudi v tem delu zavrglo tožbo, je zato nepravilna.

9. Pritožba je glede na obrazloženo delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je delno ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP sklep o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 61.806,16 EUR s pripadki razveljavilo in vrača zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

10. Ker je bila odločitev o zavrženju tožbe delno razveljavljena in bo sodišče o delu zahtevka moralo odločati, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (to je točko II izreka), saj je ta odvisna od končnega uspeha strank v pravdi. O njih bo odločeno s končno odločbo. Enako velja za priglašene pritožbene stroške.

1 Pritožbeno sodišče opozarja, da je tožnica doslej v spis vložila zgolj nepodpisan izvod Pogodbe v angleškem jeziku (priloga A2), kar ni skladno z drugim odstavkom 226. člena ZPP. 2 Nobena od pravdnih strank tega tudi ni trdila, toženec pa v zvezi s tem delom zahtevka ugovora nepristojnosti niti ni dal.