Jedro

Neutemeljenost vznemirjanj po 42. členu ZTLR je v tem primeru očitana Podjetju za urejanje hudournikov. Pojem neutemeljenosti se zato sestoji iz materialne in formalne komponente. Materialna komponenta se nanaša na upravičenost posega v lastninsko pravico z vidika javnega interesa, formalna komponenta pa na konkretno pravno podlago - vodnogospodarsko dovoljenje. Ker je bilo ugotovljeno, da slednjega ni bilo, je sklicevanje toženke na to, da je delovala v javnem interesu, irelevantno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj vzpostavi na parc.št. 36 k.o. takšno stanje, kot je bilo pred pričetkom gradbenih del, to je zlasti zasuti jarek širine 5.30 metra in globine 1,80 metra do prejšnje širine 50 cm in globine 20 cm, odstraniti plast zemlje "mrtvice" na parc.št. 36 k.o. do globine 25 cm, navoziti na navedene parcele njivsko prst do višine 25 cm, zemljišče utrditi ter ozeleniti s travo, nadalje vzpostaviti mejo med parcelo št. 36 k.o., in to po celi dolžini na južni strani te parcele, in med parcelo št. 118 k.o. , to je nasuti nasip in napraviti prejšnjo strugo potoka s prodnatim oz. peskastim materialom na vsako stran struge nasipa do višine dveh metrov in širine treh metrov, tako da bo hudournik potok ponovno imel strugo v okviru opisanega nasipa. Sodišče je toženi stranki tudi prepovedalo vsakršno poseganje v lastninsko pravico na parc.št. 36, ki so v lasti tožečih strank, potem ko bo vzpostavljeno prejšnje stanje, zlasti pa kopanje jarkov, odstranjevanje zemlje, navažanje zemlje in drugega materiala, rušenje nasipov ipd. Toženim strankam je sodišče še naložilo, naj povrnejo tožeči stranki pravdne stroške v znesku 580.7904,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.8.2000. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje prvotožena stranka. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, sicer pa naj sodbo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik pravi, da je sodišče v ponovljenem postopku sicer izvedlo nadaljnje dokaze, vendar istih ni pravilno vrednotilo glede na okoliščino, da toženi stranki v tem postopku zastopata javni interes in koristi celotnega območja. Navaja, da je Občina Kamnik oziroma njen komite za urejanje prostora in varstvo okolja na vlogo priglasitve del Območne vodne skupnosti Ljubljanica - Stara Ljubljana izdala potrdilo z dne 14.8.1989, št. 355-4/899-5/50, iz katerega je razvidno, da je v postopku predložena situacija v k.o. v skladu z urbanističnim redom Občine Kamnik z družbenim planom Občine Kamnik za obdobje 86-90. Po mnenju pritožnika je bila tako pristojnemu organu občine dana vsa dokumentacija, to je pismeno navedeni podatki o izdelavi načrta, da je Območna vodna skupnost Ljubljanica - Sava investitor za območje potok. Pritožnik se ob utemeljevanju stališča, da je bila predložena vsa potrebna dokumentacija sklicuje predvsem na projekt IV-16/89 ter vztraja, da je bila sporna ureditev izvedena v skladu s tem projektom. Dalje naj bi sodišče ne "vrednotilo vsebine naznanil. lista št..- za odmero novozgrajenih ali rekonstruiranih cest odnosno ekspropiracije potoka potok, ki ga je izdelala D.D. in iz katerega je razvidno po katerih parcelah in v kakšnih površinah je potekala in poteka struga potoka." Pritožnik navaja, da ni nihče nasprotoval izvedbi projekta. Nadalje opozarja, da je sodišče v skladu z napotitvami višjega sodišča pravilno postavilo za izvedenstvo Vodno - gospodarski institut, ki je podal svoje mnenje in iz katerega izhaja, da je tožena stranka dela izvedla na podlagi projekta IV 16/89. V nadaljevanju pritožnik utemeljuje tudi to, zakaj je bila takšna izvedba koristna in zakaj bi bilo po drugi strani nesmislno rušenje obstoječe ureditve in vzpostavljanje prvotnega stanja. Čeprav je po mnenju pritožnika izvedensko mnenje V.R. objektivno nesprejemljivo, pa vseeno opozarja na 4. točko, iz katere izhaja, da je šlo za dela, ki so splošno koristna. V zvezi z grajo tega izvedeniškega mnenja pa se pritožba sklicuje na že podano kritiko, posebej pa navaja, da na kvaliteto kaže že izvedenčeva izjava, češ, da ne more odgovoriti na vprašanje, katera varianta bi bila primernejša, saj bi moral zadevo prej preštudirati. To naj bi kazalo na njegovo neusposobljenost. Pritožnik še vedno vztraja na svojem stališču, da je šlo pri vsem skupaj le za vzdrževalna dela, ki so bila koristna. Pritožba ni utemeljena. Pravna podlaga na katero se opira iz dejanske trditvene podlage izhajajoč tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi, je podana v 42. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR. Ta določa, da v primeru, kadar tretji neutemeljeno vznemirja lastnika (pa tudi domnevnega lastnika), in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha. Navedena določba pa s svojim abstraktnim dejanskim stanom določa obenem tudi obseg pravno relevantnih dejstev konkretnega življenskega primera, ki jih je treba ugotoviti. Ta dejstva se osredotočajo okrog treh bistvenih vprašanj: - ali je tožnik lastnik (oziroma vsaj domnevni lastnik); - ali ga je toženec v njegovi lastninski pravici motil, ne pa ga v njenem izvrševanju tudi popolnoma onemogočil oziroma mu stvari vzel; - ali je bilo to vznemirajnje neutemeljeno. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v izčrpnem dokaznem postopku ugotovilo dejansko stanje, ki sklop pravno relevantih dejstev celo znatno presega, kar pa seveda sami odločitvi in tudi sodbi ne jemlje pravilnosti in zakonitosti, marveč jo zgolj umešča v širši kontekst okoliščin življenjskega primera. V vsakem primeru pa je odločilna ugotovitev pritožbenega sodišča ta, da izodbijani sodbi ni mogoče odreči popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik zastopa sicer nekoliko drugačno stališče, saj sodbi očita vsaj nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, smiselno pa zaradi očitka zmotne uporabe materialnega prava izpostavlja tudi nepopolnost le-tega. Ti očitki so neutemeljeni iz naslednjih razlogov: V postopku pred sodiščem prve stopnje dejstva, ki se nanašajo na prva dva sklopa dejanskih vprašanj, niti niso bila sporna. Tožnici sta namreč nesporno solastnici parcele št. 36 k.o.in tožena stranka, Podjetje za urejanje hudournikov Ljubljana je nesporno izvedla dela, katerih posledica so jarek širine 5,30 metra in globine 1,80 metra, ki poteka prek navedene parcele, nadalje razgrnjena plast zemlje mrtvice, neporaščenost travniške površine na tem delu parcele in uničenje nasipa, ki je pred motilnim dejanjem potekal na meji med navedeno parcelo in parcelo št. 118 k.o.. Ta dejstva pa materialnopravno pomenijo, da je tožena stranka ( kot tretji) tožečo stranko (lastnika) vznemirjala v njeni lastninski pravici. Vsebina lastninske pravice je namreč v tem (3. člen ZTLR), da ima lastnik pravico imeti svojo stvar v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati v mejah, ki jih določa zakon. O absolutni, izključujoči naravi lastninske pravice pa pove več drugi odstavek tega člena, ki pravi, da se mora vsak vzdržati kršitve lastninske pravice drugega. To pa pomeni, da se mora vsak vzdržati takšnih dejanj, ki predstavljajo znake izvrševanja lastninske pravice, to pa so tisti trije zgoraj navedeni elementi, katerih izključno upravičenje pripada lastniku. Relativizacija lastninske pravice pa je podana tako v ustavi (tako v sedaj veljavni slovenski ustavi, kjer se odraža predvsem v določbah 33. člena - pravica do lastnine, 67. člena - način pridobivanja in uživanja, 69. člena - razlastitev in omejitev ter 71. člen - varstvo zemljišč; kot tudi nekdanji zvezni, ki je veljala v času zatrjevanega vznemirjanja : 78. - 84. člen Ustave SFRJ), kakor tudi v ZTLR, ki vsakega posega v lastninsko pravico ne enači z njeno kršitvijo. ZTLR v 4. in 5. členu določa način uresničevanja lastninske pravice, kar se naposled odraža v 42. členu ZTLR, ki daje pravico do tožbe le v primeru neutemeljenega vznemirjanja. Dejstva, od katerih je odvisen odgovor na pravno vprašanje, ali je bilo vznemirjanje s strani tožene stranke neutemeljeno ali ne, pa predstavljajo tudi srž te pravde. Vprašanje neutemeljenosti vznemirjanja je pravno vprašanje, ki ima v tem primeru dve komponenti: materialno in formalno. Materialna (vsebinska) se nanaša na vprašanje utemeljenosti posega z vidika zakonskih omejitev lastninske pravice zaradi pravic drugih pravnih subjektov in zaradi omejitev v korist javnega interesa. Formalna sestavina pa se nanaša na vprašanje zakonitosti, pravnosti materialnega akta tožene stranke. Poseg v lastninsko pravico bo z vidika 42. člena ZTLR utemeljen, negatorna tožba pa posledično neutemeljena, če bosta izpolnjena oba pogoja, formalni in materialni, z drugimi besedami: če bo ob poprejšnji ugotovitvi ustreznosti posega v lastninsko pravico izdana ustrezna pravna podlaga za sam poseg. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sicer ugotavljalo dejstva, ki se nanašajo na obe vprašanji, obe sestavini pojma neutemeljenosti. Ob tem je ugotovilo, da je bil poseg potreben in koristen, na kar se sedaj v veliki meri opira tudi pritožba prvotožene stranke. Ob izvedenčevem (izvedenec R.) odgovoru, da ne more podati odgovora na vprašanje, ali je bil ta postopek tudi najbolj ustrezna možnost, na kar se pritožnik sklicuje v okviru kritike tega mnenja, pa se obenem že pokaže, da vsebinsko ugotavljanje o ustreznosti posega sploh ni predmet negatorne pravde. Na vprašanje, ali je nek postopek ustrezen ali ne, mora biti namreč odgovorjeno že v upravnem postopku. V konkretnem primeru je to postopek za pridobitev vodnogospodarskega dovoljenja po 45. členu Zakona o vodah (Ur.list SRS št. 38/81), zoper katerega ima lastnik kot prizadeti pravni subjekt možnost pritožbe v upravnem postopku in naposled tudi pravico do sodnega varstva v upravnem sporu. Dokončna upravna odločba pa šele predstavlja pravno podlago za poseg v lastninsko pravico (formalna sestavina utemeljenosti posega), saj niti zakon niti ustava ne nudita podlage za neposreden materialni akt oblastnega organa oziroma subjekta z ustreznimi javnimi pooblastili. Četudi je torej sam poseg splošno koristen in ustrezen, s čimer se sodišče prve stopnje ni dokončno ukvarjalo in se iz zgoraj navedenih razlogov ne bo niti pritožbeno sodišče, pa je poseg še vedno neutemeljen vse dotlej, dokler zanj ni ustrezne pravne podlage, pa četudi je njegov izvajalec pravna oseba z javnimi, oblastnimi pooblastili. Temu ob rob pritožbeno sodišče dodaja, da je takšna ureditev utemeljena tudi z vidika pravnega varstva pravnih subjektov. V nasprotnem primeru bi bila namreč lastnikom odvzeta sleherna pravna zaščita, saj zoper neposredni materialni (fizični) akt ni pravnega sredstva v upravnem postopku, kar pa bi bilo v direktnem nasprotju s samimi izhodišči civiliziranega pravnega reda in pravne države ter bi dopuščalo samovoljo državih organov in organov z javnimi pooblastili. V obravnavani zadevi je tožena stranka sicer opravičevala svoj poseg v vodni režim s potrdilom, ki ga je izdala Občina Kamnik dne 14.8.1989 in s katerim je bila odobrena priglasitev del za izvedbo tekočih vzdrževalnih del potoka z ustrezno razgrnitvijo izkopane zemlje na obrežna zemljišča. Iz priglasitve del tožene stranke z dne 25.7.1989 pa je ob opisu del navedeno: čiščenje jarkov v dolžini 1470 metrov. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša, da ta upravna odločba ne le ne ustreza izvedenemu materialnemu aktu, marveč se nanaša na povsem drugo dejansko stanje, kar pomeni nadalje to, da je podan položaj, ko tožena stranka za svoj poseg ni imela nobene pravne podlage. Pritožbeno sodišče se na tem mestu niti ne spušča v nadaljnja vprašanja (različnost upravnih postopkov in aktov, ki morajo biti izdani), ki izvirajo iz razlikovanja med vzdrževalnim delom ter med posegom v vodni režim, s katerim se spreminja količina, kakovost, prostorska ali časovna razporeditev voda oziroma se spreminjajo razmere na vodnih ali priobalnih zemljiščih, saj to za obravnavno zadevo nima nikaršnega pomena več. Kar je odločilnega pomena za obravnavano zadevo, je to, da je bil poseg opravljen brez sleherne pravne podlage ter je bil zato neutemeljen. Kot je bilo povedano že zgoraj, pa ima ta ugotovitev za posledico tudi utemeljenost tožbenega zahtevka. Kolikor ni bilo na pritožbene navedbe odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) odgovorjeno že z vsemi zgornjimi razlogi, pritožbeno sodišče pojasnjuje: V spisu ni predložen noben ustrezen upravni akt, ki bi bil lahko podlaga izvedenemu posegu. Pritožbeno sklicevanje na dokumentacijo, ki naj bi bila predložena, je zato brezpredmetno. Neutemeljene so tudi navedbe, da ni nihče nasprotoval izvedbi projekta. Kot je bilo že pojasnjeno bi bilo nasprotovanje po pravni poti mogoče le, če bi bila sploh izdana odločba o delih. Ker pa te odločbe ni bilo, pa seveda tudi izvedbi nihče ne bi mogel nasprotovati. Sicer pa tudi molk lastnic tožene stranke ne bi pooblaščal za poseg v lastninsko pravico. Neutemeljena pa je naposled tudi graja dokaznega postopka. Sodišče je le-tega izvedlo v skladu s pravili Zakona o pravdnem postopku. V dokaznem postopku je med drugim izvedlo tudi dokaz z izvedencem Rotom. Njegovo delo je ocenilo kot prepričljivo in argumentirano, navedbe, da izvedenec ni strokovnjak za vode, kaj šele za hudournike, pa nima nobene vsebinske zveze z zadevo. V dokaznem postopku je bilo tudi (ne pa izključno) z njegovo pomočjo ugotovljeno, da izvedbena dela niso bila le vzdrževalne narave. Sicer pa je tudi to vprašanje, potem ko je bil položaj v vseh vidikih dokončno pojasnjen (tudi glede številk parcel, kar je bilo v prejšnjem postopku še nerazčiščeno) irelevanto, saj se je naposled izkazalo, da tožena stranka ni zgolj čistila jarkov (oziroma sploh ni počela tega, ampak nekaj popolnoma drugega), za kar je edino sploh priglasila dela. Ob celovitem upoštevanju materialnopravnih predpisov je zato sodišče prve stopnje vnovič analiziralo dejansko stanje ter odločilo enako kot že v prvotnem postopku. Očitek preuranjenosti, ki je bil glavni razveljavitveni razlog, pa je v ponovljenem postopku nedvomno odpadel. Sedaj je namreč dokončno ugotovljeno, da za poseg ni bilo pravne podlage, niti ni bila pridobljena naknadno, s čimer bi bila tožeči stranki omogočena ustrezna pravna pot za določitev najustreznejšega in tudi zakonitega posega v lastninsko pravico zaradi uresničevanja javne koristi. Šele na ta način pa bi bili (ali bodo) šele ustvarjeni pogoji po 156. členu ZOR. Ob tem pa pritožbeno sodišče, navezujoč se pri tem na razloge razveljavitvenega sklepa in kasneje postavljenega podrednega odškodninskega zahtevka, poudarja, da je za uporabo določbe 156. člena ZOR potrebno, da je poseg dovoljen (da ima torej ustrezno pravno podlago), pri čemer se pokaže tudi smoter zakonske ureditve, na podlagi katere ima v tem primeru tožeča stranka pravico do negatorne tožbe. Negatorna tožba iz 42. člena ZTLR in odškodninska tožba za škodo, ki presega običajno mero, iz 156. člena ZOR se namreč izključujeta. Ker je pritožba neutemeljena in niso podani niti nobeni drugi razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).