Jedro

Tožeča stranka je z nasprotno tožbo uspela v celoti, zato je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da je dolžna povrniti pravdne stroške, nastale tudi po nasprotni tožbi. Ker pa je bila tožeči stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč, tako za vložitev tožbe kot vložitev odgovora na nasprotno tožbo, je tožena stranka dolžna plačati priznane pravdne stroške na račun Delovnega sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pod I. točko izreka s sklepom ustavilo postopek v delu, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za november 2013 v višini 410,08 EUR, prispevke in davke ter plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano sodbo je ugotovilo, da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana 13. 1. 2014 (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za obdobje nezakonite odpovedi in do 30. 9. 2014 priznati vse pravice, ki izhajajo iz njene pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 1. 2013 in obračunati mesečne plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila, ji izplačati neto plačo v višini 783,60 EUR mesečno, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vpisati tožeči stranki delovno dobo v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (III. točka izreka) in tožečo stranko prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje Slovenije; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova dnevnic za službeno potovanje izplačati za november 2013 znesek v višini 1.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013 dalje do plačila, za december 2013 znesek v višini 1.120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2014 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi in sicer, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške za škodo v višini 1.218,75 EUR; ki jo je povzročila z nepravilnim in nestrokovnim ravnanjem, v višini 1.000,00 EUR zaradi usposabljanja; višini 600,00 EUR za povzročene dodatne stroške odhoda delavca; 500,00 EUR iz naslova dnevnic; 1.200,00 EUR iz naslova voženj; 5.000,00 iz naslova izgube dobrega imena in 350,00 EUR iz naslova stroškov za telefonske pogovore (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati na račun Delovnega sodišča v Kopru, sklic BPP št. 14/2014 iz naslova pravdnih stroškov tožeči stranki znesek v višini 1.945,90 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (VI. točka izreka).

2. Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je odločeno o pravdnih stroških (VI. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v VI. točki izreka spremeni tako, da toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.945,90 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, podrejeno pa, da sodbo v navedeni točki razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo praktično v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, v posledici navedenega pa tudi odmerilo stroške postopka v višini 1.945,90 EUR in jih naložilo toženi stranki. Iz VI. točke izreka izpodbijane sodbe pa sledi, da je tožena stranka pravdne stroške dolžna plačati na račun Delovnega sodišča v Kopru, sklicevanje na BPP št. 14/2014 in sicer v celotni odmerjeni višini 1.945,90 EUR. Navaja, da je napačna odločitev sodišča, ker bi v celoti odmerjeni stroški v višini 1.945,90 EUR morali biti izplačani v dobro tožeče stranke, ne pa na račun (in v dobro) Delovnega sodišča v Kopru, ne glede na to, da je imela tožeča stranka v predmetnem postopku odobreno brezplačno pravno pomoč. Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Ur. l. RS, št. 48/2001 in nadalj.) sicer določa, da pride terjatev stranke - upravičenke do brezplačne pravne pomoči, proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče presodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pomoči na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oz. sklepa o stroških postopka. Navedeno pomeni, da bo terjatev, do višine izplačanih iz naslova BPP prešla na Republiko Slovenijo. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške zmotno v celoti prisodilo Delovnemu sodišču v Kopru, saj bi morali biti v celoti prisojeni tožeči stranki. V konkretnem primeru je že prišlo do izplačila stroškov iz naslova BPP in sicer v skupni višini 872,60 EUR, naveden znesek je bil izplačan izvajalcu BPP in v tej višini je terjatev prešla na Republiko Slovenijo, ki jo sedaj po izplačilu lahko terja od tožeče stranke - upravičenke do BPP. Stroški iz naslova izplačane BPP so bili odmerjeni v višini 872,60 EUR, medtem ko se naj izplačajo Delovnemu sodišču v Kopru v višini 1.945,90 EUR. Glede na zakonsko cesijo glede 872,60 EUR ter med odmero v korist v višini 1.945,90 EUR bi Republiki Sloveniji pripadalo kar 2.818,50 EUR, medtem ko je imela Republika Slovenija v tem primeru z izvajalcem BPP le 872,60 EUR stroškov in le-to je znesek, ki ji lahko v konkretnem primeru pripada, sicer bo neupravičeno obogatena. Tako je izpodbijana sodba v VI. točki izreka napačna ter je potrebno celotne stroške v višini 1.945,90 EUR odmeriti v korist tožeče stranke, slednja bo nato znesek 872,60 EUR zaradi zakonite cesije po pozivu odplačala Republiki Sloveniji. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, se sme v skladu s prvim odstavkom 166. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek v glavni stvari. V konkretni zadevi je tožeča stranka izpodbijala le odločitev o stroških, zato je pri presoji utemeljenosti pritožbe pritožbeno sodišče v skladu s 366. členom ZPP smiselno uporabilo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo in je tako v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo prvostopenjsko odločitev v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 154. člena ZPP. Ker je tožeča stranka v zadevi po nasprotni tožbi uspela v celoti, je toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti pravdne stroške, nastale tudi po nasprotni tožbi, saj je bila tožeči stranki z odločbo Delovnega sodišča v Kopru št. BPP 14/2014 in 56/2014 dodeljena brezplačna pravna pomoč, tako za vložitev tožbe kot vložitev odgovora na nasprotno tožbo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati priznane pravdne stroške na račun Delovnega sodišča v Kopru.

6. V skladu s prvim odstavkom 32. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) se odvetniku postavljenem po uradni dolžnosti in odvetniku, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, nagrada v vsakem primeru izplača iz državnega proračuna, ne glede na to ali jo je pred tem nakazala nasprotna stranka, ki v sporu ni uspela. Ni razloga, da bi se nasprotni stranki nalagala povrnitev stroškov zastopanja v višjem znesku, kot znašajo dejanski stroški, ki so iz proračuna plačani pooblaščencu, postavljeni v okviru brezplačne pravne pomoči. 7. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki, ki ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, odmerilo stroške v skladu z 12. in 24. členom ZOdvT v višini 1.945,90 EUR. Postopanje sodišča je res nepravilno, ker pri odmeri nagrade pooblaščencu ni upoštevalo 36. člena ZOdvT, v skladu s katerim se v primerih, ko so nagrade postavljenega ali dodeljenega odvetnika določijo glede na vrednost predmeta, namesto nagrad po 12. členu ZOdvT, določijo nagrade po tabeli 36. člena ZOdvT. Ta člen se torej nanaša na vse primere, ko je potrebno izplačati nagrado postavljenemu ali dodeljenemu odvetniku. Sodišče prve stopnje navedenega določila pri odmeri nagrade postavljenemu odvetniku po BPP ni upoštevalo, temveč je toženi stranki naložilo povrnitev stroškov glede na vrednost spora po 12. in 24. členu ZPP, torej v višjem znesku, kot znašajo dejanski stroški, ki so iz proračuna plačani pooblaščencu, kar pritožba utemeljeno graja.

8. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo stroške postopka, pritožbeno sodišče v to odločitev ne sme poseči, ker se je pritožila zgolj tožeča stranka in odločitve ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člen ZPP). Zato pritožbeno sodišče v višino odločitve o stroških postopka, ki so naloženi toženi stranki, ni moglo poseči, ker bi odločitev spremenilo v škodo stranke, ki se je edina pritožila.

9. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (VI. točka izreka) sodišča prve stopnje.

10. Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).