Jedro

Odločitev po četrtem odstavku 178. člena ZKP, da se obdolženca odstrani z zaslišanja priče oz. oškodovanca, se lahko sprejme še preden priča oz. oškodovanec začne izpovedovati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.V. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 22. 4. 2008 obsojenega I.V. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ ter mu izreklo kazen osem let zapora, v katero mu je vštelo čas, ki ga je od 10. 10. 2007 od 16.15 ure dalje prebil v priporu. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 18.7.2008 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka in odločilo, da se stroški in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da sta sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru in Višjega sodišča v Mariboru nezakoniti in ju razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje ter druge stopnje v novo sojenje in odločitev.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Ocenjuje, da vložnik zahteve z razlogi, s katerimi utemeljuje kršitve določb postopka, po vsebini pretežno uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Po njegovem mnenju pa so neutemeljene navedbe, da je sodišče s tem, ko se ni prepričalo, ali je oškodovanka razumela pravni pouk in ko jo je na glavni obravnavi zaslišalo, namesto da bi njeno izpovedbo iz preiskave le prebralo, kršilo določbe kazenskega postopka. Na vse te očitke je namreč v postopku o odločanju o pritožbi pravilno odgovorilo že višje sodišče. Prav tako je iz spisa razvidno, da je oškodovanka na glavni obravnavi dne 30.1.2008 s pomočjo poenostavljene razlage izvedenke pravni pouk razumela, pri čemer pa pričati ni želela, tako da se je prebrala njena izpovedba z dne 26.10.2007. Pri tem očitku pa zahteva prihaja sama s seboj v nasprotje s tem, ko po eni strani zatrjuje, da oškodovanke sodišče ne bi smelo zasliševati na glavni obravnavi, po drugi strani pa v 8. točki navaja, da bi sodišče za razjasnitev zadeve moralo oškodovanko neposredno zaslišati na glavni obravnavi. Na očitek kršitve tretjega odstavka 65. člena ZKP je odgovorilo pritožbeno sodišče. Razlog za postavitev pooblaščenca odpade, če je mladoletni oškodovanec med potekom kazenskega postopka dopolnil 18 let. Ker je iz spisa razvidno, da je bila oškodovanka v času trajanja kazenskega postopka polnoletna, ni razlogov za postavitev pooblaščenca. Pa tudi sicer ta kršitev ni upoštevna, saj ni mogla vplivati na zakonitost odločitve sodišča. Vrhovni državni tožilec je zavzel tudi stališče do kršitve 4. odstavka 178. člena ZKP, ki po njegovi obrazloženi oceni tudi ni podana. Z zahtevo za varstvo zakonitosti prav tako ni mogoče izpodbijati izrečene kazni z navedbo, da je izrek kazni osem let zapora neutemeljen.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo zagovorniku in obsojencu. V obširni izjavi zagovornik nasprotuje stališčem vrhovnega državnega tožilca ter vztraja pri predlogu, danem v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po navedbah zahteve je sodišče kršilo določbe ZKP, ker se ni prepričalo, ali je oškodovanka razumela pravni pouk, ki ji je bil dan pred zaslišanjem, glede na osebne lastnosti in razvitost. Sodišče na oškodovankino izpovedbo ne bi smelo opreti sodbe. Oškodovanka funkcionira na nivoju otroka in zato bi jo sodišče moralo obravnavati kot mladoletno osebo ter pri zaslišanju ravnati po tretjem odstavku 65. člena ZKP. Postaviti bi ji moralo pooblaščenca, ki bi skrbel za njene pravice. Na glavni obravnavi je ne bi smelo zaslišati neposredno, moralo bi le prebrati zapisnik o prejšnjem zaslišanju, vendar le, če bi bila njena izpovedba pridobljena v skladu z ZKP. Nadaljnjo pomanjkljivost v postopanju sodišča vidi zahteva v zavrnitvi dokaznega predloga za pritegnitev oziroma zaslišanje novega izvedenca, ki bi izdelal izvedensko mnenje in odgovoril na vprašanja, ali je oškodovanka sposobna pričati na sodišču in ali razume, kaj se pravzaprav dogaja in kaj grozi obsojencu. V zaključku utemeljitve vložnik zahteve nakazuje, da ni bilo razjasnjeno vprašanje razvojne stopnje oškodovanke in s tem tudi ne, ali je bilo dovoljeno njeno zaslišanje (tretji odstavek 236. člena ZKP) in ali je zato sodišče smelo opreti sodbo na njeno izpovedbo.

Iz teh navedb zahteva izpeljuje zaključek, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, v posledici tega pa storjene kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter druge postopkovne kršitve, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Pri tem se spušča v lastno oceno oškodovankine izpovedbe in mnenja izvedenke doc. dr. sci. Z.R. Meni, da je sodišče predlog obrambe za ponovno zaslišanje oškodovanke in matere neutemeljeno zavrnilo, prav tako navaja razloge, zaradi katerih je obsojenec predlagal sodišču druge stopnje, da po 380. členu ZKP opravi obravnavo, pri čemer se sklicuje na oškodovankino pismo obsojencu. V zvezi z izpovedbo priče D.V. zahteva ocenjuje, da glede na vsebino njegove izpovedbe ni mogoče sklepati na verodostojnost oškodovankine izpovedbe.

Vložnik zahteve napada tudi postopanje preiskovalne sodnice, ki je po 4. odstavku 178. člena ZKP odredila odstranitev obsojenca z oškodovankinega zaslišanja. Bistveno pomanjkljivost vidi v odstranitvi obsojenca, še preden se je začelo zaslišanje oškodovanke kot priče, zaradi česar ni bilo mogoče neposredno oceniti, ali je obsojenčeva navzočnost moteča oziroma nemoteča. Slednje bi moralo storiti na samem zaslišanju, ker bi obramba le v tem primeru imela možnost, da sliši, vidi in oceni, ali je oškodovanka kot priča zavrnila pričanje v navzočnosti obsojenca. Če je sodišče (preiskovalna sodnica) odločitev oprlo na drugo možnost in sicer na okoliščine, ki kažejo da priča v obdolženčevi oziroma obsojenčevi navzočnosti ne bo govorila resnice, pa teh okoliščin ni navedlo. Zahteva napada tudi ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki zadeva branje zapisnika oškodovankine izpovedbe iz preiskave brez njenega neposrednega zaslišanja, čeprav je obsojenec na glavni obravnavi 29.1.2008 predlagal, da sodišče oškodovanko zasliši po predhodnem mnenju drugega izvedenca. Sodišče druge stopnje ni odpravilo v pritožbi zatrjevanih kršitev. Vložnik zahteve tudi ocenjuje, da zoper obsojenca ni nobenih materialnih dokazov, če pa je obsojenec že bil spoznan za krivega, je izrečena kazen pretirano visoka in v nasprotju s sodno prakso.

Oškodovano J.V. je preiskovalna sodnica zaslišala 26.10.2007 (zapisnik na listovnih številkah 150 do 158). Pred zaslišanjem je bila poučena tudi po določbah 236. člena ZKP. Na glavni obravnavi 30.1.2008 je sodišče opravilo njeno zaslišanje v navzočnosti izvedenke dr. Z.R. (listovna številka 309 in nadaljnje). Oškodovanki je tudi na glavni obravnavi bil dan pouk (drugi odstavek 240. člena ZKP), opozorjena pa je bila tudi v skladu z določbo drugega odstavka 236. člena ZKP. Pri zaslišanju navzoča izvedenka je v poenostavljeni obliki pravni pouk ponovila in oškodovanka je izjavila, da ga je razumela. Izjavila je, da je vse, kar je o zadevi želela povedati, povedala, da ne bo več pričala in da na vprašanja sodišča ne želi odgovarjati. Nato je bila v soglasju s strankama, njena izpovedba, dana v preiskavi, prebrana. Ali je bila oškodovanka sposobna razumeti pomen privilegija, da ni dolžna pričati, je dejansko vprašanje. Sodišče je glede na ugotovitve, ki zadevajo oškodovankino stopnjo duševne razvitosti in mnenje izvedenke dr. Z.R., utemeljeno sklepalo, da je bila sposobna razumeti pomen pravice, da ni dolžna pričati. Zato takšen položaj ni zahteval, da sodišče postopa po določbi tretjega odstavka 236. člena ZKP, kar hkrati pomeni, da je smelo sodbo opreti na njeno izpovedbo.

O obrambnih dokaznih predlogih, tudi o predlogih za postavitev drugega izvedenca klinično psihološke stroke in o predlogu za ponovno zaslišanje oškodovanke in njene matere, je sodišče prve stopnje odločalo, njihovo izvedbo zavrnilo in takšno odločitev tudi razumno utemeljilo. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je izvedenka dr. Z.R. odgovorila na vsa relevantna vprašanja ter zato soglašalo z zavrnitvijo dokaznega predloga, da se v postopek pritegne drug izvedenec. V razlogih sodbe je pritožbeno sodišče tudi navedlo, kako ocenjuje pritožbi priloženo pismo, ki naj bi ga obsojencu pisala oškodovanka. Bistvo obrazložitve zahteve, ki se nanaša na takšno odločitev, je v nakazovanju, da z izvidom in mnenjem postavljene izvedenke ni bilo v zadostni meri ugotovljeno oškodovankino zdravstveno stanje, njena duševna razvitost in sposobnost razumevanja posameznih dejanj in dejstev. Odločilne okoliščine, ki so povezane s temi vprašanji, je sodišče razjasnilo s postavitvijo navedene izvedenke in z njenim zaslišanjem na glavni obravnavi. Zato je utemeljeno presodilo, da pritegnitev drugega izvedenca ni potrebna. Pri tem je treba poudariti, da glede na načelo proste presoje dokazov, sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter da mora obramba ne le izkazati obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov, temveč slednje tudi utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Ob vsebinski presoji izvida in mnenja dr. Z.R., ki je obrazložena v pravnomočni sodbi, zahteva s svojimi navedbami glede okoliščin oziroma dejstev, ki naj bi se z izvedbo predlaganih dokazov ugotavljala, ni izkazala take stopnje verjetnosti, zaradi katere bi nastal dvom v zvezi z že ugotovljenimi dejstvi, ki so odločilna predvsem za presojo verodostojnosti oškodovankine izpovedbe. Zato sodišče s svojim postopanjem ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Ob upoštevanju stališča, ki ga je pritožbeno sodišče zavzelo glede odločitve, s katero je prvostopenjsko sodišče zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov in tudi glede pravilnosti ter popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, je povsem razumljivo, zakaj ni sledilo zavzemanju obrambe za izvedbo obravnave. Po prvem odstavku 380. člena ZKP se namreč slednja opravi samo, če je treba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze in če so podani upravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo.

Glede stališča, povezanega z zatrjevano kršitvijo tretjega odstavka 65. člena ZKP, se je opredelilo z ustrezno obrazložitvijo že pritožbeno sodišče. Za razlago te določbe, ki jo ponuja zahteva za varstvo zakonitosti, ni nobene podlage. Obveznost, ki je sodišču naložena v tretjem odstavku 65. člena ZKP, se nanaša na mladoletnega oškodovanca. Iz zakonskega besedila tudi povsem jasno izhaja namen take postavitve. Pooblaščenec namreč skrbi za njegove pravice, še posebej v zvezi z zaščito njegove integritete med zaslišanjem pred sodiščem in uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka. Tako po eni strani glede na oškodovankino starost ni bilo zakonske podlage za postopanje sodišča po tretjem odstavku 65. člena ZKP in tudi ne po petem odstavku 331. člena ZKP, po drugi strani pa zatrjevana kršitev sploh ne more vplivati na zakonitost sodbe, ker navedena določba varuje predvsem interese mladoletnega oškodovanca kot žrtve kaznivega dejanja.

V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom Vrhovno sodišče preizkuša le uveljavljane kršitve zakona in s tem zakonitost pravnomočne sodne odločbe, ne pa tudi pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zato ni mogoče preizkusiti tistih navedb, s katerimi vložnik zahteve trdi, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, v posledici tega pa storjene bodisi kršitve kazenskega zakona bodisi postopkovne kršitve. Nobene podlage namreč ni za zaključek, da je sodišče glede na ugotovljena pravno relevantna dejstva kršilo materialni in procesni zakon. Enako velja za grajo presoje verodostojnosti oškodovankine izpovedbe in izvida ter mnenja izvedenke dr. Z.R. Po določbi četrtega odstavka 178. člena ZKP lahko preiskovalni sodnik odredi, da se obdolženec odstrani z zaslišanja, če priča ob njegovi navzočnosti ne želi izpovedati ali če okoliščine kažejo, da v njegovi navzočnosti ne bo govorila resnice ali v primeru, če bo po zaslišanju priče potrebno opraviti sodno prepoznavo. Glede na takšno zakonsko določbo je preiskovalnemu sodniku prepuščena presoja oziroma odločitev ali bo dovolil obdolžencu, da je navzoč pri zaslišanju priče. Gre za ukrep, ki je namenjen varovanju prič.

Iz zapisnika o zaslišanju oškodovane J.V. sledi, da je preiskovalna sodnica po četrtem odstavku 178. člena ZKP odredila, da se obsojenec odstrani z zaslišanja. Zagovornik je takšni odločitvi nasprotoval z utemeljitvijo, da je ukrep mogoče uporabiti šele takrat, ko se nedvoumno ugotovi, da bi prisotnost obdolženca pri zaslišanju priče negativno vplivala na njeno izjavo. Predlagal je, da se zaslišanje opravi v prisotnosti obsojenca in če se bo izkazalo, da njegova prisotnost negativno vpliva na njeno izjavo, lahko sodišče odredi odstranitev. Preiskovalna sodnica je tak ugovor zavrnila z obrazložitvijo, da je oškodovanko ob prisotnosti socialne delavke vprašala, ali želi videti očeta, ki je v razpravni dvorani in ali želi izpovedovati v njegovi navzočnosti. Oškodovanka je izjavila, da obsojenca ne želi videti ter da se bo umaknila na drugo stran hodnika, da ga ne bo videla, ko bo zapuščal razpravno dvorano. Potem ko je oškodovanka dala osebne podatke, ji je preiskovalna sodnica ponovno zastavila isto vprašanje. Odgovorila je, da ne želi videti očeta in ne želi, da je prisoten na zaslišanju z besedami, "ker me je očeta strah".

Glede na navedeno temelji odredba preiskovalne sodnice na okoliščini, da oškodovanka ni želela pričati v obsojenčevi navzočnosti. Ob upoštevanju oškodovankine izjave in dejstva, da je žrtev spolne zlorabe, je preiskovalna sodnica utemeljeno postopala po četrtem odstavku 178. člena ZKP. V takem položaju ne prepriča razlaga, ki jo ponuja vložnik zahteve. Glede na namen, ki ga zasleduje zakonska določba, je povsem razumljivo, da je preiskovalna sodnica smela sprejeti odločitev, še preden je oškodovanka začela izpovedovati. Zato zgolj ozka jezikovna razlaga četrtega odstavka 178. člena ZKP, na katero se v bistvu sklicuje zahteva, ni sprejemljiva. Ob upoštevanju tega in vseh ugotovljenih okoliščin kršitev navedene določbe ni podana.

Z navedbo, da zoper obsojenca ni nobenih materialnih dokazov, zahteva zastavlja vprašanje, ki se nanaša na dejanske zaključke pravnomočne sodbe. Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati višine izrečene kazni, pač pa je to mogoče storiti le v primeru, če je z odločbo o kazni bila prekoračena zakonska pravica (prvi odstavek 374 člena in 5. točka 372. člena ZKP). Trditve, da je obsojencu izrečena kazen pretirano visoka in v nasprotju s sodno prakso, s čimer nakazuje na kršitev načela enakosti (14. člen Ustave RS), zahteva ni utemeljila s konkretnimi podatki, kar ob odmeri kazni v zakonskih mejah onemogoča njen preizkus.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega I.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene pred sodiščem prve stopnje, in dejstvo, da bo moral prestati daljšo zaporno kazen, so tudi Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije narekovale oprostitev plačila stroškov, nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti (98.a člen in četrti odstavek 95. člena ZKP).