Jedro

Stališče sodišč, da sme stečajni upravitelj priznati le tiste terjatve, ki so v tolikšni meri jasne in izkazane, da ne more biti dvoma o njihovem obstoju, logično in prepričljivo izhaja iz osrednje naloge stečajnega upravitelja, da poskrbi za sočasno in sorazmerno poplačilo vseh upnikov iz celotnega dolžnikovega premoženja.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 73.396.882,14 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2000 do plačila in tožnici naložilo plačilo toženčevih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka. Izhajalo je s stališča, da mora stečajni upravitelj ravnati tako, da čim bolj zaščiti interes upnikov po poplačilu njihovih terjatev, ob tem pa sme priznati le terjatve, ki so v tolikšni meri jasne in izkazane, da ne more biti dvoma o njihovem obstoju. Glede na dvojnost računov, ki so se glasili enkrat na tožničino pravno prednico, drugič na njeno hčerinsko družbo, in glede na vprašljivost veljavnosti dogovora o pridržku lastninske pravice toženčevo prerekanje terjatve in izločitvene pravice tožničine pravne prednice ni bilo nedopustno. Dejstvi, da ni pridobil pravnega mnenja strokovnjakov in da ni upošteval obvestila A. N., da je v podobnem primeru pred drugim sodiščem z uveljavljanjem izločitvene pravice uspel, ne narekujeta drugačnega sklepa.

3. Tožnica v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga s soočenjem priče in toženca, sodišče druge stopnje pa tega ni smelo sàmo nadomestiti. Poleg tega ni bilo mogoče dokaznega predloga zavrniti z obrazložitvijo, da ni bil pomemben za odločitev. Sodišči sta nepravilno uporabili pravila o dokaznem bremenu. Toženec bi namreč moral dokazati, da ni podal spornih izjav, pa tega ni niti zatrdil niti dokazal. Pri presoji, ali je toženec ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, bi smeli sodišči upoštevati zgolj tiste okoliščine, zaradi katerih je do prerekanja prišlo, ne pa da sta se pustili zavesti tožencu in presojali razloge, ki so bili izpostavljeni šele kasneje s strani pooblaščenca stečajnega dolžnika. Poleg tega bi moral toženec dokazati, da je storil vse možno in potrebno, da bi sam razčistil morebitne nejasnosti. Namesto dolgoletnega in dragega pravdanja bi moral naročiti izdelavo strokovnega pravnega mnenja in eventuelni pravni dvomi bi bili takoj razblinjeni. Tako mnenje je naročil v svoji lastni zadevi, kar pomeni, da je kot stečajni upravitelj ravnal še z manjšo skrbnostjo kot v svoji zadevi. Ker je toženec pri prerekanju terjatve ravnal skrajno nepazljivo, je njegova odgovornost nedvomno podana. Tožnica predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitki bistvenih kršitev določb postopka niso utemeljeni. Revizijsko stališče, da je sodišče prve stopnje spregledalo dokazni predlog za izvedbo soočenja med pričo in tožencem, je zmotno. Tožnik je v pripravljalni vlogi, vloženi po izvedbi dokazov z zaslišanjem priče A. N. in toženca, predlagal soočenje med njima v zvezi s tožbeno trditvijo o toženčevi izjavi, da še nikoli ni priznal nobene izločitvene pravice in je tudi v tem primeru ne bo. Sodišče prve stopnje je tak način izvedbe zaslišanja (in ne dokazni predlog, kot trdi revidentka) zavrnilo z obrazložitvijo, da ni potreben, pri tem pa navedlo, da se toženec sploh ni spomnil, da bi se kdaj pogovarjal s pričo. Sodišče druge stopnje je tem razlogom pritrdilo z utemeljitvijo, da bi bilo soočenje priče in toženca na mestu le, če bi o isti dejanski okoliščini izpovedala različno. Sodišče prve stopnje se je torej do tožničinega predloga za izvedbo soočenja opredelilo, sodišče druge stopnje pa je na pritožbene očitke v zvezi s tem obrazloženo odgovorilo. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka torej ni podana. To, kar je sodišče druge stopnje dodalo, namreč da zgolj s trditvami o navedeni toženčevi izjavi ni mogoče utemeljiti njegovega namena, da s prerekanjem terjatve in izločitvene pravice tožničini pravni prednici povzroči škodo, pa ne predstavlja nedovoljenega dodajanja razlogov za zavrnitev dokaznega predloga. Gre namreč za materialnopravno stališče o nesklepčnosti tožbe v tem pogledu, to pa sodi v okvir pritožbene presoje o pravilnosti uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče nima pomislekov o pravilnosti navedenega stališča. S takim stališčem že pojmovno ni bilo mogoče kršiti pravil o dokaznem bremenu. Zgolj zaradi jasnosti revizijsko sodišče dodaja, da pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu velja le za obstoj krivde, ne pa tudi glede ugotavljanja nedopustnega ravnanja. Tožnica je bila torej tista, ki bi morala dokazati nedopustnost ravnanja, pa ji to ni uspelo. Stališča sodišč v zvezi z obstojem odgovornosti glede na to za odločitev v zadevi niso pomembna.

7. Neutemeljeni so tudi očitki o zmotni uporabi materialnega prava. Tožbeni zahtevek se opira na določbo Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL), veljavnega v času zatrjevanega škodnega dogodka, po kateri stečajni upravitelj vsakemu udeležencu v stečajnem postopku odgovarja za škodo, ki mu jo prizadene namenoma ali iz hude malomarnosti (drugi odstavek 80. člena). Tožnica je v svojih trditvah pravilno izpostavila, da mora stečajni upravitelj po zakonu skrbeti, da stečajni postopek poteka hitro in brez neutemeljenega zavlačevanja (10. točka prvega odstavka 80. člena ZPPSL). Enako pomembna pa je tudi njegova dolžnost, na katero opozarjata sodišči, namreč da ob upoštevanju načela enakega obravnavanja upnikov poskrbi za zagotovitev najboljših pogojev za njihovo poplačilo. V tem, da poskrbi za sočasno in sorazmerno poplačilo vseh upnikov iz celotnega dolžnikovega premoženja, je osrednja naloga stečajnega upravitelja v stečajnem postopku. Stališče sodišč, da sme priznati le tiste terjatve, ki so v tolikšni meri jasne in izkazane, da ne more biti dvoma o njihovem obstoju, je logično in prepričljivo izvedeno iz te njegove naloge in je torej pravilno.

8. Pravilno je tudi stališče sodišč, da toženčevo prerekanje terjatve in izločitvene pravice tožničine pravne prednice v obravnavanem primeru ni bilo nedopustno. Sodišči sta presodili vse okoliščine, vključno s tistimi, na katere opozarja revidentka, in zaključili, da je glede na dvojnost računov za sporna stroja, zaradi česar ni bilo povsem jasno, kdo je prodajalec strojev, in glede na vprašljivost tega, ali je bil veljavno dogovorjen pridržek lastninske pravice (ki je bilo odvisno od vprašanja, ali so bili splošni poslovni pogoji sestavni del obeh pogodb, in od vprašanja, katero pravo se uporabi za presojo pogodbe), toženec utemeljeno prerekal obstoj izločitvene pravice.

9. Revidentkino stališče o nedopustnosti ravnanja stečajnega upravitelja, ki ob prvem dvomu in nejasnosti breme razčiščevanja prevali na sodišče, je za odločitev v zadevi nepomembno. Sodišči namreč takega stališča nista zavzeli. Kolikor s tako oceno daje drugačno težo okoliščinam, ki so bile podlaga za odločitev, pa gre za nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Le za nerevizibilno dajanje drugačne dokazne teže gre tudi pri revizijskih očitkih o nepotrebnosti ukvarjanja z vprašanjem o utemeljenosti toženčevega dvoma glede lastništva strojev, ker da je bil ta ugovor zgolj navržen za potrebe pravde. Očitno neutemeljen je nadalje revidentkin očitek, da bi pri presoji o obstoju potrebne skrbnosti v zvezi s prerekanjem terjatve sodišče smelo upoštevati le okoliščine, zaradi katerih je stečajni upravitelj prerekal terjatev, ne pa tudi tiste, ki jih je v napotitveni pravdi uveljavljal pooblaščenec stečajnega dolžnika. Za presojo o tem, ali je bila sporna terjatev v tolikšni meri jasna in izkazana, da ni moglo biti dvoma o njenem obstoju, so odločilni razlogi, ki so obstajali tako v času prerekanja terjatve kot med pravdo o njenem obstoju. Nenazadnje je revidentka sama povezala nedopustnost toženčevega ravnanja tudi s trajanjem pravde. Neutemeljen je nadalje očitek, da bi moral toženec pred prerekanjem terjatve sam razčistiti dvome o obstoju terjatve s tem, da bi pridobil mnenje pravnih strokovnjakov ali stečajnih upraviteljev v drugih zadevah. Če je obstajal dvom o obstoju terjatve, je toženec ravnal s potrebno skrbnostjo, ko je za odpravo tega dvoma zahteval predložitev sodne odločbe o obstoju terjatve.

10. Po ugotovitvi, da revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev tožničinih stroških revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).