Jedro

Pravni posel, ki sta ga sklenila zakonca, pa ni bil overjen po sodniku, ni ničen, temveč izpodbojen. Namen predpisa, ki določi obliko sklenitve pravnega posla med zakoncema ni varstvo pravnih interesov, ampak varstvo zakoncev, glede na njun poseben položaj medsebojne odvisnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je darilna pogodba med obema tožencema, sklenjena dne 5.11.1992 nična. Ugotovilo je še, da je M. S. pravi prodajalec stanovanja št. 2 J. 17 v G. po kupoprodajni pogodbi z dne 23.11.1992, sklenjeni z I. P. kot kupcem.

Tožencema je sodišče naložilo, da tožeči stranki povrneta pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožujeta toženca. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz I. odst. 353. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je pravno zmotno stališče prvostopnega sodišča, da je pogodba med zakoncema, če jo ni overil sodnik, nična. Poleg tega še navajata, da sta dne 21.7.1993 predmetno darilno pogodbo overili po sodniku.

Pritožba je utemeljena.

II. odst. 62. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih določa, da je za veljavnost pravnih poslov med zakoncema potrebno, da jih overi sodnik. Iz navedene določbe ni jasno razvidno, ali je posledica pomanjkanja predpisane obličnosti ničnost, ali pa le izpodbojnost takšnega pravnega posla. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba ugotavljati, v kakšen namen je zakonodajalec predpisal posebno obliko sklepanja pravnih poslov med zakoncema. Po presoji pritožbenega sodišča posebna oblika ni predpisana zaradi varstva splošnih interesov, temveč zaradi varstva pogodbenikov, glede na njun poseben položaj medsebojne odvisnosti.

Pogodbe med zakoncema, ki ni overjenena po sodniku, zato po mnenju pritožbenega sodiča ni mogoče šteti za nično, temeč le za izpodbojno.

V tem primeru pa seveda tožeča stranka ni aktivno legitimirana za izpodbijanje takšne pogodbe. Tožeča stranka tudi ni zahtevala ugotovitev ničnosti darilne pogodbe zato, ker naj bi ta ne bila sklenjena v predpisani obliki, temveč zato, ker naj bi jo stranki sklepali zaradi izigravanja davčnih predpisov. S tem je tožeča stranka tudi izkazovala svoj pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe, ki je osnovna predpostavka dopustnosti takšne tožbe. V tej smeri, torej v smeri ugotavljanja ničnosti sklenjene darilne pogode zaradi izigravanja zakona, pa prvostopno sodišče ni izvajalo nobenih dokazov. Zavzelo ni tudi nobenega stališča do vprašanja pravnega interesa tožeče stranke za vložitev ugotovitvene tožbe. Dejansko stanje je iz navedenih razlogov ostalo nepopolno ugotovljeno in je iz tega razloga treba sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 370. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v dopolnitev dokaznega postopka in novo sojenje.

Tožeča stranka s tožbo ne zahteva le ugotovitve, da je darilna pogodba med zakoncema nična, temveč tudi ugotovitev, da je toženka M. S. pravi prodajalec stanovanja. Prvostopno sodišče je takšnemu tožbenemu zahtevku ugodilo z utemeljitvijo, da je ugotovitev, da je M. S. prava prodajalka stanovanja nujna posledica ničnosti darilne pogodbe. Temu pa po presoji pritožbenega sodišča ni tako. Tudi če je stališče prvostopnega sodišča, da je darilna pogodba med zakoncema nična zaradi pomanjkljivosti v obliki pravilno, to samo po sebi nima za razlog ugotovitev, da je prava prodajalka M. S. M. S. bi bila lahko prava prodajalka stanovanja le v primeru, da bi bila takšna prava pogodbena volja obeh tožencev ob sklepanju kupoprodajne pogodbe z I. P., sicer bi imela ničnost darilne pogodbe med zakoncema za posledico le to, da bi drugi toženec prodal tujo stvar. Tudi iz tega razloga je zato treba v zvezi z tožbenim zahtevkom pod tč. 2 ugotavljati, ali sta toženca med seboj sklenila darilno pogodbo le zato, da izigrata davčne predpise in ali je nato drugotoženec iz istega namena izigravanja davčnih predpisov, nastopal v pogodbi z I. P. le kot formalni prodajalec. Tudi v tej smeri je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

V novem postopku bo moralo prvostopno sodišče izvesti vse po strankah predlagane dokaze v smeri ugotovitve točnosti tožbene trditve, da je bila darilna pogodba med zakoncema sklenjena zato, da se izigrajo davčni predpisi in da je prav iz tega razloga drugotoženec nastopal pri kupoprodajni pogodbi le kot "slamnati mož", kar trdi tožba.