Jedro

Ni pomembno, da je tožnik denarna sredstva pridobil kot izplačilo razlike med prodano (tožnikovo) nepremičnino v izvršilnem postopku in izplačilom upnikov ter da tak dohodek morebiti ni obdavčljiv. Dejstvo je, da izplačana razlika (dobrih 75.000 EUR) predstavlja tožnikovo premoženje, zato s plačilom sodne takse v višini 285 EUR tožnik ne bo ogrozil lastnega preživljanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila sodne takse.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse v znesku 285 EUR zavrnilo. Drži, da je bil lastnik nepremičnine, ki je bila na javni dražbi prodana ter kupnina razdeljena med upnike, razlika 75.432,85 EUR pa ne predstavlja dohodka v smislu pozitivnih predpisov, sploh pa prejem tega zneska ne pomeni, da bi tožnik lahko plačal odmerjeno sodno takso brez vpliva na zmožnost lastnega preživljanja. Opozarja, da je ključni pojem „lastni dohodek“, pri tem pa se sklicuje na določbe ZSVarPre, in ZUPJS. Na navedeni nepremičnini je imel prijavljeno stalno prebivališče, v 2. točki drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 pa je predpisana oprostitev plačila dohodnine od dobička od kapitala pri odsvojitvi stanovanja ali stanovanjske hiše, v katerem je imel zavezanec prijavljeno prebivališče, ga je imel v lasti in je tam dejansko prebival. Navaja, da izpodbijani sklep zanj predstavlja presenečenje, saj je sodišče sprejelo odločitev, ki temelji na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi. Opozarja na sodno prakso, da je oprostitev utemeljena, kadar bi za plačilo odmerjene takse stranka morala poseči v premoženje, ki predstavlja edino sredstvo za preživljanje, ter se pri tem sklicuje na odločbo II Cp 3033/2015. Dodaja, da trditve o svojem stalnem prebivališču v prvotnem predlogu ni mogel navesti, sicer pa je moral v izvršbi in proti svoji volji preliti nepremično premoženje v denarna sredstva, preostanek kupnine pa mu predstavlja zadnji vir dohodka, saj drugih sredstev za preživljanje nima niti nima drugega premoženja. V primerjavi z navedeno zadevo bi drugačna odločitev pomenila poseg v njegovo pravico do enake obravnave pred zakonom, kar je ustavna kategorija. Predlaga ustrezno spremembo sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Primerjava z zadevo II Cp 3033/2015 je neustrezna. Prvič, ker pritožnik spregleda, da je bil tudi v navedeni zadevi predlog za popolno oprostitev plačila sodne takse prav tako zavrnjen(1), in drugič, ker je imel prosilec v navedeni zadevi vsa denarna sredstva vezana, obresti od vezave (in ne denarna sredstva/premoženje samo po sebi) pa so predstavljale njegov edini vir dohodka, česa takega pa pritožnik v tej zadevi sploh ni zatrjeval. Očitek o neenakem obravnavanju prosilcev za oprostitev plačila sodnih taks (22. člen URS) je torej neutemeljen.

5. ZST-1 v prvem odstavku 11. členu določa, da sodišče oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje se skladno z ustaljeno sodno prakso(2) presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa ZBPP, in kriterijev, ki jih za dodelitev denarne socialne pomoči določa ZSVarPre.

6. Pritožnik ne zanika, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da razpolaga s 75.432,85 EUR denarnih sredstev(3), a trdi, da bi bil v primeru prodaje tega nepremičnega premoženja oproščen plačila dohodnine od dobička do kapitala (pri čemer se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 v povezavi z 12. členom ZUJPS v zvezi s 1. a. členom ZSVarPre), zato meni, da tega zneska ni mogoče upoštevati kot dohodek. S tem se je mogoče strinjati, a je sodišče prve stopnje pri tem zmotno zapisalo, da ta denarni znesek predstavlja „dohodek“. Gre namreč za premoženje, ki ga tožnik ima in s katerim razpolaga. Toda premoženje prosilca se prav tako upošteva pri odločanju o upravičenosti do oprostitve plačila sodne takse. Povedano drugače: četudi znesek ni obdavčljiv po ZDoh, to še ne pomeni, da tožnik tega premoženja nima in da ob njegovem obsegu (75.432,85 EUR) ne bi bil brez škode za lastno preživljanje zmožen plačati odmerjene sodne takse v višini 285 EUR. Ker je tožnik že ob vložitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse (3. 10. 2016 – red. št. 4) vedel, da s tem premoženjem razpolaga(4), se, kljub temu da tega premoženja v izjavo o premoženjskem stanju (priloga D 1) ni vnesel, ne more sklicevati, da sklep zanj predstavlja presenečenje.

7. Sodišče prve stopnje je torej pravilno pretehtalo tožnikovo prošnjo tudi z vidika 23. člena URS, zato so pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo še v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in pri tem ni odkrilo nobenih nepravilnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Odobren mu je bil odlog plačila. Pritožnik pa v tem primeru drugega kot popolne oprostitve v pritožbi ne predlaga.

Op. št. (2): Glej npr. sklep VSL II Cp 4070/2010 z 10. 2. 2010 in sklep VS RS I Up 318/2012 z 11. 10. 2012. Op. št. (3): Gre za razliko med kupnino, ki je bila pridobljena v izvršbi s prodajo tožnikove nepremičnine, in zneskom, izplačanim njegovim upnikom., tj. za preostanek kupnine.

Op. št. (4): Iz dopisa Okrajnega sodišča v Grosupljem izhaja, da mu je bil znesek nakazan 28. 9. 2015. List. št. 13 v spisu.