Jedro

Zavarovanka toženke bi morala poskrbeti za nedrseč podest, na katerem je tožnici, ki je prišla k zavarovanki na obisk, med hojo spodrsnilo. Tožnica na podest glede na obutev in dejstvo, da se je morala ob nastopu na podest zasukati za 90 stopinj, ni stopila dovolj previdno. Tožnica je sama prispevala v 1/2 deležu k nezgodi in z njo nastali škodi, za preostalo polovico nastale ji škode pa je odgovorna toženka.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v toliko, da se delež „¹⁄₃“ nadomesti z deležem „½“.

II. Pritožbi, tožeče stranke v preostalem delu, tožene stranke pa v celoti, se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno vmesno in delno sodbo je sodišče prve stopnje pod I. točko izreka razsodilo, da je obveznost tožene stranke (v nadaljevanju toženke) za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) utrpela zaradi škodnega dogodka dne 28. 4. 2016 podana v deležu ¹⁄₃ ter da v preostalem delu obveznost toženke ni podana. Tožbeni zahtevek na plačilo zneska 724,42 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je pod II. točko izreka zavrnilo.

2. Odločitev pod I. točko izreka s pravočasnima pritožbama izpodbijata obe pravdni stranki, torej tožnica v delu, s katerim je bilo razsojeno, da obveznost toženke (v deležu ²∕₃) ni podana, toženka pa v delu, s katerim je bilo razsojeno, da njena obveznost znaša ¹⁄₃. Obe pritožnici uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica predlaga spremembo z ugotovitvijo, da je v celoti podana obveznost toženke oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Priglaša tudi pritožbene stroške. Toženka pa predlaga razveljavitev ter zavrnitev tožbenega zahtevka. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo toženke zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

5. Tožnica očitek postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) utemeljuje s trditvijo, da sodišče prve stopnje ni argumentiralo tožničine nepazljivosti pri hoji in neustreznosti tožničinih nizkih čevljev za hojo.

6. Pri presoji utemeljenosti gornjega očitka o pomanjkljivosti sodbe je potrebno izhajati iz pravne kvalifikacije sodišča prve stopnje, da je oškodovanka tudi sama prispevala k nastanku škode (prvi odstavek 171. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je pod 15. in 16. točko izpodbijane sodbe utemeljilo, da ima tožnica pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, ker je s svojo nepazljivostjo in neprimerno obutvijo tudi sama prispevala k škodnemu dogodku. S temi prvostopnimi razlogi je mogoče polemizirati, torej uresničiti pravico do pritožbe, zato očitana postopkovna kršitev ni podana.

7. Tožnica zatrjuje še kršitev 2. in 7. člena ZPP (v povezavi s 339. členom ZPP). Trdi, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago toženke z ugotovitvijo, da je tožnica k nastali nezgodi soprispevala s tem, da ni hodila pazljivo ter imela obutih primernih čevljev. Poleg tega pa toženka ni prerekala njene trditve, da je imela obute zimske čevlje.

8. Ta očitek ni utemeljen, saj je toženka že v odgovoru na tožbo navedla, da je vzrok za nastalo škodo (med drugim) v ravnanju tožnice, ki je glede na vremenske razmere vedela za moker in posledično spolzek podest, pa tudi neprimerno obuta je bila. S temi trditvami je toženka zadostila trditvenemu bremenu o oškodovankinem neskrbnem ravnanju. Ker je trditveno breme o pazljivosti hoje in primernosti obutve na podlagi takšnega substanciranega ugovora prešlo nazaj na tožnico, je bilo na tožnici tudi dokazno breme, da obstoj zatrjevane primerne obutve dokaže. 9. Tožnica postopkovno kršitev uveljavlja tudi iz razloga, ker je sodišče priči A. A. ter B. B. zasliševalo o obutvi, čeprav njuno zaslišanje ni bilo predlagano za dokazovanje neustreznosti obutve.

10. Gornje pritožbene navedbe ne držijo. Iz spisa namreč izhaja, da je tožnica zaslišanje priče A. A. v vlogi z dne 7. 1. 2019 predlagala (tudi) v dokaz svojih trditev glede obutve. Na naroku dne 6. 12. 2019 pa je tožnica zaslišanje priče B. B. predlagala v dokaz poteka in kraja škodnega dogodka. Že zato uveljavljani postopkovni očitek ni podan (236. člen ZPP).

11. Toženka kršitev postopka prvostopnemu sodišču očita iz razloga, ker ni odredilo dopolnitve izvedeniškega mnenja v smeri oprave preizkusa drsnosti ploščic. Pritožbeno sodišče utemeljenosti te trditve, usmerjene v uveljavljanje kršitve iz 254. člena ZPP, ne more presojati, saj pogoji za upoštevanje te postopkovne kršitve iz 286.b člena ZPP niso izpolnjeni.

12. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede temelja kritizirata obe pritožbi. Toženka trdi, da je izvedenec, ki sicer preizkusa drsnosti ploščic ni opravil, potrdil brezhibnost ploščic. Zato meni, da ni realen zaključek sodišča, da bi morala zavarovanka preveriti stanje stopnic in podesta. Meni, da toženki odgovornosti ni moč pripisati, saj zavarovanka ni vedela, da bo tožnica prišla na obisk. Trdi, da je tožnica izključno odgovorna, saj je bila nepazljiva in neprimerno obuta.

13. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila drsnost ploščic na podestu povečana zaradi plundre (snega, pomešanega z vodo), se trditev toženke, da so bile ploščice brezhibne in nedrsne, izkaže za nebistveno. Pravilnosti ugotovitve prvostopnega sodišča, da je zavarovanka pričakovala tožničin obisk, ni moč omajati zgolj z lastno trditvijo, da zavarovanka ni vedela za tožničin prihod.

14. Ob neizpodbitih ugotovitvah, da bi zavarovanka toženke morala poskrbeti za nedrseč podest, na katerem je tožnici, ki je k zavarovanki prišla na obisk, med hojo spodrsnilo, je prvo sodišče materialnopravno pravilno zaključilo, da toženka odgovarja tožnici za nastalo škodo, saj ji je bila ta povzročena protipravno in krivdno (prvi odstavek 131. člena OZ).

15. Tožnica dejanskim ugotovitvam prvostopnega sodišča očita zmotnost iz razloga, ker meni, da je bila zavarovanka dolžna opozoriti tožnice na spolzkost podesta. Trdi, da tožnica zgolj zaradi vremenskih razmer ni mogla pričakovati, da bo sporni podest spolzek in da bi morala biti na to okoliščino še opozorjena. Nadalje meni, da je bila tožnica primerno obuta. Zgolj opis, da so neprimerna obutev „nizki čevlji“, ni zadosten in bi moralo biti natančno ugotovljeno, kakšno obutev je tožnica nosila, kakšen podplat je obutev imela, da je bila neustrezna, in kako bi lahko sploh zimska obutev preprečila nastanek škodnega dogodka.

16. Glede na to, da je lahko tožnica sama zaznala plundro na podestu in zaradi te tudi večjo nevarnost drsnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zavarovanka toženke ni imela obveznosti podaje opozorila. Tožnica svoje trditve, da je nosila zimske škornje, ni dokazala. Ob neizpodbiti ugotovitvi, da je bila tožnica obuta v nizke čevlje in ob ugotovljenem dejstvu, da bi se po nastopu na podest morala zasukati za 90 stopinj, da bi nadaljevala pot po stopnicah, je gotovo, da tožnica na podest z obutvijo, kakršno je imela, ni stopila dovolj previdno, saj ji je spodrsnilo. Ker tožnica realne možnosti za preprečitev škode oziroma njeno zmanjšanje ni uporabila, se zaključek prvostopnega sodišča, da je prispevala k nastanku škode z neprevidno hojo in neustrezno obutvijo izkaže za materialnopravno pravilnega (prvi odstavek 171. člena OZ).

17. Tožnica, ki v pritožbi meni, da lahko njena sokrivda znaša največ 10 do 20 %, deloma utemeljeno izpostavlja, da je potrebno ravnanju zavarovanke toženke pripisati večji pomen od tistega, ki se je odrazil v prvostopni sodbi. Zavarovanka toženke je namreč vedela, da tožnica pride na obisk, pa kljub temu podesta ni očistila. Glede na pričakovano običajno skrbnost tožnice in kršeno skrbnost zavarovanke toženke (prvi odstavek 6. člena OZ) tožničin prispevek v izpodbijani sodbi zato ni ustrezno ovrednoten. Na ugotovljene okoliščine dogodka je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilen zaključek, da je tožnica sama prispevala v ½ deležu k nezgodi in z njo nastali škodi, za preostalo polovico nastale ji škode pa je odgovora toženka.

18. Pritožbi tožnice je bilo potrebno delno ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava delno spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP). Toženkino pritožbo in preostali del tožničine pritožbe pa je bilo potrebno zavrniti, saj niso bili podani niti uveljavljani razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodbo sodišča prve stopnje je bilo tako potrebno v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrditi (353. člen ZPP).

19. O stroških, ki jih je tekom tega pritožbenega postopka priglasila tožnica, bo odločeno s končno odločbo (prvi in drugi odstavek 165. člena ter 164. člen ZPP).