Jedro

Po 26. členu ZVD, mora delodajalec zagotoviti takšna sredstva za delo, ki ustrezajo predpisom o varstvu pri delu in zagotavljajo delavcem varno delo.

Pravica in obveznost uporabljati sredstva, ki imajo naravo varstvenih naprav po 44. členu ZVD, ne pomeni, da morajo delavke uporabljati tudi sredstva, ki so neprimerna za ta namen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da sta pravdni stranki soodgovorni za škodo, ki jo je pretrpela tožnica v delovni nesreči pri prvi toženi stranki dne 21.1.1993, in sicer tožena stranka 70%, tožeča pa 30%. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožeče in prve tožene stranke ter vmesno sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo. Sodišči druge in prve stopnje sta svojo odločitev oprli na Zakon o obligacijskih razmerjih in Zakon o varstvu pri delu. Ugotovili sta, da je prva tožena stranka le delno izpolnila svojo zakonsko obveznost, ker je delavkam v skladišču sicer priskrbela delovno orodje (lestve), vendar pa to orodje za delo ni bilo primerno. Tožnica pa je pri delu uporabljala stol, čeprav je vedela, da ni primeren za stopanje nanj.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo prva tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da je odločitev o sokrivdi prve tožene stranke zmotna, saj je v nasprotju z ugotovitvijo, da je tožnica vedela, da mora uporabljati lestev in ne stola. Odgovora na vprašanje, ali sta bili lestvi res pretežki ali ne, sodišči nista dali. Prva tožena stranka je v pritožbi neuspešno predlagala, da naj sodišče izvede dokaz z izvedencem za varstvo pri delu. Revidentka še citira določbe Zakona o varstvu pri delu in poudarja, da bi tožnica morala uporabljati lestve in ne stola.

Odgovorni delavec za varnost pri delu pri prvi toženi stranki tudi nikoli ni videl delavk uporabljati stol. Če se delavkam ni ljubilo uporabljati težkih lestev in so raje stopale na lažje stole, je odgovornost na njihovi strani. Odločitev je zato materialnopravno zmotna. Za ugotovitev odgovornosti prve tožene stranke je bistvenega pomena vrsta lestve za določen namen uporabe. To vprašanje je ostalo neraziskano kljub ugovorom tožene stranke v pritožbi. Zato predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da revidentka bistvene kršitve določb pravdnega postopka v reviziji ni opredeljeno navedla.

Revizijsko sodišče je na podlagi vsebinske presoje posameznih navedb ugotovilo, da ta revizijski ugovor ni podan.

Iz obrazložitve, v kateri revidentka trdi, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z odločitvijo, ne gre za smiselno uveljavljano kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Nobenega nasprotja ni v ugotovitvi, da je tožnica vedela, da mora uporabljati lestev in ne stola, sodišči pa sta kljub temu odločili, da je prva tožena stranka 70% odgovorna za tožničino škodo, tožnica pa le 30%.

Ugotovitev razmerja soodgovornosti med povzročiteljem škode in oškodovancem je posledica materialnopravne presoje ravnanja obeh udeležencev škodnega dogodka. Zato bo revizijsko sodišče na ta ugovor odgovorilo v delu, v katerem bo odgovarjalo na revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Procesne kršitve v zvezi s to odločitvijo pa ni bilo.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka nadalje ni bilo pri ugotavljanju dejanskih razmer v skladišču, kjer se je tožnica poškodovala. Prva tožena stranka ne uveljavlja nasprotja med zapisniki o izpovedih prič (predvsem vodje skladišča I. J. - da je uporabo stola videla in tudi tolerirala, in odgovornega delavca za varstvo pri delu I. O. - da tega ni ne videl ne vedel) in njihovimi izpovedmi. Doseči želi le drugačno presojo teh izpovedi. Tudi ta ugovor je materialnopravne narave in bo revizijsko sodišče nanj odgovorilo v nadaljevanju. Dokazna ocena izpovedi prič in tožnice ter s tem zvezana ugotovitev dejanskega stanja pa ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP).

Sodišči nadalje nista kršili ZPP, ko nista izvedli dokaza z izvedencem za varstvo pri delu. Sodišče postavi izvedenca tedaj, ko je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (250. člen ZPP). V tem pravdnem postopku pa je sodišče na podlagi izpovedi delavk v skladišču in tudi njihovega vodje ugotovilo, da so imele na voljo dve lestvi, ki sta bili veliki, nerodni in težki ter ju zato niso uporabljale. Navedena dejstva niso terjala postavitve izvedenca.

Tožena stranka med postopkom na prvi stopnji tega tudi ni predlagala. Že zato sodišču prve stopnje v zvezi s tem ni mogoče očitati nobene kršitve ZPP. Postavitev izvedenca je predlagala šele v pritožbenem postopku, pri čemer je zahtevala, da naj izvedenec po ogledu lestev pove, ali sta primerno sredstvo za delo in ali ustrezata predpisom o varstvu pri delu. Ker pa je sodišče druge stopnje sprejelo dokazno presojo sodišča prve stopnje, da sta bili lestvi za delo neprimerni, tudi ono ni imelo razloga za razveljavitev prvostopne sodbe zaradi dopolnitve dejanskega stanja. Ali sta lestvi ustrezali pogojem iz Zakona o varstvu pri delu (Ur.l. SRS, št. 32/74 do Ur.l. RS, št. 38/94, v nadaljevanju ZVD), pa je zopet materialnopravno in ne procesno vprašanje.

Ker tudi kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP med postopkom ni bilo (na te mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti - 386. člen ZPP), uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Sodišči druge in prve stopnje sta na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja nato pravilno uporabili materialno pravo. Pravilna je predvsem presoja, da gre za krivdno odgovornost delodajalca na podlagi 2. odstavka 154. člena in ne za objektivno odgovornost na podlagi 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Pravilna je tudi uporaba 26. člena ZVD, po katerem mora delodajalec zagotoviti takšna sredstva za delo, ki ustrezajo predpisom o varstvu pri delu in zagotavljajo delavcem varno delo. Pravilna je presoja, da prva tožena stranka ni na ustrezen način poskrbela za varnost skladiščnih delavk. Poleg že navedenega pravno odločilnega dejstva, kakšni sta bili sporni lestvi, je pravno odločilnega pomena tudi dejstvo, da je prva tožena stranka po škodnem dogodku priskrbela za vzpenjanje v skladišču posebne "pručke" oz. "stopničke". To dejstvo le potrjuje neprimernost dotedanjih sredstev za delo.

Revidentka se nadalje neutemeljeno sklicuje na opravljen izpit tožnice iz varstva pri delu. Izobrazba delavk o varstvu pri delu ne zadošča za razbremenitev odgovornosti prve tožene stranke. Tudi dejstvo, da I. O. ni videl, da bi katera od delavk stopala na stol, za odločitev ni pravno odločilno. Vodja varstva pri delu bi moral biti seznanjen z delom, za katero je odgovoren.

Da pa je tožnica res uporabljala stol in ni bila dovolj aktivna pri opozarjanju na neustreznost delovnih pogojev (47., 49. in 50. člen ZVD), sta sodišči v zadostni meri upoštevali. Prav zato sta tudi uporabili 192. člen ZOR. Vendar pa je soodgovornost delodajalca večja, ker je on nosilec dejavnosti in tako tisti, ki mora zagotoviti varno delo (že navedeni 26. člen ZVD). Pravica in obveznost uporabljati sredstva, ki imajo naravo varstvenih naprav po 44. členu ZVD, ne pomeni, da morajo delavke uporabljati tudi sredstva, ki so neprimerna za ta namen. Razmerje 70% v breme prve tožene stranke in 30% v breme tožnice je tako določeno pravilno in revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen.

Revizijsko sodišče zato reviziji ni moglo ugoditi in jo je na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.

Izrek o stroških revizijskega postopka prve tožene stranke je zajet v odločitvi o glavni stvari. Ker pa je bilo dejansko stanje na prvi in drugi stopnji že dovolj razjasnjeno, prav tako pa tudi materialnopravna podlaga za odločitev, revizijsko sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov revizijskega odgovora (155. člen ZPP). Zato je zahtevo za povrnitev njenih stroškov zavrnilo (1. odstavek 166. člena ZPP).