Jedro

Kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamila po 197. členu KZ je dokončano šele, ko prejemnik mamila le-tega tudi užije, ne pa že takrat, ko storilec mamilo izroči potencialnemu uporabniku.

Zakoniti znak kaznivega dejanja po 197. členu KZ je dajanje mamila drugemu, ne pa (tudi) samemu sebi, zato je za obstoj kaznivega dejanja udeležba storilca pri uživanju mamila, ki ga je priskrbel, nepomembna. Za obstoj kaznivega dejanja tudi ni odločilno, ali je storilec priskrbel mamilo za skupno uživanje po dogovoru z oškodovanci.

Izrek

Zahteva Državnega tožilstva Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil ml. M.C. zaradi kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 197. člena KZ na podlagi 76. člena istega zakonika izrečen ukor.

Zoper ta sklepa je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena v zvezi s 3. odstavkom 483. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zahteva uveljavlja, da si razlogi sklepa nasprotujejo, so nejasni in nimajo razlogov o odločilnih dejstvih. V sklepu se trdi, da je ml. C. poskusil dati mladoletnima oškodovancema mamilo, nato pa, da jima je izročil papirček z 2,9 grama posušenih delov konoplje, da bi jih zvila v cigareto, ki naj bi jo vsi trije skupaj pokadili, kar pa so policisti preprečili. Navedbi se med seboj izključujeta. Nadalje naj ne bi bilo jasno, ali je ml. C. poskusil dati mladoletnima oškodovancema mamilo zato, da ga uživata, ali zato, da bi ga uživali vsi trije. V razlogih se trdi, da je ml. C. dal oškodovancema mamilo, da ga uživata, po drugi strani pa, da so se vsi trije dogovorili za uživanje mamila, prispevali denar zanj, eden od oškodovancev je celo organiziral srečanje med prodajalcem mamila in ml. C., torej so bili vsi trije udeleženci pri nabavi mamila, ne pa eden storilec kaznivega dejanja, druga dva pa oškodovanca. Predlaga, da se sklepa razveljavita in da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP (ki se smiselno uporablja tudi pri odločbah v postopku proti mladoletnikom za izrek vzgojnega ukrepa) gre, kadar odločba sploh nima razlogov ali nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Ugotovljeno dejansko stanje o bistvenih okoliščinah je sodišče opisalo v zadnjem odstavku na 2. strani in v 1. odstavku na 3. strani sklepa sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da so se ml. C. in oba mladoletna oškodovanca sporazumeli, da ml. C. po napotkih enega od oškodovancev nabavi mamilo, da bi ga vsi trije uživali in vsi trije so prispevali denar za nakup. Ml. C. je v skladu z dogovorom kupil 2,9 gramov posušene konoplje, se z oškodovancema sestal in dal enemu od njiju mamilo. Ko ga je ta začel zavijati s tobakom v cigareto, so policisti preprečili, da bi vsi trije použili mamilo. Na podlagi teh dejstev sodišče v zadnjem odstavku na 3. strani sklepa zaključi, da je ml. C. poskusil dati mamilo mladoletnima oškodovancema, da bi ga uživala in je tako storil kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 197. člena in 22. členom KZ.

Razlogi sklepa o ugotovljenih dejstvih in o njihovi subsumpciji pod zakonite znake poskusa kaznivega dejanja si ne nasprotujejo in tudi niso nejasni. Sklep v delu, ko utemeljuje zaključek o pravni opredelitvi dejanja, uporablja besedno zvezo "poskusil drugima dati mamilo, da bi ga uživala" zato, ker je to kaznivo dejanje dokončano šele, ko prejemnik mamila le-to tudi užije, ne pa že takrat, ko storilec mamilo izroči potencialnemu uporabniku. Dokončano kaznivo dejanje torej obsega tako ravnanje storilca kot tudi ravnanje oškodovanca. Pri poskusu tega kaznivega dejanja pa je odločilno le ravnanje storilca, pripravljalna dejanja oškodovanca, ki merijo na uživanje mamila, pa niso bistvena. Besedna zveza, da je ml. C. "poskusil dati" v pravnem zaključku sklepa, je uporabljena zato, da opredeli fazo izvrševanja kaznivega dejanja, ker je bilo to pomembno za pravno opredelitev, ne pa zato, da bi opisala dejansko ravnanje mladoletnika. Ta je mamilo že dal, kot to jasno izhaja iz opisa dejanskega stanja, ne pa "poskusil dati".

V istem kontekstu je tudi navedba v izpodbijanem sklepu v opisu dejanskega stanja, da je mladoletnik prinesel mamilo zato, da bi ga uživali vsi trije, v pravnem zaključku pa, da je dal drugima to mamilo, da bi ga uživala. Zakoniti znak tega kaznivega dejanja je pač dajanje mamila drugemu, ne pa (tudi) samemu sebi, zato je za obstoj kaznivega dejanja udeležba storilca pri uživanju mamila, ki ga je priskrbel, nepomembna. Za obstoj kaznivega dejanja tudi ni odločilno, ali je storilec priskrbel mamilo za skupno uživanje po dogovoru z oškodovanci, zato razlogi v sklepu o tej okoliščini, tudi če bi si nasprotovali, ne bi pomenili bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.