Up-77/99

11. 7. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. iz Z., na seji senata dne 11. julija 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Sodišča združenega dela Republike Slovenije št. Sp 1556/91 z dne 3.10.1991 in zoper odločbo Sodišča združenega dela v Murski Soboti št. S 56/91 z dne 23.4.1992 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

Pritožnik izrecno izpodbija le v izreku navedeni sodni odločbi, ker se z njima ne strinja. Obe sta bili izdani v postopku zaradi plačila odškodnine za nesrečo pri delu. S sklepom je bilo ugodeno pritožbi podjetja, razveljavljena vmesna odločba o temelju odškodninskega zahtevka in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. V ponovljenem postopku je bila nato na prvi stopnji izdana izpodbijana odločba, s katero je bil pritožnikov odškodninski zahtevek zavrnjen.

Pritožnik se s tako odločitvijo ne strinja in meni, da mu je bila kršena pravica do sodnega varstva in poštenega sojenja iz 23. člena Ustave.

Čeprav jih ne izpodbija, pa pritožnik prilaga tudi kasnejše sodne odločbe v sporu. Pritožba zoper odločbo Sodišča združenega dela v Murski Soboti št. S 56/91 z dne 23.4.1992 je bila tako zavrnjena kot neutemeljena z odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije št. Sp 1045/92 z dne 1.10.1992.

V letu 1995 je pritožnik vložil predlog za obnovo postopka, ki pa je bil kot prepozen zavržen (sklep Delovnega sodišča v Mariboru, oddelek v Murski Soboti št. S 56/91 z dne 16.8.1995).

S posebnim sklepom istega sodišča (št. S 56/91 z dne 7.12.1995) je bil kot prepozen zavržen tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbo zoper oba sklepa je Višje delovno in socialno sodišče zavrnilo z istim sklepom št. Pdp 101/96 z dne 17.4.1997.

Po določbi prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s sodbo oziroma sodno odločbo kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Po določbi 51. člena navedenega zakona se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Po določbi prvega odstavka 52. člena ZUstS je treba ustavno pritožbo vložiti v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča. Po 82. členu ZUstS je ustavna pritožba dovoljena le zoper posamične akte, izdane po uveljavitvi Ustave Republike Slovenije.

Pritožnik je ustavno pritožbo vložil 15.3.1999, torej očitno prepozno. Ob tem bi bila samostojna ustavna pritožba zoper sklep z dne 3.10.1991 tudi nedopustna: ker je bil izdan pred uveljavitvijo Ustave in tudi ker ne pomeni odločitve o zahtevku, ampak le nalaga prvostopnemu sodišču ponovno odločanje.

Pritožnik predlaga izjemno odločanje o ustavni pritožbi na podlagi tretjega odstavka 52. člena ZUstS. Kot posebno utemeljenost primera navaja, da naj bi bil v sodnem postopku žrtev odvetnikove malomarnosti. Odvetnik naj bi namreč zamujal zakonske roke in tako pritožnika postavljal v slabši položaj.

Pogoj, določen v tretjem odstavku 52. člena ZUstS, da gre za posebno utemeljen primer, se nanaša na utemeljenost ustavne pritožbe po vsebini. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne more preverjati meritorne odločitve oziroma dokazne ocene organa, ki je izdal posamični akt; ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče lahko ugotavlja, ni dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev sodišča, ampak samo dejansko stanje zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zgolj nezadovoljstvo z odločitvijo pa ne pomeni take kršitve.

Ustavna pritožba se lahko vloži le zoper posamične akte državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, če prizadeta oseba meni, da mu je bila z njimi kršena kakšna njegova človekova pravica. Odvetništvo je sicer samostojna in neodvisna služba, ki pa jo odvetniki opravljajo kot svoboden poklic in ne kot javno službo (prvi odstavek 137. člena Ustave in drugi odstavek 1. člena Zakona o odvetništvu, Uradni list RS, št. 18/93 - ZOdv). Ustavna pritožba zoper (ne)ravnanje odvetnika zato ni dopustna. Če meni, da ji je z nestrokovnim zastopanjem povzročil škodo, ima stranka možnost uveljavljati odškodninsko odgovornost odvetnika po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Tudi če bi bila za stranko neugodna sodna odločba posledica nepravilnega ali nestrokovnega dela odvetnika, taki sodni odločbi iz tega razloga ni mogoče očitati nezakonitosti in neustavnosti.

Razlog za izjemno obravnavanje prepozne ustavne pritožbe pa tudi sicer ni izkazan. V leta 1992 pravnomočno končanem sodnem postopku sta pritožnika najprej zastopala dva odvetnika, nato pa pooblaščenec iz sindikalne pravne pomoči. Iz predloženih odločb ni razvidno, da bi kdorkoli od pooblaščencev zamudi kakšen zakonski rok. O zahtevku pritožnika je bilo pravnomočno odločeno po vsebini.

Pritožnikove navedbe o "malomarnem delu odvetnika" se očitno nanašajo na obnovitveni postopek v letu 1995. Sklepov, izdanih v tem postopku pa pritožnik ne izpodbija. Tudi če bi jih, bi bila ustavna pritožba prav tako prepozna. Zadnji sodni sklep v obnovitvenem postopku je bil izdan 17.4.1997 in vročen strankam v mesecu maju 1997. Poleg tega pritožnik ne izkaže, da bi izčrpal izredna pravna sredstva.

Glede na vse navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo kot prepozno zavrglo, zatrjevani razlogi pa izjemnega odločanja o ustavni pritožbi ne utemeljujejo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik: dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata

dr. Lojze Ude