Jedro

Tožnik je delavcem, zaposlenim preko študentskega servisa, popravljal ure tako, da jim je ure dodajal in jim na ta način priznaval več ur kot so jih dejansko opravili. Dopuščal je, da ti delavci niso evidentirali delovnega časa in da so delali tudi študentje, ki niso imeli študentske napotnice. Očitane kršitve nimajo vseh znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. Gre namreč za listine, ki jih je sestavljal tožnik. Če ima prava listina (izdana od osebe, ki je označena kot izdajatelj) neresnično vsebino, s tem ne postane ponarejena listina in ni podano kaznivo dejanje ponarejanja listin. Očitane kršitve predstavljajo hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je tožnik storil naklepoma. Zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2013 in da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo z dnem vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2013 in je trajalo do 14. 12. 2013 z vsemi pravicami iz sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi, ter da je tožena stranka dolžna od prenehanja delovnega razmerja 15. 10. 2013 dalje do 14. 12. 2013 priznati tožeči stranki vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z bruto plačo v znesku 2.525,00 EUR ter od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke in dobljeni neto znesek plače izplačati tožeči stranki z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, za tožečo stranko posredovati Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije podatke za vpis v matično evidenco in jo prijaviti v zavarovanje. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova denarnega povračila izplačati 7.575,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in pod izvršbo. Sodišče je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške sodnega postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in ustrezno odloči o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške. Tožnik vztraja, da tožena stranka ni imela utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, še manj pa utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka tožniku najprej v podpis ponudila sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ter potem, ko tožnik tega sporazuma ni želel podpisati vročila obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in kasneje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta okoliščina kaže na to, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ob predpostavki njene utemeljenosti ni bila nujna, iz danes na jutri, ampak bi lahko oz. bi se morala zgoditi z upoštevanjem odpovednega roka. Zaključek sodišča prve stopnje, da je dokazni postopek potrdil, da je tožnik zaposlenim preko študentskega servisa popravljal ure tako, da je ure dodajal in je na tak način priznal več ur, kot so jih dejansko opravili, da je dopuščal, da delavci preko študentskega servisa niso evidentirali delovnega časa ter jim kasneje ure ročno vnašal v evidenco, dopuščal delo na črno, dovolil evidentiranje delovnega časa, ko je bila delavka dejansko odsotna z delovnega mesta, je v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom, listinami in prilogami spisa, kjer je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Izvedeni dokazni postopek namreč ni potrdil, da je tožnik zaposlenim preko študentskih napotnic priznal kaj več kot zgolj tisto, do česar so bili upravičeni. Tožnik in v postopku zaslišane priče so namreč izpovedale, da so se zaposlenim preko študentskih napotnic v primeru preseženih kvot izplačila za opravljeno delo preko kovte prestavile oz. zamaknile v naslednji mesec, s čimer so bili zaposleni preko študentskih napotnic seznanjeni in so s tem tudi soglašali, nikoli pa niso dobili plačanih več ur kot so jih opravili. Situacija je bila namreč ravno obratna, tako da so nekateri pri toženi stranki delali, kot so A.A., B.B., in svojega dela niso prejeli plačanega. Ti dve priči sta izpovedali, da nista delali preko študentskih napotnic ampak preko samostojnega podjetnika C.C., s plačilom njunega dela pa tožnik ni imel nič. Absolutno bistveno kršitev določb postopka je sodišče prve stopnje storilo tudi s trditvijo, da je tožena stranka tožnika zaposlila z namenom, da to področje uredi in uveljavi poslovanje v skladu s predpisi, saj ta trditev iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja. Zaslišana priča D.D., direktor kadrovske službe tožene stranke, ki je tudi sestavil pisno obdolžitev zoper tožnika in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je zaslišan pred sodiščem izpovedal, da je obstajalo interno navodilo o popravljanju ur, čeprav to ni bilo v skladu s pravilnikom tožene stranke in je vodstvo tožene stranke zato vedelo, pa je kljub temu dalo takšno navodilo. Tožnik je v zvezi z zaposlenimi preko študentskih napotnic zgolj prevzel do tedaj utečeno večletno prakso tožene stranke in jo nadaljeval, pri čemer s strani nadrejenih na vse pisne obdolžitve nikoli ni bil opozorjen, da mora s to prakso prenehati. Tožnik je bil s strani tožene stranke najet zato, da dvigne promet, kar mu je tudi uspelo na način, da nikomur ni plačal niti centa več od tistega do česar je bil ta upravičen. Vodstvo tožene stranke pa je bilo zadovoljno, da je tožnik s kvotami zaposlenih preko študentskih napotnic uspel zvoziti tako mesec z več sončnimi dnevi kot mesec z večinoma slabim vremenom, čeprav je življenjsko in logično, da na deževni dan z malo obiskovalci ne potrebuješ toliko ljudi, kot na lep sončen dan. Iz izvedenega postopka tudi izhaja, da je bil računalniški sistem evidentiranja prisotnosti velikokrat v okvari in je bilo zato nujno ročno vnašanje ur. Zakaj bi tožnik svoji delavki dopustil evidentiranje delovnega časa, čeprav je na delovno mesto ne bi bilo, si tožnik ne zna razlagati. Tega ni dovolil, še manj pa odredil, prav tako pa za to ni vedel. S takim domnevnim ravnanjem ni ničesar pridobil, ampak bi s tem le sebe spravil v težave. Glede na še vedno trajajočo zaposlitev E.E. in F.F. pri toženi stranki, pa tudi ni bilo pričakovati, da bosta ti dve v postopku pred sodiščem spremeni svoje navedbe. Sodišče prve stopnje se je ob tem tudi postavilo na stališče, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku utemeljena iz razloga, ker so v tožnikovem ravnanju znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin, s čimer se tožnik nikakor ne strinja, zaradi česar je prepričan, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljena.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožniku naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke, ki jih priglaša. Glede predloga za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi pojasnjuje, da želi tožena stranka vsa sporna razmerja z delavci rešiti na miren, sporazumen način. Ponudba za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi pa seveda ne pomeni, da razlogov za izredno odpoved ni bilo. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da so bili podatki o evidenci delovnih ur delavcev preko študentskega servisa popravljeni in so se ure dodajale, zato je bilo priznanih več ur, kot jih je bilo dejansko opravljenih. Zato ni nasprotja med razlogi sodbe in vsebino izpovedi prič. Zaradi nepravilnih in nepopolnih evidenc, ki so se ročno popravljale ni mogoče ugotoviti pravilnega števila delovnih ur za posameznega študenta. Prav tako je izpolnjen zakonski znak kaznivega dejanja ponarejanja listin, saj so se elektronsko vodene evidence prisotnosti delovnega časa ročno popravljale na ta način, da so se v koledarski mesec vpisale ure študentskega dela, ki dejansko v tistem mesecu niso bile opravljene. Tožnik je namesto zahtevka upravi družbe po povečanju študentskega dela, raje prirejal evidence prisotnosti na delu in na ta način zavajal toženo stranko. Glede prič A.A. in B.B. tožnik navaja, da ni imel ničesar z njima, ker naj bi bili zaposleni preko C.C. s.p., pri čemer spregleda, da je bil tisti, ki je odgovoren za zaposlitve v gostinstvu, torej za zaposlitve študentov in drugih pogodbenih sodelavcev, zato je bila njegova dolžnost, da pred pričetkom dela zahteva ustrezno študentsko napotnico oz. da sklene ustrezno pogodbo o delu, za obe navedeni delavki preko C.C. s.p.. Iz izpovedi prič A.A. in G.G., kot tudi H.H. izhaja, da so preko svojih ali preko drugih študentskih napotnic prejemali plačilo zase ali plačevali opravljene storitve, pri čemer delo ni bilo pokrito s študentsko napotnico tistega, na katerega se je glasila. To pomeni, da se je delo opravljalo brez ustrezne pravne podlage in je šlo v takem primeru za delo na črno. Neresnične so pritožbene navedbe, da je obstajalo interno navodilo o popravljanju ur. Tožena stranka meni, da je dokazni postopek z gotovostjo pokazal, da je bilo tožnikovo ravnanje nepravilno, tako glede na pogodbo o zaposlitvi, kakor tudi glede na interna navodila pri toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi in glede na določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka na katere se sklicuje pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je sodišče prve stopnje sicer delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa na samo zakonitost odločitve ni vplivalo.

Sodišče je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka dne 7. 10. 2013 iz razlogov po 1. in 2. alinee 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz 2. odstavka 109. člena ZDR-1, česar pritožba ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik v pritožbi vztraja pri svojem stališču, da niso bili podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je tožena stranka tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi predlagala sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Stališče sodišča prve stopnje, da to dejstvo na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima vpliva je pravilno. Dejstvo, da želi delodajalec sporazumno urediti prenehanje delovnega razmerja ob ugotovitvi nepravilnosti, samo po sebi ne pomeni, da niso izpolnjeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, katere značilnost je, da pogodba o zaposlitvi preneha z dnem vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik očitno gradi na tem, da odnosi niso bili tako porušeni, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, kar pa iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja. Celo več, dogodilo se je to, da je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi na podlagi izredne odpovedi na isti datum, kot je bila predlagana sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Torej sam poskus tožene stranke, da sporazumno razreši sporno razmerje ni ovira za kasnejšo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seveda če so izpolnjeni vsi pogoji in če je le-ta podana v zakonskem roku. Sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi lahko ponudi katerakoli od pogodbenih strank. Da je temu tako izhaja iz same določbe 81. člena ZDR-1, ali do sporazuma pride, pa je odvisno od volje obeh pogodbenih strank. Sklicevanje sodišča prve stopnje v zvezi s to določbo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS tako v tem primeru niti ni odločilno.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik storil vse očitane kršitve delovnih obveznosti in sicer je delavcem, zaposlenim preko študentskega servisa popravljal ure tako, da jim je ure dodajal in jim na ta način priznaval več ur kot so jih dejansko opravili, dopuščal da delavci preko študentskega servisa niso evidentirali delovnega časa ter jim kasneje ure ročno vnašal v evidenco, dopuščal delo na črno, saj so pri toženi stranki delali tudi študentje, ki niso imeli študentske napotnice in da je dovolil vodji strežbe E.E., da je evidentirala delovni čas v dneh, ko je bila z delovnega mesta dejansko odsotna. Ure niso bile pravilno evidentirane zato, da ne bi prekoračili dovoljenega obsega ur študentskega dela, tožnik je s popravljanjem evidenc delovnih ur storil vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji). Sodišče pa ni ugotovilo zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije v posledici prirejanja evidenc, ker dokazni postopek ni dokazal, da bi bil namen tožnika, da bi s prirejanjem evidenc delovnega časa sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist. Utemeljena je pritožbena navedba, da očitane kršitve nimajo vseh znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. Gre namreč na listine, ki jih je sestavljal tožnik in bil tudi zadolžen za njihovo sestavo in tudi ni bilo nikoli dvoma, da jih je sestavil on. Kaznivo dejanje ponarejanja listin pa stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Ponarejena je torej listina, ki ne izvira od osebe, ki je v njej navedena kot izdajatelj. Pri tem ni pomembno ali gre za resnično ali neresnično vsebino. Če ima prava listina (izdana od osebe, ki je označena kot izdajatelj) neresnično vsebino, s tem ne postane ponarejena listina in ni podano kaznivo dejanje ponarejanja listin. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zvezi z očitano kršitvijo delovne obveznosti, ki naj bi imela vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin v svojem sklepu VIII Ips 34/2014 z dne 16. 6. 2014. Zato je očitano ravnanje lahko le hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kot ga je poleg očitkov o znakih kaznivega dejanja okvalificirala že tožena stranka. Tako napačna pravna kvalifikacija s stranki tožene stranke in sodišča prve stopnje na samo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima vpliva.

Pritožbeno sodišče pa se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik očitane kršitve, ki predstavljajo hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja storil naklepoma in je zato odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik opravljal delo na enak način, kot se je opravljalo že pred njegovim prihodom. Dejstvo, da se pri toženi stranki niso spoštovala pravila, tožnika namreč ne odvezuje tega, da bi jih moral spoštovati sam. S toženo stranko je namreč imel sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del in nalog na delovnem mestu direktor gostinstva in je bil dolžan opravljati naloge v skladu z določili zakonov, internih pravil, sklepov družbe, individualnega akta o pooblastilu ter sklepov nadrejenih, delo je moralo biti opravljeno odgovorno, strokovno, vestno, pošteno in ažurno, v skladu s pravili stroke, kot izhaja iz 3. člena pogodbe o zaposlitvi. Zato sklicevanje tožnika na preteklo negativno prakso pri toženi stranki ne ekskulpira od spoštovanja zakonov in predpisov družbe. Za ugotovitev kršitev delovnih obveznosti niti ni pomembno ali je toženi stranki zaradi ravnanja tožnika nastala škoda, saj že samo dejstvo, da se ure prisotnosti študentov in zaposlenih po drugih pogodbah niso evidentirale skladno z dejansko prisotnostjo, pomeni kršitev predpisov. Prav tako tožnika ne opravičuje visoka fluktuacija zaposlenih študentov, da ne bi zahteval, da ima vsak študent napotnico študentskega servisa, preden prične z delom pri toženi stranki. Samo zasledovanje dovoljene kvote ur študentskega dela in finančni učinki namreč niso nad zakonitostjo. Zato tudi, če je dejansko obstajalo interno navodilo o popravljanju ur, tega tožnik ne bi smel upoštevati, saj to je v nasprotju z določbami zakona, ki delodajalcem nalagajo, da evidentirajo delovni čas - Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006).

Dejstvu, da je bil računalniški sistem evidentiranja prisotnosti velikokrat v okvari, ni mogoče pripisati napačnega evidentiranja prisotnosti delavcev na delu. To namreč tožnika ne odvezuje od pravilnega evidentiranja delovnega časa zaposlenih. Iz izvedenega dokaznega postopka nedvomno izhaja, da je bila evidenca prirejena z namenom, da se uskladi izplačane ure z dovoljeno kvoto ur študentskega dela. Tako ravnanje je bilo lahko le naklepno, čemur tožnik v postopku niti ni oporekal, temveč se je vseskozi skliceval na dejstvo, da je bila to utečena praksa pri toženi stranki in celo, da so o tem obstajala interna navodila. Kot je bilo že zgoraj povedano, pa tudi če je vse to res, tožnika ne odvezuje od dolžnosti, da posluje zakonito. Zato predstavlja ravnanje tožnika kršenje pogodbene oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z kršitvijo delovne obveznosti, ker je tožnik dopustil evidentiranje delovnega časa delavki, ki je bila odsotna. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je dovolil vodji strežbe E.E., da je evidentirala delovni čas v dneh, ko je bila z delovnega mesta dejansko odsotna. To izhaja iz skladnih izpovedi E.E. in sodelavke F.F., ki je registrirala njeno prisotnost. Tožnik temu dokaznemu zaključku oporeka, kar pa je po zaključku pritožbenega sodišča neutemeljeno. Tožnik je bil direktor gostinstva in kot tak je vsekakor moral biti seznanjen z dejstvom, da E.E., vodje strežbe ni na delu ter da je evidentiran delovni čas v dneh njene dejanske odsotnosti. V zvezi s tem ni ukrenil nič, torej je pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je dopustil evidentiranje delovnega časa delavke v dneh, ko je bila z delovnega mesta dejansko odsotna.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Sklenilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker v sporih v obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Za svojo odločitev o stroških postopka je pritožbeno sodišče imelo podlago v določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in 1. odstavka 154. člena ZPP ter 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ZDSS-1 (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).