Jedro

Deveti odstavek 12. člena ZDRS ureja pogoj, da je oseba v RS „obiskovala in uspešno zaključila najmanj visokošolski program“. Tožnica ta pogoj izpolnjuje, saj je magistrski študijski program, ki ga je končala, višja stopnja študija od visokošolskega študija. Storjena pa je tudi procesna napaka, ki je v tem, da je izrek izpodbijane odločbe nedoločen, saj ne določa, kateremu zahtevku oziroma vlogi tožnice se ne ugodi, pri čemer iz obrazložitve odločbe izhaja, da toženka ni odločala samo o vlogi tožnice za sprejem v državljanstvo na podlagi devetega odstavka 12. člena ZDRS, kar je bil sicer predmet odločanja v tej upravni zadevi glede na prvostopenjski akt, ampak je v reviziji odločala tudi o vlogi za sprejem v državljanstvo tožnice na drugih pravnih podlagah.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 213-606/2013/2 (1323-03) z dne 24. 5. 2013 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Upravna enota Vrhnika je na podlagi 11. člena v zvezi z drugim odstavkom 27. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 24/07) izdala zagotovilo, da bo A.A., rojena ... v B., sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije, če bo dokazala, da je ali da bo odpuščena iz državljanstva Bosne in Hercegovine in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjevala pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Zagotovilo velja dve leti od dneva, ko je bilo soglasje Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije vročeno stranki. Če v tem roku dokaza iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ne bo predložila, se bo štelo, da svojo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije umika.

V obrazložitvi tega zagotovila je navedeno, da je prosilka podala vlogo za sprejem v državljanstvo na podlagi 12. člena ZDRS. Prosilka izpolnjuje pogoj obiskovanja in uspešno zaključenega najmanj visokošolskega programa v Republiki Sloveniji, kar je izkazala s potrdilom Fakultete C. o končanem magistrskem programu na Fakulteti C. Univerze v Ljubljani. Potrdilo dokazuje, da je 3. 9. 2012 uspešno zaključila magistrski študijski program ... Imenovana je priložila tudi overjeno fotokopijo potrdila in indeksa Fakultete C. Univerze v Ljubljani, iz katerih je razvidno, da je obiskovala magistrski program ter opravljala študijske obveznosti. Pridobitev naziva magistra znanosti dokazuje s potrdilom Fakultete C. o končanem magistrskem programu na Fakulteti C. Univerze v Ljubljani. Zagotovilo, izdano v postopku sprejema v državljanstvo Republike Slovenije, je potrebno v skladu z določbo 27. d člena v zvezi s 27. b členom ZDRS predložiti v revizijo ministrstvu, pristojnemu za notranje zadeve. Zagotovilo postane dokončno z dnem, ko ministrstvo, pristojno za notranje zadeve v postopku revizije poda soglasje.

Z izpodbijanima aktom je Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo na podlagi drugega odstavka 27. c člena ZDRS v postopku revizije zagotovila Upravne enote Vrhnika z dne 15. 4. 2013 odločilo, da se zagotovilo UE Vrhnika št. 213-1/2013-38 (403) z dne 15. 4. 2013 odpravi in da se vlogi tožnice ne ugodi. V obrazložitvi akta se sklicuje na 1. odstavek 27.b člena v zvezi z 27.d členom ZDRS. Pravi, da je organ prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabil materialno pravo, ker je sklepal, da je A.A. v postopku dokazala, da je izpolnjen dejanski stan določbe 10. člena v zvezi z devetim odstavkom 12. člena ZDRS. Organ prve stopnje je uporabil pravilen materialni predpis, a ga je napačno tolmačil ter zato nepravilno uporabil. V obravnavanem primeru iz upravnih spisov izhaja, da je organ prve stopnje dejansko stanje ugotovil na podlagi dokazil, ki jih je stranka vložila v upravne spise ob vložitvi vloge, dokazil, ki jih je stranka vložila v upravne spise na podlagi zahteve za dopolnitev vloge ter dokazil, ki jih je organ prve stopnje pridobil po uradni dolžnosti v skladu z določbo 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Pogoj, brez katerega ni moč pridobiti državljanstva Republike Slovenije na citirani pravni podlagi, je pogoj, da je tujec v Republiki Sloveniji obiskoval in uspešno zaključil najmanj visokošolski program. Odločilno za razlago pojma visokošolskega programa, je dejstvo, da je ta določba ZDRS bila uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, št. 127/06) ter da je v času uveljavitve sprememb ZDRS veljal Zakon o visokem šolstvu (Uradni list Republike Slovenije, št. 67/93 in nadaljnji), vključno s spremembo zakona, objavljeno v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 94/06), ki je študijske programe za pridobitev izobrazbe razvrstil v tri stopnje (tako 33. člen zakona) in sicer: prva stopnja: visokošolski strokovni študijski program; univerzitetni študijski programi; druga stopnja: magistrski študijski programi, enoviti magistrski študijski programi; tretja stopnja: doktorski študijski programi. Pogoj za priznanje pravice je torej okoliščina, da je tujec obiskoval in uspešno zaključil visokošolski program. Po podatkih upravnih spisov je nesporno, da je bila A.A. v Republiki Sloveniji v študijskem letu 2006/2007 in 2007/2008 vpisana na bolonjski magistrski študij, nato pa se je v študijskem letu 2008/2009 prepisala na znanstveni magisterij, študij pa zaključila 3. 9. 2012 in pridobila znanstveni naslov magistrica znanosti. Ker v Republiki Sloveniji ni obiskovala in zaključila visokošolskega programa, ne more uveljavljati pridobitve državljanstva Republike Slovenije na podlagi določbe 10. člena v zvezi z devetim odstavkom 12. člena ZDRS. Po podatkih upravnih spisov A.A. ne bi bila uspešna pri uveljavljanju pravice do pridobitve državljanstva Republike Slovenije niti na drugih pravnih podlagah, saj na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pred organom prve stopnje ni moč sklepati, da so izkazane pravno relevantne okoliščine, ki bi utemeljevale možnost pridobitve državljanstva na drugih pravnih podlagah.

V tožbi tožnica pravi, da je jasen smisel zakona (devetega odstavka 12. člena ZDRS) v olajšanju pridobitve državljanstva za tujce z visokošolsko (ali še višjo) izobrazbo – v zakonu je to zapisano z besedami „obiskoval in zaključil najmanj visokošolski program“. Po navedbah v sami izpodbijani odločbi je „nesporno, da je bila A.A. vpisana na bolonjski magistrski študij, nato pa se je prepisala na znanstveni magisterij in pridobila znanstveni naslov magistrica znanosti“. Zmotna je interpretacija tožene stranke, da z naslovom magister znanosti, pridobljenim po pred-bolonjski ureditvi visokega šolstva, kjer je bil ta naziv dosegljiv še pod težjimi pogoji, kot je po sedanji bolonjski ureditvi, da tožnica nima najmanj visokošolskega programa.

Tožba je utemeljena.

Določilo 9. odstavka 12. člena ZDRS ureja pogoj, da je oseba v Republiki Sloveniji „obiskovala in uspešno zaključila najmanj visokošolski program“. Pojem „najmanj“ je treba razlagati v smislu stopnje izobrazbe, ker je to terminus technicus po ZVis, ki v 33. členu v prvo stopnjo uvršča visokošolski strokovni študijski program in univerzitetni študijski program, v drugo stopnjo magistrske študijski programe in v tretjo stopnjo doktorski študijski program. Magistrski študijski program, ki ga je nesporno končala tožnica, je torej višja stopnja študija od visokošolskega študija, zato tožnica izpolnjuje obravnavani pogoj iz 9. odstavka 12. člena ZDRS. Poleg te napake v razlagi in uporabi materialnega prava je procesna napaka storjena tudi v tem, da je izrek izpodbijane odločbe, ki se izvršuje, nedoločen, saj ne določa, kateremu zahtevku oziroma vlogi tožnice se ne ugodi, pri čemer iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožena stranka ni odločala samo o vlogi tožnice za sprejem v državljanstvo na podlagi 9. odstavka 12. člena ZDRS, kar je bil sicer predmet odločanja v tej upravni zadevi glede na prvostopenjski akt, ampak je tožena stranka v reviziji odločala tudi o vlogi za državljanstvo tožnice na drugih pravnih podlagah, čeprav na prvi stopnji organ ni odločal o vlogi za državljanstvo na drugih pravnih podlagah, ampak edino na podlagi določila 9. odstavka 12. člena ZDRS. Zaradi tega je podana tudi kršitev 1. in 6. odstavka 213. člena ZUP, ki pomeni bistveno kršitev določb postopka, ker se odločbe ne da preizkusiti (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1).

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in vodenja postopka (3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter 4. odstavek 64. člena ZUS-1).