Jedro

Avtonomije univerze ne gre tolmačiti kot absolutne diskrecijske pravice, saj mora pri odločanju o izvolitvi v naziv upoštevati tudi določbe zakonov in meril, ki jih sicer podrobneje univerza uredi sama. To pomeni, da mora tožena stranka, kljub temu, da je avtonomen zavod, upoštevati tudi osnovne procesne pravice strank v postopku. Nesporno je, da je ena od teh pravic tudi pravica do obrazložitve odločbe, ki mora biti popolna do te mere, da je spoštovano načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS. To določa, da je vsakomur zagotovljeno varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te določbe izhaja dvoje - stranke v teh postopkih ne smejo biti obravnavane neenakopravno tako, da bi se v zadevi posamezne stranke odločilo drugače kot v vsebinsko podobnih primerih, po drugi strani mora biti zagotovljena tudi enakopravnost strank, ki so udeležene v postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Senat Fakultete za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Senat UL FPP) je z izpodbijanim sklepom odločil, da se tožnik ne izvoli ponovno v naziv višjega predavatelja za področje Prometne tehnologije. Uvodoma je povzel dosedanji potek postopka, ki se je pričel z vlogo tožnika, ki jo je vložil dne 15. 5. 2013. Senat UL FPP je dne 18. 9. 2013 sprejel sklep, da se tožnika ne izvoli ponovno v naziv višjega predavatelja za področje Prometne tehnologije, vendar pa je bila ta odločitev po pritožbi tožnika s sklepom Senata Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Senat UL) z dne 30. 9. 2013 odpravljena ter vrnjena Senatu UL FPP v ponovno odločanje. Ta je s sklepom z dne 19. 3. 2014 sprejel enako odločitev, ki jo je po pritožbi tožnika potrdil Senat UL z odločbo z dne 16. 9. 2014, vendar pa je bila ta odločitev s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. III U 332/2014-9 z dne 10. 4. 2015 odpravljena ter vrnjena Senatu UL FPP v ponovno odločanje. Sodišče je presodilo, da obrazložitev izpodbijanega sklepa nima razlogov in ga ni mogoče preizkusiti, kršene pa so bile tudi določbe postopka s tem, ko tožniku pred odločitvijo Senata UL FPP ni bila dana možnost, da se izjavi do negativnega mnenja Študentskega sveta Fakultete za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Študentski svet UL FPP).

2. Senat UL FPP pojasnjuje, da je po navodilih sodišča dne 12. 5. 2015 poslal tožniku poziv, da se seznani z negativnim mnenjem Študentskega sveta UL FPP in da na te navedbe odgovori, kar je tudi storil dne 3. 6. 2015. Na prvi redni seji je nato Senat UL FPP na tajnih volitvah odločal o predlogu sklepa, da se tožnik ponovno izvoli v naziv višjega predavatelja za področje Prometne tehnologije, vendar pa sklep ni bil sprejet. Senat UL FPP je še pojasnil, da je pri odločanju izhajal tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 214/2009 z dne 28. 12. 2009 ter skladno s tem v obrazložitvi svoje odločitve pojasnil kako so bile izvedene volitve in kakšen volilni izid je bil dosežen. Člani senata z glasovanjem uresničujejo avtonomijo univerze in niso zavezani, da bi svoje glasove pojasnjevali, saj bi bilo to v nasprotju z načelom svobode volitev.

3. Po pritožbi tožnika je odločitev Senata UL FPP potrdil Senat UL. V obrazložitvi svoje odločitve je povzel dosedanji potek postopka in povzel vsebino tožnikove pritožbe. Pojasnil je, da je bil tožnik dvakrat pozvan, da ima možnost pregledati celotno dokumentacijo pritožbenega postopka in se o tem pisno opredeliti, kar je tudi storil in svojo pritožbo po pregledu dopolnil. Ocenil je, da so bile v postopku Senata UL FPP odpravljene kršitve, ki jih je ob prvem odločanju ugotovilo Upravno sodišče RS ter po opravljeni razpravi sprejel sklep, da se pritožba tožnika zoper odločitev Senata UL FPP zavrne.

4. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in navaja, da sklep izpodbija zaradi napačno vodenega postopka in kršenja določil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kot tudi zaradi nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je tožena stranka s svojo odločitvijo pokazala tudi določeno ignoranco do odločitve sodišča, saj je pri ponovnem odločanju ponovila enake kršitve, kot jih je storila prvič. Sodišču predlaga, da ugotovi, da je sklep tožene stranke nezakonit in ga spremeni tako, da se spremenjeni izrek glasi, da se tožnik izvoli v naziv višjega predlagatelja za področje Prometne tehnologije, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj mu tudi povrne stroške postopka.

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je mogoče razumeti, da odločitev tožene stranke temelji na izrazito negativnem mnenju Študentskega sveta UL FPP, pa četudi so bila vsa tri strokovna mnenja o tožnikovi ponovni izvolitvi pozitivna in je tožnik presegel število točk, ki so po merilih potrebne za ponovno izvolitev v naziv višjega predlagatelja. Poudarja, da Statut Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Statut UL) ne zahteva pozitivnega mnenja Študentskega sveta UL FPP za izvolitev kandidata v naziv. Tako dejansko stanje toženi stranki zato ni omogočalo, da bi lahko o tožnikovi vlogi odločila negativno. Četudi se kandidati v nazive volijo, to ne pomeni absolutne diskrecijske pravice organov tožene stranke, da brez kriterijev in utemeljitev sprejme samovoljno odločitev. O tem se je Upravno sodišče RS izreklo že v sodbi opr. št. U 610/2001, poudarilo pa tudi pomen smiselne uporabe določil ZUP ter vezanost postopkov znotraj tožene stranke na individualne pravice in pravne interese posameznikov, ki so vlagatelji prošenj za izvolitev v naziv visokošolskega učitelja. Kljub temu pa je tožena stranka v postopku kršila načelo zakonitosti iz 6. člena, načelo materialne resnice iz 8. člena in načelo zaslišanja stranke iz 9. člena, vse ZUP. Izpodbijani sklep je tako obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil upravnega postopka in ga je že iz tega razloga treba odpraviti.

6. Tožnik ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da ni bil izvoljen zaradi negativnega mnenja Študentskega sveta UL FPP, vendar trditve iz tega mnenja niso obrazložene in jih zato ni mogoče preizkusiti. Trdi se, da je bilo to mnenje sprejeto na 3. redni seji dne 6. 3. 2014, vendar pa tožnik meni, da te seje ni bilo, kar je v postopku dokazoval z izjavo študenta A.A., kljub temu pa je v sklepu navedeno zgolj to, da so nekateri člani Študentskega sveta UL FPP potrdili, da je seja bila, dokumentov o tem pa ni. Novo pridobljena izjava o poteku seje Študentskega sveta UL FPP ni bila del gradiva za sejo Senata UL FPP, pač pa je bila predložena šele na seji, kar pa pomeni kršitev načela kontradiktornosti postopka, saj ta dokument tožniku ni bil predstavljen in se o njem ni mogel izreči. Tožnik v nadaljevanju poudarja, da je mnenje Študentskega sveta UL FPP sicer pavšalno in ga ni mogoče preizkusiti, tožnik pa je kljub temu obširno pojasnil svoja stališča in dokaze, ki pa jih tožena stranka očitno ni upoštevala in tožniku, kljub njegovi zahtevi, ni dala možnosti, da se udeleži seje prvostopenjskega organa. To predstavlja kršitev načela materialne resnice, tožniku pa ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah v zvezi z mnenjem. Četudi v obrazložitvi tožena stranka povzema odločitev sodišča, je ne upošteva. Zato tožbi pripenja vse to, kar je zapisal že v prvi tožbi in veljajo enaki očitki tudi proti sedaj izpodbijani odločitvi. Tožnik meni, da je tako ravnanje tožene stranke nezakonito in se ga s tem skuša šikanirati, ob tem pa se tožena stranka sklicuje na avtonomijo univerze, četudi njen način odločanja ni skladen z načeli demokratičnega vodenja postopka in varstvom človekovih pravic, ki jih zagotavlja ZUP.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe v tožbi in sodišču predlaga, naj jo zavrne, tožniku pa naloži, da ji povrne stroške postopka. Uvodoma tožena stranka povzema potek postopka in poudarja, da odgovarja le na tiste navedbe v tožbi, ki se nanašajo na ponovljen postopek, ne pa na tiste, o katerih je sodišče že odločilo s sodbo, opr. št. III U 332/2014 in jih tožnik ponavlja. Tožena stranka je celoten postopek izpeljala v skladu z določbami Statuta, Pravil Fakultete za pomorstvo in promet ter Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev ter sodelavcev Univerze v Ljubljani. Tožena stranka se ne strinja s tožnikovo trditvijo, da ni imela osnove, da bi sprejela negativno odločitev, glede na to, da so bila vsa tri mnenja poročevalcev pozitivna. Nobena določba v prej navedenih aktih ne določa kriterija glede odločitve članov Senata UL FPP, pač pa le to, kaj mora habilitacijska komisija presojati ob ugotavljanju izpolnjevanja pogojev kandidata. Kriterijev ali se kandidata izvoli v naziv ali ne, torej ti akti nimajo, pač pa je to avtonomna pravica Senata UL FPP. Prav tako ni mogoče slediti trditvi tožnika, da bi se tožena stranka morala izreči o prisotnosti članov na seji Študentskega sveta UL FPP niti tega ni zahtevalo sodišče v sodbi. Tožniku je bila dana možnost, da se o mnenju Študentskega sveta UL FPP opredeli. Tožena stranka poudarja, da tožnik ne more posegati v avtonomne odločitve Študentskega sveta UL FPP, sprejetega mnenja o tožniku pa Študentski svet UL FPP ni nikoli preklical in je sestavni del celotnega gradiva v postopku habilitacije. To, da se tožeča stranka o izjavah članov Študentskega sveta UL FPP ni imela možnosti izreči, zato ni kršitev načela kontradiktornosti v upravnem postopku.

8. Tožena stranka poudarja, da se v postopku habilitacije uporabljajo določbe upravnega postopka in skladno s tem je bila tožniku dana možnost, da se o vseh odločilnih dejstvih izjavi, tudi o negativnem mnenju Študentskega sveta UL FPP. Člani Senata se o tem ali je to mnenje verodostojno, ne morejo izjasnjevati, pač pa ga lahko le sprejmejo ali ne sprejmejo v kontekstu obravnave celotne vloge kandidata. Ne drži tožnikova navedba, da je bilo zgolj to mnenje razlog za negativno odločitev. Odločitev je Senat UL FPP sprejel s tajnim glasovanjem, in to glede na celotno zahtevo tožnika in vsa dokazila. Obrazložitev odločitve, ki je sprejeta s tajnim glasovanjem, ni potrebna in se do tega tožena stranka niti ne more opredeliti, kar je utemeljila s sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. I Up 214/2009 in nekaterimi sodbami Upravnega sodišča RS. Prav zato so nepomembne in napačne tožnikove trditve, da je tožena stranka kršila načelo materialne resnice, ker tožnikovih navedb ni preverjala in se do njih opredelila. Tožena stranka je odločitev sprejela s tajnimi volitvami, načina sprejema odločitve pa tožnik ne izpodbija. Obrazložitev odločitve, ki je sprejeta s tajnim glasovanjem, ni potrebna in tudi ni mogoča, kar pa pomeni, da ne gre za šikaniranje tožnika, tako kot navaja. Na seji Senata UL FPP, ko je bila sprejeta odločitev, je bilo celotno gradivo predstavljeno, vključno z navedbami tožnika, odločitev pa izključno v pristojnosti vsakega člana, ki je tajno glasoval. Ni stvar Senata UL FPP, da bi ocenjeval postopek Študentskega sveta UL FPP niti da bi se izrekel ali je mnenje, ki ga je ta sprejel, pravilno ali ne. Kolikor bi bilo res, da bi Senat UL FPP sledil zgolj temu negativnemu mnenju, kot navaja tožnik, bi člani Senata UL FPP glasovali o tem, da se tožnik ne izvoli v naziv, tako pa so glasovali o tem ali se v naziv izvoli.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po določbi 6. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) je univerza avtonomni, znanstvenoraziskovalni, umetniški in izobraževalni visokošolski zavod s posebnim položajem. Ustanovi ga Republika Slovenija, deluje pa po načelih avtonomije. Načelo avtonomije univerzi zagotavlja tudi sprejemanje meril za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev ter volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev. Po določbi 57. člena ZVis se postopek izvolitve v te nazive v skladu z zakonom in merili za izvolitev podrobneje uredi v statutu visokošolskega zavoda.

11. Tožnik je ponovno izvolitev v naziv visokošolskega učitelja predlagal pri Fakulteti za pomorstvo in promet (FPP), ki je ena od članic Univerze v Ljubljani (UL). 213. člen Statuta UL določa, da se postopek za izvolitev v naziv začne na prošnjo kandidata za izvolitev v naziv. Senat članice, na kateri teče postopek za izvolitev v naziv, imenuje v enem mesecu od vložitve prošnje za izvolitev v naziv tri poročevalce o usposobljenosti kandidata in jim določi rok za izdelavo ocen. Rok ne sme biti krajši od enega meseca in ne daljši od treh mesecev (prvi odstavek 214. člena Statuta UL). V primeru prve izvolitve v naziv ali izvolitve v višji naziv posreduje članica celotno gradivo habilitacijski komisiji, skupaj z ocenami poročevalcev, mnenjem študentskega sveta in rezultati študentske ankete o pedagoškem delu kandidata (prvi odstavek 215. člena Statuta UL), pri ponovni izvolitvi pa odloča senat članice na osnovi gradiva iz prvega odstavka tega člena (četrti odstavek 215. člena Statuta UL). O predlogu za imenovanje v naziv odloči senat članice univerze, zoper to odločitev pa je dopustna pritožba, o kateri odloča Senat UL na nejavnem delu seje, s tem, da opravi posvetovanje in glasovanje. Posvetovanje se začne s poročilom poročevalca, ki predstavi senatu predlog sklepa, nakar Senat UL pritožbo zavrne ali ji ugodi, s tem da izpodbijani akt razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje na članico v fazo postopka, v kateri je prišlo do kršitve. Senat UL odloča z večino glasov navzočih članov, odločitev senata pa je dokončna (222. člen Statuta UL).

12. Postopek in pravila imenovanja v nazive podrobneje določajo Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Merila). V postopku imenovanja v naziv se, poleg Meril, smiselno uporabljajo določbe ZUP in Statuta UL (10. člen Meril). Po določbi 16. člena Meril senat članice, pri kateri poteka postopek imenovanja, razpravlja o predloženi vlogi in imenuje najmanj tri poročevalce za oceno strokovne usposobljenosti kandidata, v primeru, da je že opravljal delo, pa pozove tudi študentski svet članice, da oblikuje mnenje o njegovem pedagoškem delu. Senat pri ponovni izvolitvi v naziv odloča na temelju celotnega gradiva (22. člen Meril). 25. člen Meril izpostavlja, da je izvolitev v naziv izraz avtonomne akademske presoje kandidatovega dela, strokovnih ali umetniških in pedagoških usposobljenosti. Izpolnjevanje pogojev po Merilih je le pogoj za obravnavo prošnje za izvolitev in ne ustvarja pravice do izvolitve. Pristojni organ izbere v postopku izvolitve v naziv na temelju svoje diskrecijske pravice med več mogočimi odločitvami tisto, ki jo glede na konkretni primer šteje za najbolj primerno in strokovno in jo kot tako obrazloži oziroma podpre z navedbo dejstev in dokazov, ki so bili ugotovljeni v postopku.

13. Sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru sporno dvoje - ali je bila tožniku dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki so bili podlaga za sprejem odločitve in ali je bila odločitev tožene stranke ustrezno obrazložena. Gre za vprašanji, ki sta bili sporni že takrat, ko je sodišče prvič presojalo o ponovni izvolitvi tožnika v naziv, to je s sodbo, opr. št. III U 332/2014-9 z dne 10. 4. 2015. V zadevi niso sporna mnenja treh poročevalcev, ki so ocenjevali strokovno usposobljenost tožnika, sporno je mnenje Študentskega sveta UL FPP. Tožnik sicer v tožbi zatrjuje, da je bilo tudi v ponovljenem postopku glede tega mnenja kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, to je načelo, ki določa, da je, preden se izda odločba, treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, vendar pa sodišče temu ni sledilo. Tožena stranka je tožniku v ponovljenem postopku poslala negativno mnenje Študentskega sveta UL FPP in mu dala možnost, da se o tem mnenju izjavi. Tožnik je to tudi storil in se opredelil do vsakega od očitkov, ki so navedeni v tem mnenju. Zatrjeval pa je tudi, da seje, na kateri je bilo to mnenje sprejeto, dejansko sploh ni bilo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka pridobila podatek o tem ali je bila ta seja Študentskega sveta UL FPP izvedena in da tožnika s tako pridobljenim podatkom ni posebej seznanjala. Sodišče meni, da to ne predstavlja kršitve načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, tako kot trdi tožnik, saj ne gre za okoliščino ali dejstvo, ki bi bilo pomembno za odločitev, pač pa le za preverjanje tožnikovih trditev o tem, da seje ni bilo. Senat UL FPP je namreč pri odločanju upošteval vsebino mnenja Študentskega sveta UL FPP, s katero je bil tožnik seznanjen. Sodišče se pridružuje mnenju tožene stranke v odgovoru na tožbo, da Senat UL FPP nima pristojnosti, da bi posegal v odločitve Študentskega sveta UL FPP, pač pa da je mnenje le eden od delov gradiva v postopku habilitacije, do katerega se je tožnik, po tem, ko mu je bilo vročeno, tudi opredelil. Prav tako tudi ni mogoče slediti tožniku, da zgolj zaradi tega negativnega mnenja ter ob upoštevanju dejstva, da so bila mnenja treh poročevalcev pozitivna, Senat UL FPP ne bi smel zavrniti njegovega predloga za ponovno imenovanje v naziv, saj niti Statut UL niti Merila ne določajo kriterijev, kakšna naj bo odločitev članov senata, pač pa je izbira njihova diskrecijska pravica. Prav tako iz istih razlogov sodišče ne vidi kršitve načela materialne resnice in kontradiktornosti postopka s tem, ko tožniku ni bila dana možnost, da se udeleži seje Senata UL FPP, saj prej navedeni predpisi take možnosti ne predvidevajo, tožniku pa je bila pred sejo dana možnost, da se o celotnem gradivu izjavi, s to izjavo pa so se seznanili vsi člani senata pred odločanjem.

14. Sodišče v zadevi kot ključno vprašanje vidi vprašanje obrazložitve odločbe. Tožnik namreč trdi, da bi morala obrazložitev vsebovati vse razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, oziroma razloge, zaradi katerih njegovemu predlogu ni bilo ugodeno. Smiselno torej meni, da bi morala obrazložitev obsegati vse, kar določa 214. člen ZUP, opustitev tega pa razume kot kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in s tem bistveno kršitev odločb postopka, saj, kot navaja, zaradi pomanjkljive obrazložitve odločitve ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka pomen obrazložitve svoje odločitve razume povsem drugače, in sicer trdi, da zadošča, da je v obrazložitvi gradivo, ki je bilo predloženo Senatu UL FPP, predstavljeno, vključno z navedbami tožnika, nato pa predstavljen še rezultat odločitve, sprejet s tajnim glasovanjem. Svoje stališče utemeljuje na avtonomiji univerze, kot argument pa navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 214/2009, v kateri je obrazloženo, kakšna naj bo obrazložitev v postopkih imenovanja v nazive in razloguje, da bi bilo ugotavljanje razlogov za odločitev, ki je bila sprejeta s tajnim glasovanjem, v nasprotju za načelom svobodnih volitev. Stališča strank so torej povsem nasprotna, saj tožnik tožbo gradi na temelju pravil upravnega postopka, ki se smiselno uporabljajo tudi v postopku imenovanja v nazive, medtem ko tožena stranka izhaja iz avtonomije univerze.

15. Sodišče se je pri odločanju torej soočilo z dilemo presojanja med dvema povsem različnima pogledoma na položaj univerze na eni in pravicami stranke v postopku imenovanja v naziv na drugi strani. Nobenega dvoma ni, da je univerza zavod, ki deluje po načelih avtonomije, ki ji zagotavlja tudi samostojno sprejemanje meril za izvolitev v nazive in volitve visokošolskih učiteljev. Kljub temu, po mnenju sodišča, te avtonomije ne gre tolmačiti kot absolutne diskrecijske pravice, saj mora pri odločanju o izvolitvi v naziv upoštevati tudi določbe zakonov in meril, ki jih sicer podrobneje univerza uredi sama. To pomeni, da mora tožena stranka, kljub temu, da je avtonomen zavod, upoštevati tudi osnovne procesne pravice strank v postopku. Nesporno je, da je ena od teh pravic tudi pravica do obrazložitve odločbe, ki mora biti popolna do te mere, da je spoštovano načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS. To določa, da je vsakomur zagotovljeno varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te določbe izhaja dvoje - stranke v teh postopkih ne smejo biti obravnavane neenakopravno tako, da bi se v zadevi posamezne stranke odločilo drugače kot v vsebinsko podobnih primerih, po drugi strani mora biti zagotovljena tudi enakopravnost strank, ki so udeležene v postopku.

16. Sodišče se je pri presoji, kakšna naj bo obrazložitev odločbe v obravnavanem primeru, tako da bo po eni strani upoštevana avtonomija univerze, po drugi strani pa pravica tožnika do obrazložene odločbe in s tem spoštovano ustavno načelo enakega varstva pravic, oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 214/2009 z dne 28. 12. 2009, na katero se sklicuje tožena stranka. S to sodbo je namreč Vrhovno sodišče RS sprejelo odločitev o tem, kakšna naj bo v primeru izvolitve v nazive obrazložitev odločbe, da bodo spoštovane pravice avtonomije univerze in obenem pravice stranke v postopku.

17. Vrhovno sodišče RS je v citirani sodbi odločilo, da obrazložitev odločbe tožene stranke, glede na volilni postopek, predpisan z ZVis in statutom univerze, iz objektivnih in zakonskih razlogov ne more segati preko formalnih razlogov in zajemati tudi razlogov o tem, zakaj se je senat oziroma zakaj so se njegovi posamezni člani odločali glasovati proti predlogu, da se tožnik ponovno izvoli v naziv višjega predavatelja. Vrhovno sodišče se je postavilo na stališče, da lahko obrazložitev vsebuje le pojasnilo, kako so bile izvedene volitve in kakšen volilni izid je bil dosežen, s čimer so, glede na posebne zakonske določbe ZVis, dovolj tehtno in prepričljivo opredeljena odločilna dejstva, ki so vodila toženo stranko pri izdaji s tožbo izpodbijane odločbe, ter jih je sodišče prve stopnje upravičeno presojati v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti odločbe. V nasprotnem primeru bi, kot navaja Vrhovno sodišče RS, sodišče nedopustno poseglo v ustavno (58. člen URS) in zakonsko zagotovljeno (po ZVis) avtonomijo tožene stranke, saj člani senata, ki volijo, z glasovanjem dejansko uresničujejo avtonomijo tožene stranke in niso z nobenim zakonom zavezani, da svoj glas obrazložijo, saj bi bilo to v nasprotju z načelom svobode volitev.

18. Sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe skladna s takim stališčem Vrhovnega sodišča RS. Tožena stranka je namreč v obrazložitvi povzela potek postopka in navedla, kateri dokumenti so bili Senatu UL FPP predloženi, pojasnjen način sprejemanja odločitve in rezultat tajnega glasovanja. Obrazložitev odločitve, ki je bila sprejeta s tajnim glasovanjem, na drugačen način po mnenju sodišča niti ni mogoča, saj bi to pomenilo, da bi se člani senata morali izjasniti tako o tem, kako so glasovali kot tudi o tem, zakaj so se odločili tako, kot so se. Vrhovno sodišče je v prej citirani sodbi že pojasnilo, da bi bilo to v nasprotju z načelom svobode volitev in bi poseglo v uresničevanje avtonomije tožene stranke. Takemu stališču sledijo tudi Merila, ki določajo, da pristojni organ izbere v postopku izvolitve v naziv tako odločitev, ki jo v konkretnem primeru na temelju svoje diskrecijske pravice šteje za najbolj primerno, to pa obrazloži, oziroma podpre z navedbo dejstev in dokazov, ki so bili ugotovljeni v postopku. Merila torej ne zahtevajo, da bi morala obrazložitev zajemati razloge, zaradi katerih je bila odločitev sprejeta, pač pa le navedbo, kakšna dejstva in dokazi so bili v postopku upoštevani. Sodišče meni, da obrazložitev izpodbijane odločbe sledi tako stališču Vrhovnega sodišča kot tudi določbam ZVis, Statuta UL in Merilom ter iz tega razloga tudi odstopa od stališča glede obrazložitve odločbe, ki je bilo sprejeto v sodbi, opr. št. III U 332/2014 z dne 10. 4. 2015, izdani v isti zadevi.

19. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.