Jedro

Upravičena odsotnost v času vročanja, zaradi katere se je storilec z izpodbijanim sklepom seznanil en dan kasneje, kot bi se sicer, ne more podaljšati dolžine pritožbenega roka. Pritožbeni rok pa se šteje od dneva vročitve izpodbijanega sklepa in ne od dneva seznanitve s sklepom.

Izrek

Pritožba storilčevih zagovornikov se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Storilec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo storilčevo prošnjo za vrnitev prejšnje stanje, zavrglo storilčevo pritožbo zoper sklep o izreku prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije kot prepozno ter storilcu naložilo v plačilo sodno takso.

Proti takšni odločitvi se pritožujejo storilčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navajajo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je storilec med 9. 3. 2009 in 24. 3. 2009 bil odsoten z domačega naslova, zaradi česar se je upravičeno seznanil s sklepom o izreku prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja šele 24. 3. 2009, čeprav mu je bil puščen v hišnem predalčniku 23. 3. 2009. Kljub temu sodišče ob sklicevanju na določbe ZUP o fikciji vročitve nepravilno zaključuje, da je bila vročitev pravilno opravljena 21.3.2009. Takšno fikcijo pa je mogoče ovreči z nasprotnimi dejstvi in dokazi. Ker je sodišče samo ugotovilo, da se je storilec s sklepom seznanil šele 24. 3. 2009, uporaba omenjene fikcije ne more priti v poštev. Rok za pritožbo tako ni začel teči 22. 3. 2009, kot zmotno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, temveč 25. 3. 2009, in se do 31. 3. 2009, ko je bila vložena pritožba, še ni iztekel. Zato prvostopenjsko sodišče storilčeve pritožbe zoper sklep o izreku prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja ne bi smelo zavreči. Neutemeljeno pa je prvostopenjsko sodišče tudi zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki je bil vložen podredno hkrati z vloženo pritožbo. Službena odsotnost, zaradi katere se je storilec s sklepom seznanil šele 24. 3. 2009, je zagotovo opravičljiv razlog. Sodišče prve stopnje pa je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo zato, ker je storilec po seznanitvi s sklepom še vedno imel na voljo 6 dni za vložitev pritožbe. Takšen argument pa ne more biti razlog za zavrnitev predloga, saj je rok za pritožbo 8 dni in ne 6 dni. S tem prvostopenjsko sodišče ravna arbitrarno in se spušča v presojo vprašanja, koliko dni je potrebnih za sestavo kvalitetne pritožbe, takšne pristojnostni pa prvostopenjsko sodišče nima, saj je določanje pritožbenih rokov v pristojnosti zakonodajnega telesa. S takšnim ravnanjem pa sodišče tudi krši 25. čl. Ustave RS, ki določa pravico do (učinkovitega) pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti dokazni postopek in oceniti, ali je pritožnik upravičeno izvedel za izpodbijani sklep šele 24. 3. 2009 ter ugotoviti, da ni mogla nastopiti fikcija vročitve 21. 3. 2009, zaradi česar je pritožbeni rok začel teči šele 25. 3. 2009. Storilčevi zagovorniki tako predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi pritožbi storilca z dne 31.3.2009 in mu prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja ne izreče oz. dovoli vrnitev v prejšnje stanje, sprejme pritožbo z dne 31. 3. 2009 v obravnavanje in sklep o prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja spremeni tako, da prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja ne izreče. Pritožba ni utemeljena.

V skladu s I. odst. 89. čl. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki se ga v rednem postopku o prekršku uporablja na podlagi I. odst. 67. čl. ZP-1, sodišče lahko dovoli obdolžencu, ki iz opravičenih razlogov zamudi rok za napoved pritožbe ali rok za pritožbo zoper sodbo ali zoper sklep, vrnitev v prejšnje stanje, da napove pritožbo oziroma da vloži pritožbo, če v osmih dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo tudi napove oziroma odda tudi pritožbo. Kaj so opravičljivi razlogi za zamudo, je dejansko vprašanje v vsakem konkretnem primeru, vendar je kot upravičen razlog mogoče šteti vsako takšno okoliščino, na katero obdolženec ni mogel vplivati, pa tudi takšno, ki jo je sicer sam povzročil, vendar nenamerno.

V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je sklep o prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije z dne 24. 2. 2009 storilcu bil vročen v skladu s IV. odst. 87. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se ga uporablja na podlagi II. odst. 67. čl. ZP-1, in sicer mu je bilo na naslovu začasnega prebivališča 6.3.2009 puščeno obvestilo o prispelem pismu z vsemi pojasnili in opozorili po IV. odst. 87. čl. ZUP, dne 23. 3. 2009 pa mu je bilo pismo puščeno v hišnem predalčniku, pri čemer se v skladu s IV. odst. 87. čl. ZUP šteje, da je bila vročitev pravilno opravljena 21. 3. 2009. Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da je storilec v času vročanja sklepa z dne 24. 2. 2009 bil službeno odsoten in se je tako z njim dejansko seznanil šele 24. 3. 2009. Vendar to na odločitev o zavrnitvi zahteve za vrnitev v prejšnje stanje in o zavrženju pritožbe zoper sklep z dne 24. 2. 2009 ne vpliva, saj se v skladu s I. odst. 151. čl. ZP-1 pritožbeni rok šteje od dneva vročitve izpodbijanega sklepa in ne od dneva seznanitve s sklepom. Zato so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da je 8 dnevni pritožbeni rok začel teči šele 25. 3. 2009, neutemeljene, zaključki prvostopenjskega sodišča, da je pritožbeni rok začel teči 22. 3. 2009 in se je iztekel 30. 3. 2009, pa pravilne. Ob pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi, da so pritožbo zoper sklep z dne 24. 2. 2009 storilčevi zagovorniki poslali s priporočeno poštno pošiljko šele 31. 3. 2009, je pravilen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je pritožba prepozna in da jo je treba zavreči. Pravilni pa so tudi zaključki prvostopenjskega sodišča, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen, ker storilčeve službene odsotnosti v času vročanja sklepa z dne 24. 2. 2009, ni mogoče šteti za opravičljiv razlog za zamudo roka za vložitev pritožbe, saj se je storilčeva odsotnost končala 6 dni pred iztekom pritožbenega roka, upravičen razlog za zamudo pa je upošteven samo, če je trajal do konca roka vložitev pritožbe. Če je še pred pretekom roka prenehal razlog, ki je obdolžencu preprečeval vložitev pritožbe, vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča, ne glede na rok, ki ga je imel obdolženec po prenehanju ovire še na razpolago za opravo tega procesnega dejanja (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu št. I Ips 84/2001 z dne 2. 10. 2003). Upravičena odsotnost v času vročanja namreč ne more podaljšati dolžine pritožbenega roka. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo z arbitrarnimi argumenti, da je imel na voljo še 6 dni za vložitev pritožbe, s čimer je storilcu neupravičeno „skrajšalo“ pritožbeni rok iz 8 na 6 dni, s tem pa poseglo v pristojnost zakonodajalca, storilcu kršilo pravico do (učinkovitega) pravnega sredstva in ga postavilo v neenak položaj glede na druge subjekte, ki imajo na voljo 8 dni za pritožbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s III. odst. 163. čl. ZP-1 pritožbo storilčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker storilčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče na podlagi I. odst. 147. čl. ZP-1 odločilo, da je storilec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo prvostopenjsko sodišče (III. odst. 34. čl. Zakona o sodnih taksah ZST-1).