Jedro

Ravnanje tožnice, ki je v skladu z navodili sodišča bolj natančno opredelila stanovanje, odkup katerega zahteva s tožbo, ne predstavlja spremembe tožbe, saj ne gre za spremembo istovetnosti zahtevka, povečanje zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 140,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za sklenitev pogodbe za prodajo stanovanja, ki se nahaja v pritličju in prvem nadstropju stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 1964 k.o. L., na naslovu .... v izmeri 111,58 m2, za kupnino 3.790,45 EUR oziroma zaradi enkratnega plačila na podlagi Stanovanjskega zakona s 60 % popustom, to je za kupnino 1.516,18 EUR. Toženki je v plačilo naložilo tudi pravdne stroške tožnice v znesku 2.007,90 EUR s pripadki.

V pritožbi tožena stranka uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Drugostopenjskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno razpravljanje in odločanje. Tožnica je s tem, ko je namesto prvotno zahtevanih 60 m2 površine, zahtevala odprodajo 111,58 m2, spremenila tožbo. Ker toženka privolitve za objektivno spremembo tožbe ni podala, je prvostopenjsko sodišče, ko je ugodilo spremenjenemu tožbenemu zahtevku, kršilo določila ZPP o dopustnosti spremembe tožbe. Listino – zapisnik o ugotovitvi vrednosti stanovanja z dne 11.7.2001, na katero se je oprlo sodišče, je KSP naredilo po naročilu tožnice. Sestavljen je od nepooblaščene osebe, ni podpisan s strani toženke, obstajati bi moral že ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ), da bi bil verodostojna listina, iz katere bi bila razvidna skupna stanovanjska površina. Ker pa tak obrazec ob uveljavitvi SZ ni obstajal, bi morala tožnica v pravdi predlagati dokaz z izvedencem ustrezne stroke. Sodišče je kršilo procesno in materialno pravo, ko je ugotovilo, da so elementi za izračun vrednosti stanovanja ugotovljeni na podlagi zapisnika z dne 11.7.2001. Ni v celoti in popolno ugotovilo, na katerem oziroma kakšnem stanovanju je imela tožnica na dan uveljavitve SZ stanovanjsko pravico oziroma so zaključki sodišča o tem zmotni. Iz zaslišanja prič, med njimi tudi sina tožnice in njenega pooblaščenca je razbrati najmanj tri različice o tem, katere prostore naj bi zasedala tožnica. Prvostopenjsko sodišče je ne da bi se opredelilo do površin posameznih prostorov in ne da bi obstajal kakšen dokaz zaključilo, da je tožnica leta 1988 k stanovanju, ki ga je zasedala, priključila še sobo in hodnik. Kljub izpovedbi bivšega župana, da mu ni znano, da bi občina ta dva prostora dodelila tožnici oziroma njeni družini, je zaključilo, da je pravna prednica tožeče stranke dala soglasje k priključitvi teh prostorov. Dejansko gre za dvoje stanovanj, ki ju hoče sedaj tožnica kot eno stanovanje odkupiti po SZ. Edina listina, ki izpričuje dejansko površino prostorov, ki jih je tožnica zasedala ob uveljavitvi SZ, je zahteva za odkup stanovanja v izmeri 60 m2. Zato ni dokaza, da je bila prvotno navedena izmera stanovanja zmotna, kot trdi sodišče. Pa tudi predlogu, da se opravi ogled prostorov na kraju samem, sodišče ni sledilo, čeprav je bil predlog podan na prvem naroku za glavno obravnavo. Pri odločitvi tudi ni upoštevalo Odloka o urbanističnem redu občine in Odloka o razglasitvi gradu ... z vplivnim območjem za kulturni spomenik ter 4. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o naravni in kulturni dediščini, skladno s katerimi predmetnih prostorov ni možno odtujiti, ker nimajo stanovanjske namembnosti. Pritožuje se tudi glede višine odmerjenih pravdnih stroškov, ker niso specificirani in se do njih ne more opredeliti.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da ni utemeljena, zato predlaga pritožbenemu sodišču, da jo zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo kršitev procesnih pravil, zato sprejema dokazno oceno prvega sodišča in se sklicuje na pravilne, jasno in logično utemeljene razloge v izpodbijani sodbi. Glede na pritožbena izvajanja pa višje sodišče še pojasnjuje: Po razveljavitvi sodbe, ki jo je prvostopenjsko sodišče izdalo v tej zadevi 5.6.2008, tožeča stranka tožbenega zahtevka ni spremenila. Tožbeni zahtevek, s katerim je od toženke zahtevala sklenitev pogodbe za odkup stanovanja, je le specificirala; skladno z navodili pritožbenega sodišča v razveljavitveni odločbi je natančno opredelila stanovanje, katerega odkup zahteva. To pa ne predstavlja ne spremembe istovetnosti zahtevka, zahtevka s tem tudi ni povečala, niti ne uveljavljala drugega zahtevka poleg obstoječega. Edino navedeno pa glede na določila 184. člena ZPP predstavlja spremembo tožbe. Za specifikacijo tožbenega zahtevka pa privolitev tožene stranke ni potrebna, zato prvo sodišče s tem, ko jo je dovolilo, ni kršilo postopkovnih določb. Povsem utemeljeno se je prvo sodišče v obrazložitvi odločitve sklicevalo na zapisnik o ugotovitvi vrednosti stanovanja (priloga A 11; v nadaljevanju Zapisnik), ki je bil sestavljen na predlog tožnice zaradi neaktivnosti toženke, kot je pravilno ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi. Ko je zavrnilo ugovore, ki jih je zoper Zapisnik podala toženka tekom postopka na prvi stopnji, je odločilo skladno z 286. členom ZPP. Tožeča stranka je Zapisnik v spis vložila avgusta 2001, toženka pa je prvi pomislek v njegovo vsebino zapisnika izrazila šele aprila 2009, ko je ugovarjala izračunu višine kupnine. Pomisleke, ki se nanašajo na obseg prostorov, ki jih zaseda tožnica, pa je podala še kasneje (narok 16.4.2009, vloga 20.4.2009). Nikoli ni navedla, zakaj ugovorov ni podala prej. Še v pritožbi toženka podaja nove trditve, s katerimi želi izpodbiti verodostojnost zapisnika (ugovori v zvezi s pooblaščenostjo za izdajo zapisnika in s podpisi na njem). Glede na že obrazloženo gre za neupoštevne pritožbene novote (337. člen ZPP), ki ne terjajo odgovora. Tudi dokazni predlog za ogled stanovanja je toženka podala prepozno – na predzadnjem naroku za glavno obravnavo dne 16.4.2009. Prvi narok po uveljavitvi ZPP-99 (Ur. l. RS, št. 26/99), ki je v 286. členu uzakonil eventualno maksimo, pa je bil v tej zadevi opravljen 6.5.2008. Takrat je bil v spisu tudi že sedaj sporni Zapisnik, iz katerega je jasno razvidno, da tožnica zahteva odkup stanovanja v izmeri 111,58 m2. Ker toženka ni ugovarjala niti izmeri površine stanovanja v Zapisniku, niti trditvi tožnice, da uporablja v Zapisniku navedene prostore, ni bilo potrebe, da bi tožnica predlagala izvedbo dokaza z izvedencem. Neprerekanih trditev ni potrebno dokazovati (214. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom prvega, da je tožnica dokazala, da že vse od uveljavitve SZ zahteva odkup stanovanja v obsegu, kot ga zaseda od leta 1988 dalje, in da gre za prostore, ki kot funkcionalna celota z enim vhodom predstavljajo samostojno stanovanjsko enoto. Kot je obrazložilo prvo sodišče, to izhaja iz prej navedenega Zapisnika, katerega vsebine in verodostojnosti toženka glede na obrazloženo ni izpodbila, in zaslišanja sina tožnice, kateremu je prvo sodišče utemeljeno sledilo, saj je pojasnil, zakaj ob prvem zaslišanju pri opisu prostorov ni bil dosleden. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tudi iz zaslišanja M. K. (bivšega župana) razvidno, da je tožnica že ob uveljavitvi SZ zasedala precej veliko stanovanje. Dopustil je tudi možnost, da so bili družini dodeljeni v uporabo dodatni prostori. Glede na njegovo izpovedbo, ko je večkrat poudaril, da je bilo vse v zvezi z uporabo stanovanja dogovorjeno med družino in pristojnimi institucijami, pa je povsem pravilen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnica vse stanovanjske prostore uporabljala s soglasjem pravne prednice toženke.

Sodišče prve stopnje je na podlagi Komisijskega zapisnika Okraja ... iz leta 1945 ugotovilo, da je stavba, v kateri živi tožnica, stanovanjska (3. odstavek sedme strani izpodbijane sodbe). Ob tem in dejstvu, da je Zavod za varstvo kulturne dediščine RS podal soglasje za prodajo predmetnega stanovanja (priloga A 19), ki je pravnomočno, zato je pravdno sodišče nanj vezano (13. člen ZPP), je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo - 4. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o naravni in kulturni dediščini (Ur. l. RS, št. 26/1992).

Ker imata pravdni stranki pravico do vpogleda v spis, sodišče prve stopnje pa se je pri stroškovni obrazložitvi sklicevalo na specificirano priglasitev pravdnih stroškov tožeče stranke v spisu, poleg tega pa še zapisalo koliko stroškov je priznalo po posameznih postavkah (stroški odvetnika, potni stroški, stroški taks in DDV), je obrazložitev stroškovne odločitve zadostna, da je preverljiva. Absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, pa tudi uradoma upoštevne procesne kršitve naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP ne, materialno pravo pa je uporabljeno pravilno, zato je višje sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP, v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora tožnici povrniti njene potrebne (155. člen ZPP) pritožbene stroške. Te je drugostopenjsko sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo, in skladno z določili Odvetniške tarife od priglašenih stroškov priznalo odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % materialne stroške in 20 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znese 140,00 EUR. Zamudnih obresti od stroškov postopka na drugi stopnji sodišče ni dosodilo, ker jih tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni zahtevala (2. člen ZPP).